Drežnica

Župnijska cerkev Srca Jezusovega

V senci mogočnega Krna, visoko nad slikovito sotesko “bistre hčere planin”, med kraji, oblitimi s krvjo žrtev prve svetovne morije, v opevanem “planinskem raju” goriškega slavčka Gregorčiča leži “slovenski Heiligenblut” – Drežnica. Ko se po serpentinasti cesti, ki se zajeda v strmino nad Sočo, dvignemo na drežniško ravan, nas prizor s cerkvijo in njenim ostro zašiljenim zvonikom ter Krnom v ozadju spomni na svetovnoznano romarsko cerkev svete Krvi pod Velikim Klekom. Tudi tukajšanje svetišče je romarsko.

Komur sta kdaj prišla v roke Bogoljub in Glasnik Srca Jezusovega iz začetka 20. stoletja, je v njiju pogosto zasledil navdušujoče pisanje duhovnika Jožefa Kalina. Vabil je h gradnji osrednjega svetišča Srca Jezusovega v Sloveniji. Ta pobožni duhovnik, doma iz Ajdovščine, je bil vnet častilec Srca Jezusovega. češčenje božjega Srca je bilo v tistih letih na vrhuncu, saj je sam papež Leon XIII. leta 1900 ves svet posvetil Jezusovemu Srcu.

Ko je Kalin leta 1892 prišel za dušnega pastirja v Drežnico, je na mestu sedanje cerkve stala majhna cerkvica svetega Jurija. Bila je v tako žalostnem stanju, da jo je tolminsko glavarstvo zaprlo. Zgolj na Kalinovo osebno prošnjo in odgovornost so se lahko ljudje v njej zbirali pri maši. Začel je misliti na novo cerkev. Pri tem se mu je porodila velikopotezna misel: posvetili naj bi jo Srcu Jezusovemu, saj mu do takrat na Slovenskem še ni bila posvečena nobena večja cerkev. Začetek del je povezan z ustanovitvijo posebne bratovščine: Društva za zidanje nove farne cerkve Srca Jezusovega v Drežnici. Člani te bratovščine so navduševali ljudi in zbirali dobrotnike ne le doma, temveč po vsej Goriški in še dlje. Požrtvovalni častilci Srca Jezusovega iz Goriške, Kranjske in celo Koroške so prispevali pomemben delež za gradnjo, ki se je začela leta 1911.

Načrte za novo cerkev je izdelal graški arhitekt Janez Pascher. Ta je načrtoval tudi cerkev sv. Antona na Viču v Ljubljani in lurško baziliko v Brestanici. Romarsko svetišče v Drežnici je bilo njegovo jubilejno, petdeseto delo. Zato je vanj vložil vse najboljše izkušnje in Ijubezen. Sad je gradbena umetnina, vredna vsega občudovanja. Na božič leta 1912 so bila dela v glavnem končana. Nedokončan je ostal zvonik, ki so ga dozidali le do venca vrh zvonov. Tak je ostal 74 let. Prva svetovna vojna je vsa dela ustavila. Okrog Drežnice je divjala soška fronta, ena najhujših takrat. čeprav sredi bojnega meteža, je nova cerkev ostala nepoškodovana. Kalinova želja, da bi cerkev postala slovensko narodno svetišče Srca Jezusovega, romarski kraj vseh Slovencev, pa je zaradi italijanske zasedbe morala v pozabo. A ne za vedno. Romarji so radi prihajali sem. Tudi zdaj se jih veliko zbere posebno ob glavnem romarskem shodu na nedeljo po prazniku Srca Jezusovega.

Skladnost med arhitekturo in opremo svetišča je prvo, kar naredi vtis na obiskovalca. Iznad oltarja zre na nas freska Srca Jezusovega, obdanega z angeli, ob vznožju pa se na krnski panorami zatekajo v varstvo božjega Srca romarji različnih stanov in poklicev. Glavni oltar je sestavljen iz različnih dragocenih kosov marmorja in mozaikov. Zanj je prispevalo dekle, ki je dolgo služilo v Egiptu. O tem govori tudi napis: S prihranki težkega dela in skromnega življenja presvetemu Srcu Jezusouemu postavila Kati čušin. Najlepši okras pa so barvna okna, delo znane innsbruške delavnice. Na spodnjih oknih v stranskih ladjah je upodobljen križev pot.

Verjetno je malo tako lepih pri nas. Zadnje dopolnilo je cerkev dobila leta 1986, ko so domačini uresničili prvotni arhitektov načrt in dokončali zvonik. Zdaj sega 52 metrov v višino.

Avtor: Franci Petrič

ZUNANJE POVEZAVE:

http://www.kobarid.si/dreznica/geografija.html

http://www.kobarid.si/dreznica/sakralni.html