Opisuje tudi trg, ki povezuje Gorico in Novo Gorico: Trg Evrope. Na eni strani je Italija, na drugi Slovenija, dežela, v kateri se je rodil Peter Štumpf in kjer služi kot škof. »V preteklosti ga je prečkala trdna ograja. Ljudje so se zbirali ob njej, da bi videli sorodnike in prijatelje ‘onkraj bodeče žice’,« pojasnjuje škof Štumpf. »Takratna jugoslovanska policija je včasih od tam odstranila naše someščane, da bi preprečila tajna srečanja. Zdijo se kot sanje, da lahko skupnosti obeh držav zdaj skupaj molijo na istem trgu.« To se je res zgodilo 23. septembra 2025, na pobudo škofov obeh narodov ob meji.
Trg še danes predstavlja mejo, ki ga prečka meja, vendar brez ovir. In je simbol možne in dosežene sprave: med državama in med mestoma, ki ju je geopolitika želela poimenovati različno. »Strinjam se z besedami goriškega nadškofa Carla Redaellija, ko pravi, da se skoraj ne zavedamo več objema, ki se je zgodil,« pravi škof Štumpf.
Vaša ekscelenca, zakaj ste pripravili bedenje ob meji?
Priklicati mir na kraju, ki na videz izraža nasprotno, in potrditi, da lahko ljudje živijo skupaj v bratstvu. Zahvaljujoč tudi skupnemu sledenju Kristusu dokazujemo, da je tisto, kar nas združuje, veliko močnejše od tistega, kar nas ločuje.
Gorica in Nova Gorica, kraja razkolov, prelite krvi v dveh svetovnih vojnah, preganjanja, diskriminacije. Kako lahko zacelimo rane zgodovine?
Res je, bili smo ozemlji konfliktov in napetosti. Obtožbe proti oblastem katere koli države se lahko še vedno pojavijo zaradi preteklih krivic, storjenih proti prebivalcem različnih narodnosti. Ne smemo zanikati bolečine in trpljenja drugega. Nasprotno, moramo ju razumeti in spoštovati. Srečanje, ki so ga sklicali škofje obeh držav, ni zanikalo napak, storjenih v zadnjih desetletjih. Nasprotno, pokazalo je našo zavezanost k izgradnji boljše prihodnosti. Pomembno je, da so bili med pobudniki dogodka tudi mladi. Prihodnost je njihova.
Slovenija je del Evropske unije. Kaj je ostalo od preteklosti?
Deželo je zaznamovalo komunistično preganjanje. Že pred tem je slovenski narod trpel zatiranje s strani drugih držav in diktatorskih režimov. Naši duhovniki so zagotavljali ohranitev slovenščine in obrambo zatiranega naroda v duhu evangelija, brez podžiganja zamer. Zato je Slovenija danes država, ki v Evropi nosi sporočilo in dokazuje, da je mogoče ceniti lastno kulturo, hkrati pa spoštovati kulturo drugih. Vendar naj dodam, da se Slovenija žal še ni sprijaznila s svojo totalitarno komunistično preteklostjo. Ostanki režima so še vedno prisotni: vse to ji preprečuje, da bi v celoti napredovala.
Je možnost sobivanja v deželi, ki je bila nekoč v ‘boju’, sporočilno za ves svet?
Do pred sedmimi meseci sem bil škof na skrajnem vzhodu Slovenije, v škofiji Murska Sobota, ki meji na Avstrijo, Madžarsko in Hrvaško. Tu sem poskušal združiti katoličane iz sosednjih držav. Leta 2022 se nas je zbralo več kot šest tisoč: Madžarov, Hrvatov in Slovencev. Na nek način sem to izkušnjo prenesel v Cerkev, v katero sem bil poslan, kjer sem našel bogato tradicijo sodelovanja.
Katoliška cerkev je zbližala Slovenijo in Italijo. Je cerkvena skupnost protistrup proti nacionalizmu, kjer politika ločuje narode?
Cerkev je in mora biti most med narodi: zato je »katoliška«, torej »vesoljna«. Sodelovanje med škofijama Gorica in Koper je dokaz za to. Poklicani smo biti misijonska Cerkev, torej Cerkev v dialogu. Ko se Cerkev sreča s človeštvom, je vedno preroška in nam omogoča, da premagamo ovire, ki jih nekatere institucije ne uspejo premagati.
Giacomo Gambassi, Avvenire; povzeto po ANS