+Pavel Kodelja, župnik v Senožecah

Spodaj objavljamo nagovor koprskega škofa msgr. dr. Petra Štumpfa, ki ga je imel pri pogrebni maši duhovnika in župnika v Senožečah, g. Pavla Kodelja.

Pavel Kodelja se je rodil 9. junija 1967 v Desklah, v verni družini. Njegov stric Igor Lovišček je bil duhovnik. V duhovnika je bil posvečen 29. junija 1998 v Kopru. Štiri leta je bil kaplan v Kobaridu, nato pa je sprejel službo župnijskega upravitelja v Senožečah, kjer je deloval 24 let.

Pavel je bil odličen glasbenik. Saksofon in kitara sta bila spremljevalca njegove duše. Igral je, da bi tudi sam postal prijetna melodija. Njegova duša je bila tankočutna. Zaznavala je, kaj je prav in kaj ni. Božjo milost je doživljal kot resničnost vsakdanjega življenja, greh pa kot nevarnost, ki človeka oddaljuje od Boga in njegove večnosti.

Duhovnik in senožeški župnijski upravitelj Pavel Kodelja je umrl na praznik Jezusove spremenitve na gori. Ta praznik daje njegovi smrti posebno simbolno sporočilo

Jezusu se je bližala ura trpljenja in smrti. Vedel je, da bodo učenci zaradi tega prestrašeni in da ga bodo zapustili. Zato je trem svojim najbližjim učencem – Petru, Jakobu in Janezu – razodel svoje Božje veličastvo.

Popeljal jih je na goro, kjer sta se mu pridružila Mojzes in Elija. Apostoli so za trenutek uzrli Jezusa v slavi njegovega Božjega veličastva (prim. Mt 17,1–9).

Jezus jim je pokazal, kam vodi pot tistega, ki hodi za njim. Toda Peter bi rad ostal na gori. Takoj bi rad bil deležen veličastva, ne da bi se vrnil v dolino. Jezus pa mu pokaže, da pot do vstajenja vodi skozi trpljenje in smrt.

Pavla sem prvič srečal, ko sem iz Murske Sobote prihajal v Koper na seje Slovenske škofovske konference. Pred menoj je stal velik in močan mož, nekoliko nezaupljiv in redkobeseden, vendar prijazen in nevsiljiv. Škof Jurij mi je povedal, da Pavel občasno prihaja na škofijo v Koper na počitek. Odkrili so mu raka. Senožeče je imel rad, zato je kljub bolezni ostajal med svojimi župljani kot njihov dušni pastir.

Takrat še nisem vedel, kdo je Pavel Kodelja. Pozneje sem spoznal, da je bil duhovnik, ki je vse stavil na Boga in na nebesa.

Pred dobrim letom mi je dejal: »Zdaj pa sem že kar nekoliko nestrpen. Z Jezusom sva se dogovorila za dobro in pogrnjeno mizo v nebesih z izbranimi jedmi. Ne vem, zakaj še odlaša. Sicer pa on že ve, kdaj me bo poklical. Takrat bo zelo, zelo lepo.«

Odgovoril sem mu: »Pavel, ti si naš veliki učitelj. Učiš nas, kako je treba biti bolan, kako se v bolezni krepi vera in kako se umira. Takšni, kot si ti, so velik zaklad za vse.«

Ponekod škofijskemu duhovniku pravijo »svetni duhovnik«. To je duhovnik, ki deluje v svetu, največkrat na župniji. Pavel je nadvse lepo izpričal podobo takšnega duhovnika. Njegova podoba ni bila »posvetna«, temveč je postajala vedno bolj sveta.

Svojo duhovništvo je dal na razpolago vsem. Maševal je za verne in neverne. Molil je za verne in neverne. Za sveto mašo in molitev si je vzel čas – veliko časa. Molitev je premišljeval in jo daroval Bogu. Bila je dihanje njegove duše. Vedel je, da po molitvi Bog prihaja k njemu in ga krepi. Ko je maševal in molil, je med ljudi klical Jezusa, poveličanega v nebesih.

Pavel je vedel, da brez trpljenja ne gre. Ni ga iskal, vendar ga je sprejel. Večkrat je dejal: »Bog že ve, zakaj mi podaljšuje trpljenje. Vendar ga zadnje čase vse pogosteje prosim, naj me nekako stisne in me skozi ‘Hormuško ožino’ pritegne k sebi v nebesa.«

Dragi Pavel, danes zate obhajamo sveto mašo in te izročamo Božjemu usmiljenju. Zaupamo, da te je Gospod, v katerega si veroval in po katerem si hrepenel, sprejel v svojo bližino.

Znal si biti z ljudmi. Uspelo ti je povezati vse, ki so te poznali – tiste, ki so hodili v cerkev, in tiste, ki niso. To presega človeška čustva in hotenja. V tem lahko prepoznavamo delo Božje milosti.

Nihče izmed nas ne ve, kakšne preizkušnje ga še čakajo. Ne vemo, kako in kje bomo umrli. Vemo pa, da bo za vsakega izmed nas nekoč prišel poslednji zemeljski dan.

Pavel nas je učil, kako biti bolan in kako umirati – ne sam, ampak skupaj s Kristusom in Materjo Marijo. Učil nas je, da je mogoče tudi v bolezni ohraniti vero, zaupanje in veselje.

Takšna vera je dar. Ni samoumevna. Zanjo je treba moliti in prositi.

Dragi Pavel, pri Bogu prosi za nas, da bi bili ob uri smrti pripravljeni na srečanje z njim. Izprosi nam milost hrepenenja po nebesih.

Bil si vesel duhovnik, ker si vedel, da tvoja pot vodi v Očetovo hišo. Žalostno krščanstvo ti je bilo tuje. Prosi za nas, da bi bili bolj veseli, da bi se znali veseliti Boga in drug drugega.

Učil si nas tudi odgovornosti za lastna dejanja. Boril si se proti grehu v sebi, da bi tudi drugi ob tebi postajali močnejši v tem boju. Nenehno si klical Svetega Duha in ga prosil, naj bo velikodušen s svojimi darovi, ki jih potrebujemo na poti vere.

Vedel si, da boš uslišan, če boš ostal preprost in ponižen. Bil si iskan duhovni voditelj in spovednik. Tvoj saksofon pa je prepeval o duhovnem veselju, ki si ga nosil v sebi.

Dragi sobrat, duhovnik Pavel!

Na praznik Jezusove spremenitve na gori, ob večeru tistega dne, si dokončal svoje zemeljsko trpljenje. Kakor apostol Pavel si dobojeval dober boj in ohranil vero. Zdaj te v molitvi izročamo Gospodu ter zaupamo v njegovo neskončno usmiljenje in obljubo večnega življenja.

V nebesih so tako velike reči, da zanje nimamo besed. O tem je govoril že apostol Pavel, ki mu je bilo dano uzreti nebeško resničnost in poveličanega Jezusa, ki tam kraljuje.

Na koncu svoje kratke oporoke si zapisal: »‘Glej, prihajam.’ To sem rekel Jezusu pri novi maši. Zdaj pa upam in verujem, da bom jaz slišal te besede: ‘Glej, prihajam, da te vzamem k sebi.’«

Naj se tvoje upanje dopolni v Božjem usmiljenju. Pri Bogu prosi za nas in za milost srečne smrti. Na svoje mesto pa izprosi nekoga, ki bo nadaljeval tvoje duhovniško poslanstvo.

Zahvale

Iskreno se zahvaljujem vsem, ki ste gospodu Pavlu pomagali v času njegove bolezni.

Hvala zdravnikom, zdravnicam in drugemu zdravstvenemu osebju, ki ste ga v vseh letih bolezni strokovno in požrtvovalno zdravili ter mu vlivali pogum.

Hvala vsem župljanom, ki ste zanj skrbeli vseh 24 let njegovega delovanja med vami. Hvala župnijskim sodelavcem, ki niste čakali, kaj bo storil on, ampak ste naredili, kar je bilo treba in kar ste mogli.

Posebna zahvala gre vsem, ki ste ga v zadnjih mesecih vozili na preglede, mu prinašali hrano in mu pomagali na številne druge načine. Predvsem hvala, ker ste mu zagotavljali človeško bližino.

Hvala tudi za bližino pri zadnjih svetih mašah, ki jih je daroval v kuhinji župnišča. Moja zahvala objema prav vse, ki ste mu pomagali.

Posebej naj omenim Matejo, Natašo in Urško, ki predstavljajo jedro številnih župljanov, pripravljenih pomagati.

Posebno pričevanje krščanskega usmiljenja je bila odločitev Urške in Branka Perka, ki sta se za teden dni nastanila v župnišču, da je imel gospod Pavel ves čas nekoga ob sebi.

Hvala generalnemu vikarju Slavku, donedavnemu sežanskemu župniku Sandiju, duhovnemu pomočniku Božu in drugim duhovnikom za bratsko bližino in pastoralno pomoč. Hvala novemu sežanskemu župniku Primožu, da je prevzel v upravo senožeško župnijo.

Bog naj vam vsem povrne.

Sestri Ingrid, njenemu možu Davidu ter drugim sorodnikom v imenu škofa Jurija, duhovnikov koprske škofije in v svojem imenu izrekam iskreno sožalje ter globoko sočutje ob smrti brata in sorodnika Pavla.

Dragi Pavel, naj bo blagodejna tvoja večnost. Amen