Molitveni dan za duhovne poklice na Sveti Gori

V soboto, 12. septembra 2026 so se mnogi duhovniki in verniki na Sveti Gori združili, da bi Gospoda in njegovo Mater z molitvijo prosili za dar poklicanosti mladih v duhovništvo in Bogu posvečeno življenje.

Koprski škof, msgr. dr. Peter Štumpf, je zbrane takole nagovoril:

Zlatomašnik Vinko Paljk mi je posredoval pričevanje redovne sestre Agate Bratuša o krškem škofu dr. Josipu Srebrniču. Z njim se je srečala na Krku, ko je bila tam na bolniškem dopustu.

Letos se namreč spominjamo 150-letnice njegovega rojstva v Solkanu. Škof ji je zaupal, kako je prišel do duhovniškega poklica.

Študiral je na Dunaju in že doktoriral. Vsako leto se je udeleževal duhovnih vaj in duhovnih obnov za izobražence. Na duhovnih vajah mu je pater jezuit ob koncu spovedi rekel: »Vi imate duhovniški, pravi duhovniški poklic.« Vendar je takrat Jože, se pravi bodoči škof, imel svoje načrte, da bo predaval na univerzi ali visoki šoli. Mislil si je: »Kaj ta jezuit govori o meni?«

Naslednjič je šel k drugemu patru na duhovno obnovo, pa mu je tudi ta rekel: »Vi imate pravi duhovniški poklic.« Jože je postal vznemirjen in nejevoljen ter je rekel: »Kako to, ko pa jaz za to nič ne vem in nič ne čutim?«

 V tistem času pa je Jože dobil telegram, da je njegova mati v Solkanu, kjer je imel oče mizarstvo, na smrt bolna. Mamo je imel zelo rad in je hitro odšel domov. Doma je našel duhovnika in zdravnika, ki sta bila pri mami in sta rekla, da ji ni več pomoči. Mama bo umrla. Jože je rekel: »Jaz bom ostal pri njej, jaz bom z mamo.« Bila je v nezavesti in je umirala. Jože je pogledal skozi okno na Sveto Goro. Takrat je pokleknil ob mami in prosil: »Svetogorska Mati Božja, če bo moja mama ozdravela, bom spoznal, da imam res duhovniški poklic, in bom šel za duhovnika. Vsemu se odpovem in grem za duhovnika.«

Mama je še kar naprej spala. Spet so prišli k njej. Potipali so ji srčni utrip. Vse je bilo v redu. Vse je bilo normalno. Čez kakšni dve uri se je mama zbudila in rekla: »Kako sem dobro spala. Sedaj pa sem lačna.« Zelo se je razveselila sina Jožeta. Potem so vsi videli, da je zdrava. Zdravnik je rekel, da je to čudež. Tudi duhovnik, ki ji je podelil svete zakramente, je dejal: »To je čudež.« Vsi so bili začudeni in niso mogli verjeti.

Takrat je Jože spoznal, da ga Bog po Svetogorski Materi Božji res kliče za duhovnika. Postal je duhovnik, in to zelo dober duhovnik. Postal je škof, in to zelo dober škof.

Jože je imel svojo mamo zelo rad. Marija mu je ohranila mamo pri življenju in ga s tem povabila na pot duhovništva. Vrata svojega srca je odprl Kristusu. Leta 1906 je bil v Gorici posvečen v duhovnika.

Po študiju v Rimu, kjer je dosegel še dva doktorata, iz sholastične filozofije in teologije, se je vrnil v Gorico ter bil tam vzgojitelj bogoslovcev in profesor cerkvenega prava.

Med prvo svetovno vojno je zaradi soške fronte odšel v Stično in posebej skrbel za primorske begunce. Po vojni je sodeloval pri ustanavljanju Univerze v Ljubljani in Teološke fakultete. Postal je redni profesor, dekan fakultete, predsednik Leonove družbe in urednik revije Čas. Bil je tudi plodovit pisec teoloških in zgodovinskih razprav.

Leta 1923 je bil imenovan za krškega škofa. Ob umestitvi je namesto slovesnega kosila pogostil reveže in bolnike, kar lepo kaže njegovo preprostost in socialni čut. Za škofovsko geslo si je izbral besede apostola Pavla: »Stojte močni v veri!« Škofijo je vodil več kot štirideset let. Vernike je vzgajal s pastirskimi pismi, skrbel za duhovniške poklice ter poudarjal pomen evharistije in Marijinega češčenja.

V času fašizma se je zavzemal za pravice hrvaških vernikov in branil glagoljaško bogoslužje. Med italijansko in nemško okupacijo je ščitil prebivalstvo ter pomagal internirancem v taborišču na Rabu. Po vojni ga je komunistična oblast razglasila za nasprotnika nove ureditve, ga zaprla, javno poniževala in mu oteževala pastoralno delo. Kljub preizkušnjam je ostal zvest Cerkvi in ljudem.

Umrl je 21. junija 1966 na Krku in je pokopan v kapeli Najsvetejšega v krški stolnici. V spominu ostaja kot izjemno izobražen, skromen in pogumen pastir, ki je povezoval slovenski in hrvaški narod ter znal v težkih zgodovinskih razmerah odločno braniti človekovo dostojanstvo, vero in pravice svojega ljudstva.

Škof Josip Srebrnič je bil dobri pastir. Duhovništvo je postavil na močno skalo vere.

Mogoče je beseda dobri pastir že preveč posplošena ali vsakdanja. Papež Leon XIV. v svoji letošnji poslanici za 63. svetovni dan molitve za duhovne poklice razloži, da apostol Janez v svojem evangeliju Jezusa predstavi kot »lepega pastirja«. Ta izraz označuje popolnega, pristnega, zglednega pastirja, ki je pripravljen dati življenje za svoje ovce in tako pokazati Božjo ljubezen.

Pastir je tisti, ki privlači: kdor ga gleda, odkrije, da je življenje zares lepo, če mu sledimo.

Da bi spoznali to lepoto, niso dovolj telesne oči ali estetska merila: potrebni sta kontemplacija in notranjost. Le kdor se ustavi, prisluhne, moli in sprejme njegov pogled, lahko z zaupanjem reče: »Verjamem, z Njim je življenje lahko zares lepo; hočem hoditi po tej poti lepote.« S tem, ko postanemo učenci lepega pastirja, tudi mi postanemo »lepi«: njegova lepota nas preobrazi.

Radi občudujemo novomašnike in radi občudujemo tudi zlatomašnike. Novomašnika letos nimamo, imamo pa šest zlatomašnikov: Pavla Bajca, misijonarja na Slonokoščeni obali; Franca Kavčiča, župnika na Šentviški Gori, Ponikvah in Pečinah; msgr. Vincencija Lapajna, župnika v Hrenovicah in Velikem Ubeljskem; mag. msgr. Alojza Milharčiča, župnika v Knežaku; msgr. Vinka Paljka, župnika v Portorožu in Luciji; p. Viljema Pustoslemška OFM, ki deluje v župniji Nova Gorica – Kostanjevica.

Ti duhovniki imajo močne korenine v Cerkvi. Prepoznavamo jih kot mogočna drevesa s čudovitimi sadovi. V njihovi senci lahko hladimo svoje duše, ki so mnogokrat pregrete od preizkušenj in trpljenja.

Zakramenti, ki jih podeljujejo, nam dotekajo življenje v Kristusu.

Tudi naši zlatomašniki so hišo svojega duhovništva postavili na trdno skalo vere. Iz svojega življenja niso delali poskusov. Niso kolebali, kaj bi. Slišali so trkanje in odprli vrata Kristusu. Preprosto so se odločili: »Tudi jaz postal bom duhovnik.«

Vsak ima svojo zgodbo, kako je postal duhovnik. Verjamem, da so svoje zgodbe povedali že velikokrat. Prosim jih, naj svoje zgodbe o tem, kako so postali duhovniki, še pripovedujejo, še posebej mladim, ki razmišljajo in se odločajo.

Čudovito je slišati in videti duhovnika, ki je kopal globoko in postavil močne temelje svoji hiši. Ne gre za župnišče ali farovž. Gre za hišo duhovništva. Ta hiša je zmeraj na udaru viharjev tega sveta, ki ne pojenjajo. To so močni vetrovi brezboštva. To so hudi nalivi posvetnosti. To so potresi vsakovrstnih škandalov. Vendar mora hiša duhovništva vzdržati. Če vzdrži ta hiša, vzdrži celotna Cerkev.

Ta hiša potrebuje podpornike v dobrih laičnih sodelavcih. Duhovnik ne more sam opravljati poslanstva. Dobri pomočniki so nujni.

Mašni strežniki ste prvi pomočniki. Vi ste okras oltarja, kjer duhovnik daruje sveto mašo.

Bralci Božje besede, izredni delivci svetega obhajila, cerkveni pevci, organisti, čistilke in krasilke naših cerkva in drugi bogoslužni sodelavci ste duša svetega bogoslužja, ki ljudem poživlja vero.

Župnijski pastoralni in gospodarski sveti, mežnarji, karitativni in drugi sodelavci, oratorijski animatorji, katoliški skavti, člani zakonskih skupin, ste vrata Cerkve, ki je odprta za vse. Ljudi nagovarjate za Kristusa sredi njihove vsakdanjosti.

Člani molitvenih in bibličnih skupin pomenite prelet Svetega Duha nad vašimi župnijami.

Cerkev danes prihaja naproti bogoslovcu Jakobu Domeniku in Dejanu Glavaču. Oba namreč potrjuje v njunem služabništvu. Jakob začenja tretji letnik bogoslovja in se pripravlja na duhovništvo. Dejan pa je mož žene Ane, oče njunih otrok in pastoralni asistent v Slovenski vojski ter se pripravlja na službo stalnega diakona.

Mnogi ju poznate. In ker ju poznate, upam, da tudi njun zgled vleče in nagovarja k pogumni odločitvi za duhovni poklic.

Naše srečanje pri Svetogorski Materi Božji in sveta maša za nove duhovne poklice pomenita zahvalo za naše zlatomašnike, Jakoba in Dejana, bogoslovca Jureta Ferletiča, ki bo 25. oktobra letos posvečen v diakona, bogoslovca Aleksa Birso, ki začenja drugi letnik bogoslovja, ter Pavla Štrancarja, ki vstopa v pripravljalni letnik za vstop v bogoslovje.

To so fantje, ki vam kličejo: »Ne kolebaj, ne čakaj, dragi fant. Gremo. Odloči se in pridi za menoj.«

Nagovarjajo tudi dekleta: »Ne ukvarjaj se preveč sama s seboj pred ogledalom. Ni časa. Pridi. Cerkev potrebuje tudi pastirice. Ne takšnih, ki kuhajo žgance in vanje pade kakšna muha. Pastirice, ki so lepe v duši in dobroti. Takšne so lepe redovnice. Lepe so, ker so dobre pastirice.«

Pridite, dragi mladi fantje in dekleta. Pridite pred vrata svojega srca in odprite vrata Kristusu.

»Svetogorska Kraljica, naša Mati Marija, prečudovita pastirica Božjega ljudstva. Usliši našo molitev za nove dobre pastirje in nove dobre pastirice.«

Amen.