Vitovlje

Vipavska dolina ni posejana le z bogato rodnimi vinogradi, njivami in vrtovi, ampak ji poseben čar dajejo pridni ljudje, ki so v svojih prijaznih gručastih vaseh vedno gradili tudi svetišča. Na gosto so “posejane” cerkve in cerkvice v ta slovenski Eden.

Med Osekom in Šempasom v spodnji Vipavski dolini, pod obronki Trnovskega gozda, se na skalni vzpetini, visoki 605 metrov, razgleduje po dolini in vsej goriški pokrajini starodavna romarska cerkev svete Marije. Naš pogled s ceste tja gor zajame kar štiri svetišča, ki si slede drugo za drugim: farni sv. Martin, pokopališka sv. Lucija, sredi gozda se dviga cerkev sv. Petra in nad njo kraljuje vitovska Marija. Tako blizu druga drugi pripovedujejo o vernosti ljudi v teh krajih.

Imenitna lega je privabljala prebivalce na vitovski hrib že v prazgodovini. Po naselitvi Slovencev pa je bila primeren prostor za gradišče ali pa morda že tudi svetišče. Prva omemba Marijine cerkve na Vitovljah sodi v 14. stoletje (2. januar 1361). Kdaj in zakaj je nastala tu božja pot, je zavito v tančico skrivnosti. Še danes pa ostanki mogočnega taborskega obzidja s stolpom in vhodnimi vrati pričajo o zavetišču pred turškim roparjem. V obdobju protireformacije in baroka je to svetišče tako kot številna druga na Slovenskem zaživelo kot še nikoli dotlej. Postalo je cilj številnih procesij od blizu in daleč. Znano je, da se je tukaj sredi 18. stoletja naselil puščavnik. Dokumenti povedo, da se je moral leta 1764 zaradi hude lakote preseliti k župniku v Črniče. Vitovska božjepotna cerkev pa je doživljala tudi kalvarijo. Prvič takrat, ko so jožefinske reforme omejile in prepovedale romanja. Najhujše pa je bilo med drugo svetovno vojno.

Ob cerkvici so radi taborili partizani, saj je bila dobra razgledna točka in dokaj varna zaradi bližine trnovskih gozdov. Četrtega oktobra 1944 je iz Ajdovščine v Gorico drvela kolona nemških vozil. Pod Osekom so jih napadli partizani. Obstreljevanje z obeh strani je povzročilo vitovski cerkvi veliko škode. Slaba dva meseca kasneje so nemški vojaki cerkev podminirali in razstrelili. Uničena je bila skoraj vsa oprema. Le zidovi so še govorili o nekdanji lepoti in slavi. Kazalo je, da se ne bo več dvignila iz ruševin.

Toda domačini so bili preveč navezani na cerkev, da bi jo pustili v takšnem stanju. Leta 1966 so začeli težko in dolgotrajno obnovo in deset let pozneje, 6. junija 1976, praznovali blagoslov svojih prizadevanj.

Čeprav osiromašena zaradi porušenja, je vendarle cerkev tudi danes umetniško bogata. Našo pozornost pritegnejo razkošni gotski sklepniki, ki so zdržali miniranje in danes spet krase cerkev. Od leta 1990 je v cerkvi tudi kopija Marijinega kronanja. Po originalnih kipih, ki so bili rešeni in jih hranijo v kromberškem muzeju, jo je naredil domačin Stanko Hrovatin. Zadnji umetniški prispevek je dobila cerkev prav na binkoštni praznik 1991, ko so blagoslovili novo barvno okno v prezbiteriju, delo Marte Kunaver.

Romanja k Mariji v Vitovlje se kljub povojni prekinitvi oživljajo. Kot izredna razgledna točka pa cerkev vabi obiskovalce vse leto.

Avtor: Franci Petrič