Preskoči na vsebino

Sveta maša v novogoriški konkatedrali ob somaševanju članov Stalnega sveta CEI

foto: Ilaria Tassini

V sklopu srečanja Stalnega sveta Italijanske škofovske konference, ki je od 22. do 24. septembra potekalo v Gorici, so se člani sveta v sredo, 24. septembra, udeležili svete maše v novogoriški konkatedralni cerkvi. Sveto mašo je vodil koprski škof msgr. dr. Peter Štumpf.

Objavljamo nagovor, ki ga je imel koprski škof:

V konkatedrali Kristusa Odrešenika v Novi Gorici z velikim veseljem in spoštovanjem pozdravljam dobrega sobrata in soseda, goriškega nadškofa msgr. Carla Roberta Redaellija, častitljivo  eminenco kardinala Mateja Marijo Zuppija, predsednika Italijanske škofovske konference, ostale častitljive eminence kardinale, ekselence nadškofe in škofe in druge člane ter sodelavce Stalnega sveta Italijanske škofovske konference. Veliko naklonjenost nam pomeni, da ste prišli skupaj z nami obhajat sveto evharistijo in ste nas s tem zelo počastili. Pozdravljam tudi  tukajšnjega župnika Milana Pregla, vse duhovnike in druge vernike in se zahvaljujem za sprejetost.

Od včerajšnje čudovite molitve za mir in bedenje na trgu Transalpina na meji med Gorico in Novo Gorico se sedaj povezujemo v eno dušo in prošnjo pri evharistiji, naj dobri Bog zaradi Kristusove prelite krvi na križu ohrani naše narode v miru in ustavi prelivanje krvi po svetu.

Danes Cerkev v Sloveniji obhaja god škofa blaženega Antona Martina Slomška, ki je bil prvi škof novoustanovljene škofije v Mariboru, leta 1859. V novejši dobi je Slomšek prvi v Sloveniji, ki ga je Cerkev povzdignila na čast oltarja. Papež, sveti Janez Pavel II., ga je leta 1999 v Mariboru razglasil za blaženega.

Slomšek je zelo dobro posnemal vrle može, ki nam jih predstavi modri Sirah: Tudi on je bil svetovalec s svojo razumnostjo, in videc s preroškim darom, knez svojega ljudstva s svojo bistroumnostjo, moder govornik v svojih knjigah, predstojnik v svoji službi, izumil je pesmi po pravilih, napisal modre izreke, ljudje so ga spoštovali, bil je poln umiljenja in njegova pravična dela se ne pozabijo. Njegovo ime živi od roda do roda. Ljudje še sedaj govorijo o njegovi modrosti (prim. Sir 44, 1-7.13-15).

Škof Slomšek je živel v letih 1800 – 1862, in je s svojim svetniškim življenjem, vzgledom in delom močno zaznamoval Slovence v 19. stoletju.

Rojen je bil v Ponikvi, blizu Celja. V času avstrijskega cesarstva se je v Celovcu izšolal za duhovnika in bil posvečen leta 1824. Deloval je po raznih župnijah v slovenski štajerski in bil tudi duhovni voditelj bogoslovcev v Celovcu.  Veliko je nagovarjal mlade, skrbel za izobraževanje duhovnikov in preprostih ljudi ter si prizadeval za širjenje vere.

Leta 1846 je postal škof pri svetem Andražu v Labotski dolini na Koroškem. Kot škof je veliko delal tudi za kulturni razvoj Slovencev, podpiral slovensko tiskano besedo in širjenje slovenskega jezika. Leta 1851 je ustanovil Mohorjevo družbo. Njene knjige so bile najbolj razširjena publikacija po Sloveniji v 19. stoletju. Slomškova pisateljska in misijonska dejavnost je bila pomembna pri oblikovanju slovenske narodne identitete.

Takoj po smrti se pričel širiti glas o njegovem svetniškem življenju. Ljudje so vedeli, da so imeli škofa, ki je dober boj dobojeval, tek dokončal, vero ohranil in da mu je Jezus v nebesih pripravil krono pravice (prim. 2 Tim 4, 6-8). Slomškovi posmrtni deli telesa sedaj počivajo v stolni cerkvi v Mariboru. Na njegov grob prihaja mnogo romarjev. Tam se mu priporočajo v osebnih in tudi drugih zadevah.

Slomšek je bil mož globoke vere. Svojo vero je dobro poznal, močno cenil in jo goreče oznanjal. Slomšek je živel, kar je veroval in veroval je, kar je živel. Vera mu je pomenila navdih za poslanstvo škofa. V veri je gledal smisel svojega življenja. Vera je v Slomšku vžigala gorečnost za Boga in ljubezen do ljudi.

Vera je bila Slomšku največja dobrina. Rad je ponavljal: »Kdor bogastvo  izgubi, veliko izgubi, kdor poštenje izgubi, še več izgubi, kdor vero izgubi, vse izgubi, njemu ugasne luč sredi trdne noči. Varujte luč vere, da je sovražnik sedanjega sveta ne ugasne.«

Slomšek je dal ljudem vedeti, da je krščansko življenje način, kako biti s Kristusom in ostati v Kristusu. Biti s Kristusom pomeni iskati ga povsod: v svetem pismu, pri sveti maši, v molitvi, v nabožni literaturi, v krščanskih medijih, v karitativnem delu.

Vse to so poti do Kristusa, vendar je potrebno vstopiti tudi v Kristusa. Šele ko smo v Kristusovem Srcu, smo povsem njegovi in se nam ni bati nevarnosti za vero in naše zveličanje.

Slomšek je imel srečo, da so mu že starši privzgojili vero in mu tako dali osnovne možnosti za poznejše poglabljanje vere. Slomšek je zmogel z vero nagovoriti duhovnike in verne laike. Pomagal si je z nazornimi prispodobami iz svetega pisma, predvsem evangelija in vsakdanjega življenja preprostih ljudi.

Tako je sestavljal koristne nauke za vse stanove, ki so jih ljudje vzeli za svoje. Slomškov jezik je bil jezik nenehne kateheze. Vse, kar je govori in pisal – vse je vodilo h Kristusu.

Svojo škofijo je primerjal vinogradu, v katerem moramo vsi biti vcepljeni v Kristusa, da bi lahko obrodili dobre sadove za našo blaženo večnost. Kot škof se je videl odgovornega, da ljudem pomaga, da bi ostali v Kristusu. Pri tem je nagovarjal različne stanove. (prim. Jn 15, 1-8).

Rad je govoril o možeh in ženah tudi kot o gospodarjih in gospodinjah, ki morajo imeti pravi odnos ne le do najbližjih po krvi, marveč tudi do vseh tistih članov družine, ki niso v sorodstveni povezavi z njimi, recimo do hlapcev in dekel.

O zakonu je takole govoril: »Zakon je točka, v kateri se najnežnejše in najtesneje povezujejo družina, domovina in Cerkev. Da rešimo Evropo, se mora obdržati zakrament svetega zakona. Naša naloga je sveti zakon pripeljati do največjega možnega spoštovanja in ga tudi obdržati.«

Njegov pogled in razmišljanje o družinskem življenju na posebno lep način odraža zapis v knjižici Drobtinice, ki jo je objavil v letu 1846, torej v letu, ko je postal škof in nosi naslov: Sedem prošenj materam in očetom. Takole piše: »Preljubi očetje in matere, sreča ali nesreča prihodnjih dni v vaših rokah leži, in to so vsi vaši otroci. Kakor jih boste vzgojili, take čase, slabe ali dobre, bomo imeli, šibo krvavo ali zlato krono pa vi – po svojih otrocih.«

Slomšek je staršem nalagal dolžnost do verske vzgoje. Smatral je, da je to njihova največja naloga. Če starši zanemarjajo versko vzgojo, hudo žalijo Boga, ki jim je v svojem stvariteljskem načrtu zaupal otroke, da jih vzgajajo v zrele osebnosti. Verska vzgoja pomaga otrokom, da najprej stopajo do Kristusa, torej ga spoznavajo. Da bi pa lahko otroci vstopili v Kristusa in mu bili čimbolj podobni, morajo starši moliti in hoditi k sveti maši. Ko molijo starši, otroci postajajo sveti. Ko gredo starši k sveti maši, šele takrat lahko vstopijo otroci v Kristusovo srce.

Starši pri sveti maši otrokom oznanjajo, izpovedujejo in pričujejo svojo vero. Otroci občutijo, da je vse to, kar so slišali pri katehezi, res nekaj velikega in vrednega, saj ima pri starših velik pomen. Zato zlahka naredijo korak v Kristusovo srce, ga vzljubijo in ostanejo v prijateljstvu z njim, ker so to prej storili starši.

Slomšek je spodbujal krščanske družine, naj imajo doma tri stvari: podobo križanega Jezusa, Sveto pismo in katekizem. Izrecno je namreč predlagal in vabil, naj se doma poleg domačega branja Svetega pisma in učenja katekizma tudi pogovarjajo in pojejo lepe pesmi.

Med nami se sedaj sliši mnogo glasov, ki govorijo o hrepenenju, da bi živeli zdravo, mirno in varno. Otroci niso samo naša prihodnost. Otroci so naša varna ali pa nesrečna prihodnost.

Kakšni smo do otrok, taki smo do Boga in tudi drug do drugega. V tem odnosu se zaznamujemo za kvaliteto naše večnosti.

Blaženi škof Anton Martin, prosi za nas pri Bogu –  tudi za mir in soglasje po naših družinah, mir med ljudstvi in v naši sveti Cerkvi.

Nella concattedrale di Cristo Salvatore a Nova Gorica, con grande gioia e rispetto, saluto il buon confratello e vicino, l’arcivescovo di Gorizia mons. Carlo Roberto Redaelli, la venerabile eminenza il cardinale Matteo Maria Zuppi, presidente della Conferenza Episcopale Italiana, le altre venerabili eminenze cardinali, le eccellenze arcivescovi e vescovi, e gli altri membri e collaboratori del Consiglio Permanente della Conferenza Episcopale Italiana. Ci è di grande conforto che siate venuti a celebrare insieme a noi la santa Eucaristia, onorandoci così profondamente. Saluto anche il parroco locale Milan Pregl, tutti i sacerdoti e gli altri fedeli, e ringrazio per l’accoglienza.

Dalla meravigliosa preghiera di ieri per la pace e la veglia in Piazza Transalpina, al confine tra Gorizia e Nova Gorica, ora ci ritroviamo uniti in un’unica anima e supplica nell’Eucaristia, affinché il buon Dio, per il sangue versato da Cristo sulla croce, preservi i nostri popoli nella pace e fermi lo spargimento di sangue nel mondo.

Oggi la Chiesa in Slovenia celebra la memoria del vescovo beato Anton Martin Slomšek, che fu il primo vescovo della nuova diocesi di Maribor nel 1859. In epoca moderna, Slomšek è stato il primo in Slovenia a essere elevato dalla Chiesa all’onore degli altari. Il Papa, san Giovanni Paolo II, lo proclamò beato a Maribor nel 1999.

Slomšek imitò in modo eccellente i valorosi uomini che il sapiente Siracide ci presenta: anche lui fu consigliere con la sua intelligenza, veggente con il dono profetico, principe del suo popolo con la sua saggezza, oratore saggio nei suoi scritti, superiore nel suo ministero, compose inni secondo regole, scrisse massime sapienti, fu rispettato dal popolo, pieno di misericordia e le sue opere giuste non saranno dimenticate. Il suo nome vive di generazione in generazione. Ancora oggi si parla della sua sapienza (cfr. Sir 44,1-7.13-15).

Il vescovo Slomšek visse dal 1800 al 1862 e con la sua vita santa, il suo esempio e la sua opera segnò profondamente gli Sloveni del XIX secolo. Nacque a Ponikva, vicino a Celje. Durante l’impero austriaco si formò a Klagenfurt come sacerdote e fu ordinato nel 1824. Operò in varie parrocchie della Stiria slovena e fu anche guida spirituale dei seminaristi a Klagenfurt. Si rivolse molto ai giovani, si prese cura della formazione dei sacerdoti e della gente semplice, e si adoperò per la diffusione della fede.

Nel 1846 divenne vescovo di Sant’Andrea nella valle di Lavant in Carinzia. Come vescovo lavorò molto anche per lo sviluppo culturale degli Sloveni, sostenne la stampa slovena e la diffusione della lingua slovena. Nel 1851 fondò la Società di San Mohor. I suoi libri furono le pubblicazioni più diffuse in Slovenia nel XIX secolo. L’attività letteraria e missionaria di Slomšek fu importante per la formazione dell’identità nazionale slovena.

Subito dopo la sua morte si diffuse la fama della sua vita santa. La gente sapeva di avere avuto un vescovo che aveva combattuto la buona battaglia, terminato la corsa, conservato la fede, e che Gesù gli aveva preparato la corona di giustizia in cielo (cfr. 2 Tim 4,6-8). Le sue reliquie riposano ora nella cattedrale di Maribor, dove molti pellegrini si recano a pregare e a raccomandarsi nelle loro necessità.

Slomšek fu un uomo di fede profonda. Conosceva bene la sua fede, la stimava molto e la annunciava con ardore. Slomšek visse ciò che credeva e credette ciò che viveva. La fede fu per lui l’ispirazione della sua missione di vescovo. Nella fede vedeva il senso della propria vita. La fede in lui accendeva lo zelo per Dio e l’amore per gli uomini.

La fede fu per Slomšek il bene più grande. Amava ripetere: «Chi perde la ricchezza, perde molto; chi perde l’onestà, perde ancora di più; chi perde la fede, perde tutto: si spegne per lui la luce nel cuore della notte oscura. Custodite la luce della fede, perché il nemico del mondo presente non la spenga».

Slomšek fece comprendere alla gente che la vita cristiana è un modo per essere con Cristo e rimanere in Cristo. Essere con Cristo significa cercarlo ovunque: nella Sacra Scrittura, alla santa Messa, nella preghiera, nella letteratura devozionale, nei media cristiani, nelle opere caritative. Tutto questo sono vie verso Cristo, ma occorre anche entrare in Cristo. Solo quando siamo nel Cuore di Cristo siamo completamente suoi, e non dobbiamo temere per la fede e per la nostra salvezza.

Slomšek ebbe la fortuna di ricevere la fede dai suoi genitori, che gli diedero così le basi per approfondirla successivamente. Con la fede seppe rivolgersi sia ai sacerdoti che ai laici. Usava immagini chiare prese dalla Sacra Scrittura, soprattutto dal Vangelo, e dalla vita quotidiana della gente semplice. Così compose insegnamenti utili per tutti gli stati di vita, che la gente fece propri. Il linguaggio di Slomšek fu il linguaggio di una catechesi continua. Tutto ciò che diceva e scriveva conduceva a Cristo.

Paragonava la sua diocesi a una vigna, nella quale tutti dobbiamo essere innestati in Cristo per portare buoni frutti per la nostra beata eternità. Come vescovo si sentiva responsabile di aiutare la gente a rimanere in Cristo, rivolgendosi a diversi stati di vita (cfr. Gv 15,1-8). Amava parlare degli uomini e delle donne anche come padroni e padrone di casa, che devono avere il giusto atteggiamento non solo verso i parenti di sangue, ma anche verso tutti i membri della famiglia che non sono legati da parentela, come i servi e le serve.

Sul matrimonio diceva: «Il matrimonio è il punto in cui si uniscono nel modo più tenero e intimo la famiglia, la patria e la Chiesa. Per salvare l’Europa, bisogna conservare il sacramento del santo matrimonio. Il nostro compito è portare il santo matrimonio al massimo rispetto possibile e mantenerlo».

Il suo pensiero sulla vita familiare risplende in modo particolarmente bello nello scritto Drobtinice (“Briciole”), pubblicato nel 1846, l’anno in cui divenne vescovo, con il titolo: Sette raccomandazioni a padri e madri. Scriveva così: «Carissimi padri e madri, la felicità o l’infelicità dei giorni futuri è nelle vostre mani, e questi sono i vostri figli. Come li educherete, tali saranno i tempi, buoni o cattivi, e voi avrete – attraverso i vostri figli – o la frusta insanguinata o la corona d’oro».

Slomšek assegnava ai genitori il dovere dell’educazione religiosa. Riteneva che fosse il loro compito più grande. Se i genitori trascurano l’educazione religiosa, offendono gravemente Dio, che nel suo disegno creatore ha affidato loro i figli perché li crescano come personalità mature. L’educazione religiosa aiuta i figli ad avvicinarsi a Cristo, a conoscerlo. Ma perché possano entrare in Cristo ed essergli il più possibile simili, i genitori devono pregare e partecipare alla santa Messa. Quando i genitori pregano, i figli diventano santi. Quando i genitori vanno alla santa Messa, solo allora i figli possono entrare nel cuore di Cristo.

I genitori alla santa Messa annunciano, professano e testimoniano la loro fede ai figli. I figli percepiscono che ciò che hanno udito nel catechismo è davvero qualcosa di grande e prezioso, perché ha grande significato per i loro genitori. Perciò fanno facilmente il passo verso il cuore di Cristo, lo amano e restano in amicizia con lui, perché lo hanno fatto prima i loro genitori.

Slomšek incoraggiava le famiglie cristiane ad avere in casa tre cose: l’immagine di Gesù crocifisso, la Sacra Scrittura e il catechismo. Raccomandava esplicitamente che in famiglia, oltre alla lettura della Bibbia e allo studio del catechismo, si parlasse e si cantassero bei canti.

Oggi tra noi si sentono molte voci che parlano del desiderio di vivere in modo sano, pacifico e sicuro. I figli non sono solo il nostro futuro. I figli sono il nostro futuro sicuro o infelice.

Come siamo verso i figli, così siamo verso Dio e anche gli uni verso gli altri. In questo rapporto si segna la qualità della nostra eternità.

Beato vescovo Anton Martin, prega per noi presso Dio – anche per la pace e la concordia nelle nostre famiglie, per la pace tra i popoli e nella nostra santa Chiesa.