Srečanje slovenskih misijonarjev v Strunjanu

Spodaj objavljamo pridigo koprskega škofa msgr. Petra Štumpfa, ki jo je imel pri sveti maši ob srečanju slovenskih misijonarjev, 3. junija 2026 v Strunjanu.

Spoštovani zunanji minister gospod Tone Kajzer, duhovniki, bratje in sestre v misijonskem poslanstvu!

Z velikim veseljem in hvaležnostjo vas pozdravljam pri Strunjanski Materi Mariji. Želim vam, da se razveselite Božjega pogleda pri oltarju ter pozneje gostoljubnosti pri bratski mizi, se nadihate morskega zraka in se tukaj počutite dobro.

Srečanje je vedno dar, še posebej kadar je srečanje v Kristusu. V takšnem srečanju je nad nami pogled iz nebes, pogled Boga, ki nas ne gleda od daleč, ampak s srcem. Njegove oči vidijo globlje od naših besed; poznajo naše skrbi, naše upe, naše napore in naše hrepenenje po tem, da bi bili zvesti njegovemu klicu.

Včeraj smo se veselili in častili Jezusovo Srce, ki v sveti evharistiji živo utripa v ljubezni in skrbi za vse nas. To Srce nas spremlja, da bi varno hodili po poti vere.

Danes pa obhajamo spomin na Marijino Brezmadežno Srce, ki je bilo popolnoma odprto za Boga in njegovo voljo. Marijino Srce nas vedno vodi k Srcu Božjega Sina in nas uči, kako poslušati Boga ter mu zaupati tudi takrat, ko vsega ne razumemo.

Obhajamo pa tudi god sv. Antona Padovanskega, ki je imel goreče srce za oznanjevanje evangelija.

Evangelist Luka nam predstavi Jezusa v času njegovega odraščanja. Marija in Jožef se s svojim dvanajstletnim Sinom odpravita na romanje v jeruzalemski tempelj. Ob koncu romanja pa doživita nekaj zelo bolečega: Jezus se jima je preprosto izgubil. Nista vedela, zakaj je odšel in kam je šel.

Ta dogodek ni samo družinska zgodba. Je tudi preroška napoved vsega, kar bo sledilo. Že tukaj se pokaže, da bo Jezus hodil po poteh, ki jih ne bodo vedno razumeli niti tisti, ki so mu blizu in ga najbolj ljubijo. To bodo pozneje izkusili tudi apostoli.

Nazadnje ga bodo v njegovi uri trpljenja in smrti na križu vsi zapustili. Toda Jezus ostaja zvest poslanstvu, ki ga je prejel od Očeta.

Marija in Jožef ga iščeta. To je prva podoba Cerkve. Cerkev skozi stoletja išče Kristusa, mu sledi, ga oznanja in ga prinaša svetu.

Tudi vi, misijonarke in misijonarji, ste del tega velikega iskanja. Poslani ste, da ljudem pomagate najti Kristusa in da ga prepoznajo kot središče svojega srca ter kot pot do večnega življenja.

Zdi se, da se je Jezus izgubil tudi v našem času. Mnoge cerkve so prazne, župnišča zapuščena, vera šibkejša, evangelij zamolčan. Ljudje si pogosto ne postavljajo niti vprašanj o tem, zakaj in čemu so med nami vse te čudovite cerkve, cerkvice in kapelice.

Vprašanja vedno zahtevajo tudi odgovore. Če ostanem brez odgovora, ostanem tudi brez odgovornosti za vse, kar se dogaja okoli mene, pa se ne bi smelo.

Cerkev ni poslana sama sebi. Poslana je svetu. Še vedno je poslana tistim, ki Kristusa ne poznajo, in tudi tistim, ki so ga nekoč poznali, pa so ga zapustili.

Marijino vprašanje: »Otrok, zakaj si nama to storil?« (Lk 2,48) povzema mnoga vprašanja. Zakaj Bog ravna tako? Zakaj dopušča množično brezbrižnost in brezboštvo? Zakaj so njegove poti pogosto drugačne od naših pričakovanj?

Misijonarke in misijonarji še predobro poznate ta vprašanja. Zakaj se trudim, pa ne vidim sadov? Zakaj sem sejal, drugi pa žanjejo? Zakaj so nekatera vrata zaprta, druga pa se nepričakovano odpirajo?

Odgovor najdemo v Jezusovih besedah: »Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« (Lk 2,49). Jezus živi iz Očetove ljubezni in za Očetovo voljo.

Njegovo Srce utripa v popolni predanosti nebeškemu Očetu in v popolni ljubezni do vseh ljudi. Iz tega Srca prihaja misijonska gorečnost Cerkve.

Vsaka misijonska pobuda, vsaka darovana molitev, vsaka žrtev in vsako oznanjevanje evangelija se začnejo v Jezusovem Srcu.

Marija ni razumela vseh Jezusovih besed, vendar jih je ohranila v svojem srcu (prim. Lk 2,50).

Tudi mi ne razumemo vedno Božjih poti, vendar jim zaupamo. Ne vidimo vedno sadov svojega dela, vendar vztrajamo. Ne poznamo vseh odgovorov, vendar verujemo.

Čeprav živimo v digitalni dobi, oznanjevanje Kristusa ne more biti digitalno. Oznanjevanje Kristusa je srečanje živih oseb: od srca do srca, iz oči v oči, iz besede v besedo. Potrebno je v živo srečati človeka, v živo slišati njegov glas, ki oznanja in rojeva vero ter daje upanje.

Dobro in blagodejno je, da smo se danes srečali. Mnogi nas imajo za profesionalne oznanjevalce Božje besede, vendar smo le njen odmev, ki prihaja iz našega srca in ne utihne, dokler v dušah ne obrodi sadov, vrednih Boga.

Naše današnje srečanje pri Strunjanski Materi Mariji naj bo zahvala za vse, kar Bog stori po vas, in naj bo tudi prijetno druženje.

V naši domači deželi si vsaj nekoliko odpočijte od svojega truda in naporov.

Naj vam bodo ti dnevi blagodejni.

Amen.