Apostolski nuncij msgr. Luigi Bianco ob prazniku Brezmadežne: Marija – znamenje upanja in odrešenja
V dneh od 7. do 9. decembra je apostolski nuncij v Republiki Sloveniji, Nj. eksc. msgr. Luigi Bianco, opravil svoj prvi uradni obisk v škofiji Koper. Osrednji dogodek obiska je bila slovesna sveta maša na praznik Brezmadežnega spočetja Blažene Device Marije, ki jo je daroval ob somaševanju škofov in duhovnikov v koprski stolnici, kjer je zbranim vernikom spregovoril v poglobljeni in bogati homiliji.
V okviru obiska si je nuncij ogledal koprsko stolnico, krstilnico, rotundo bl. Elija, Frančiškanski samostan v Kopru ter cerkev sv. Ane. V ponedeljek popoldne je obiskal še Piran, kjer si je ogledal župnijsko cerkev in muzej, pot pa nadaljeval v Strunjanu.
V nadaljevanju objavljamo celotno homilijo apostolskega nuncija, izrečeno ob slovesnosti Brezmadežnega spočetja v koprski stolnici.
Slovesnost Brezmadežnega spočetja Blažene Device Marije
Stolnica v Kopru, ponedeljek, 8. december 2025
Homilija apostolskega nuncija v Sloveniji
Nj. eksc. msgr. Luigi Bianco
Dragi bratje in sestre v Kristusu,
v veliko veselje mi je, da z vami in za vas obhajam evharistijo na slovesni praznik Brezmadežnega spočetja Blažene Device Marije v koprski stolnici. Vse vas prisrčno pozdravljam in kot predstavnik svetega očeta v Sloveniji imam čast in veselje, da vam posredujem apostolski blagoslov svetega očeta Leona XIV.
Posebej želim pozdraviti koprskega škofa, Njegovo ekscelenco msgr. Petra Štumpfa, SDB, kateremu se iskreno zahvaljujem za vljudno povabilo, upokojenega škofa, Njegovo ekscelenco msgr. Jurija Bizjaka, duhovnike, diakone, redovnike, redovnice in vse vernike. Kot veste, sem na začetku svojega poslanstva apostolskega nuncija v Sloveniji in veseli me, da lahko prav v škofiji Koper opravim svoj prvi obisk.
Današnji Marijin praznik nas vabi, da zremo v Brezmadežno, ki je bila po edinstvenem privilegiju že od svojega spočetja obvarovana izvirnega greha. Čeprav je živela človeško življenje v svetu, zaznamovanem z grehom, je bila pred njim obvarovana. Brezmadežno spočetje pomeni, da je Marija prva odrešena po neskončnem usmiljenju Očeta.
Dogmo o Brezmadežnem spočetju je razglasil papež Pij IX. 8. decembra 1854. Cerkev je vedno oznanjala neprimerljivo Marijino svetost, polnost milosti. Današnja mašna prošnja lepo povzema njen pomen: »O Bog, ki si v brezmadežnem spočetju Device pripravil vredno bivališče svojemu Sinu in si jo, ob upoštevanju njegove smrti, obvaroval vsake madežnosti greha.«
Prvo berilo (3. poglavje Prve Mojzesove knjige) predstavlja pripoved o neposlušnosti naših prastaršev, Adama in Eve. V raju, kar pomeni vrt, uživata sad drevesa, s katerega jima je Bog prepovedal jesti. Adam in Eva ne zaupata Bogu in njegovi besedi. To poročilo odgovarja na veliko vprašanje in skrivnost navzočnosti zla in smrti v svetu, ki ga je ustvaril Bog, in v človeku, ustvarjenem po Božji podobi. Če Bog obstaja, zakaj zlo? Treba se je izogniti naivnosti: zlo obstaja in potrebujemo odrešenje, potrebujemo osvoboditev od zla, kakor vsak dan prosimo v molitvi Oče naš. Katekizem Katoliške cerkve uči: »Pripoved o padcu uporablja slikovit govor (kača, sad drevesa), a razkriva prvotni dogodek, dejstvo, ki se je zgodilo na začetku človeške zgodovine. Razodetje nam daje gotovost vere, da je vsa človeška zgodovina zaznamovana z izvirno krivdo, ki so jo svobodno zagrešili naši prvi starši« (KKC 390).
Prekršitev Božje zapovedi, ki jo krščanski nauk imenuje izvirni greh, je krivda, katere posledice so navzoče v vsakem človeku. Greh je porušil red, ki ga je hotel Bog. Smrt je zaradi neposlušnosti Bogu vstopila v človeštvo. Adamov greh ima posledice za vse ljudi. Krst nam podari Kristusovo milost in nas osvobodi izvirnega greha, čeprav posledice greha ostanejo. Boj med dobrim in zlim se nadaljuje v zgodovini človeštva in v vsakem izmed nas. Toda greh nima zadnje besede: »Tedaj je Gospod Bog rekel kači: Sovraštvo bom naredil med teboj in ženo, med tvojim potom in njenim potom; ta ti bo strela glavo, ti pa mu boš prežal na peto« (1 Mz 3,15). Obljubljena je zmaga nad kačo, simbolom skušnjavca in Božjega sovražnika. Ta zmagovalec nad sovražnikom in smrtjo je Mesija, Kristus, žena, iz katere je rojen, pa je Marija. Ta vrstica se tradicionalno imenuje »protoevangelij«, prvi žarek odrešenja.
Drugo berilo, iz pisma svetega Pavla Efežanom, predstavlja Božji načrt odrešenja. Apostol, ki je bil tedaj v rimskem zaporu, v čudovitem hvalospevu blagoslavlja Boga, ker nas je prvi blagoslovil. Povzame vse, kar nam je Oče podaril po Kristusu: da smo bili izvoljeni pred stvarjenjem sveta, da bi bili sveti in brez madeža pred njim, vnaprej določeni za posinovljenje po Jezusu Kristusu, dediči njegove slave. Te besede blagoslova se na poseben in edinstven način nanašajo na Marijo.
Evangeljski odlomek predstavi enega najpomembnejših trenutkov človeške zgodovine: oznanjenje. Nadangel Gabriel Mariji oznani, da bo postala Mati Odrešenika, in njen »da« omogoči učlovečenje Božjega Sina.
Izjemni so izrazi, uporabljeni za Marijo, mlado judovsko dekle, staro približno 15 ali 16 let, in za njenega Sina. Angel ji pravi: »Pozdravljena, milosti polna, Gospod je s teboj« (Lk 1,28). V grškem izvirniku izraz kecharitomene pomeni: posebno ljubljena od Boga, v celoti prežeta z njegovo ljubeznijo, kakor da bi bila v celoti oblikovana iz njegove najsvetejše ljubezni (prim. sv. Janez Pavel II., homilija, 8. 12. 1980). Omeniti velja tudi povabilo k veselju: Božji posegi v zgodovino človeštva so vedno razlog resničnega veselja. Na Marijino vprašanje, kako bo mogla postati mati, angel odgovori: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila.«
Angel pove ime otroka: Jezus, kar v hebrejščini pomeni »Bog rešuje«. Njegovo poslanstvo je opisano z izjemnimi besedami: »Velik bo in Sin Najvišjega se bo imenoval; Gospod Bog mu bo dal prestol Davida, njegovega očeta; kraljeval bo nad Jakobovo hišo vekomaj in njegovemu kraljestvu ne bo konca. To, kar se bo rodilo, bo sveto in se bo imenovalo Božji Sin.« O kateri osebi bi lahko rekli kaj takega?
Marijin odgovor angelu je pritrdilen: »Glej, služabnica sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi.« Marija se svobodno izroči Gospodu, sprejme njegov načrt odrešenja, tako drugačen od njenih življenjskih načrtov. Bog je za uresničenje odrešenja hotel sodelovanje človeškega bitja, ponižnega in hkrati izjemnega kakor Marija. Tudi mi smo povabljeni, da odgovorimo. To ni odgovor enega dne, temveč odgovor vsakega dne, celo vsakega dejanja. Zahtevana je odprtost za Boga in njegovo milost v našem življenju. Da bi naredili prostor milosti, se moramo odpovedati sebi, zgolj človeškim pogledom in načrtom, da bi lahko prejeli več in se v polnosti uresničili. Da bi rekli »da« Bogu, moramo reči »ne« temu, kar se mu upira. Pogosto je teh »ne« veliko. Tako kot Marija smo kristjani poklicani biti sodelavci odrešenja, sprejemati milost, ki nam jo Gospod nenehno podarja, zlasti po zakramentih.
Cerkev živi zadnje dni rednega jubileja leta 2025, posebnega časa milosti. Papež Frančišek, blaženega spomina, je jubileju izbral temo upanja. Spes non confundit – upanje ne osramoti. Kristus je naše upanje in mi smo poklicani biti romarji upanja v času, zaznamovanem z izzivi in napetostmi. Marija »sveti kakor znamenje zanesljivega upanja in tolažbe za božje ljudstvo na poti« (Lumen gentium, 68). Hkrati smo na začetku drugega tedna adventa, časa priprave na božič: Bog prihaja, Bog vstopa v zgodovino, Bog ne zapušča svojega ljudstva.
Mariji zaupajmo svoje namene, namene Cerkve in sveta; posebej molimo za mir v državah, ki trpijo zaradi vojne. Naj nas Marija varuje in spremlja na naši zemeljski poti. Naj nas vse naredi za delavce miru in nosilce upanja. Naj nam bo zanesljiva vodnica k izviru luči in ljubezni, ki je Jezus, in naj nas pripravi na srečanje z njim. Naj nam pomaga, da bomo z vero obhajali bližajoči se božič, praznik Gospodovega rojstva.
Cari fratelli e sorelle in Cristo,
È per me motivo di gioia celebrare con voi e per voi l’Eucaristia nella solennità dell’Immacolata Concezione della Beata Vergine Maria nella Cattedrale di Koper. A tutti desidero rivolgere il mio cordiale saluto e, come Suo rappresentante in Slovenia, ho l’onore e il piacere di trasmettere la Benedizione Apostolica del Santo Padre Leone XIV.
In modo particolare desidero salutare il Vescovo di Koper Mons. Peter Štumpf, S.D.B., che ringrazio di cuore per il cortese invito, il Vescovo emerito Mons. Jurij Bizjak, i sacerdoti, i diaconi, i religiosi, le religiose e tutti i fedeli. Come sapete, sono all’inizio della mia missione di Nunzio Apostolico in Slovenia e questa sono lieto di compiere la mia prima visita nella Diocesi di Koper.
La solennità mariana di oggi ci invita a contemplare l’Immacolata, che per singolare privilegio, fin dal suo concepimento è stata preservata dal peccato originale. Pur vivendo la vita umana nel mondo segnato dal peccato, Maria ne è preservata. L’immacolata Concezione significa che Maria è la prima redenta dall’infinita misericordia del Padre.
Il dogma dell’Immacolata Concezione fu definito dal Papa Pio IX l’8 dicembre 1854. La Chiesa ha sempre proclamato l’incomparabile santità di Maria, piena di grazia. La colletta della Messa di oggi ne riassume bene il significato: “O Dio che nell’Immacolata Concezione della Vergine, hai preparato una degna dimora per il tuo Figlio, e, in previsione della morte di lui, l’hai preservata da ogni macchia di peccato”.
La prima lettura (capitolo 3 della Genesi) presenta il racconto della disobbedienza dei nostri progenitori, Adamo ed Eva. Nel paradiso, che significa giardino, mangiano il frutto dell’albero che Dio aveva comandato di non mangiare. Adamo ed Eva non si fidano di Dio e della sua parola. Questa narrazione risponde alla grande questione e al mistero della presenza del male e della morte nel mondo, creato da Dio e nell’uomo creato a sua immagine e somiglianza. Se Dio esiste perché il male? Bisogna evitare l’ingenuità: il male esiste e riconoscere abbiamo bisogno di salvezza, di essere liberati dal male, come chiediamo ogni giorno nella preghiera del Padre nostro. Il Catechismo della Chiesa Cattolica insegna: “Il racconto della caduta utilizza un linguaggio di immagini, (il serpente, il frutto dell’albero) ma espone un avvenimento primordiale, un fatto che è accaduto all’inizio della storia dell’uomo. La Rivelazione ci dà la certezza di fede che tutta la storia umana è segnata dalla colpa originale liberamente commessa dai nostri progenitori” (n. 390). La trasgressione al comando di Dio, che la dottrina cristiana chiama peccato originale, è una colpa, le cui conseguenze sono presenti in ogni uomo. Il peccato dell’uomo sconvolge l’ordine voluto da Dio. La morte è entrata nell’umanità a causa della disobbedienza a Dio. Il peccato di Adamo ha conseguenze in ogni uomo. Il Battesimo ci dona la grazia di Cristo e ci libera dal peccato originale, anche se rimangono le conseguenze del peccato. La lotta tra il bene e il male continua nella storia dell’umanità e in ognuno di noi. Ma il peccato non è l’ultima parola sull’umanità: “Allora il Signore Dio disse al serpente: Io porro inimicizia tra te e la donna, fra la tua stirpe e la sua stirpe: questa ti schiaccerà la testa e tu le insidierai il calcagno” (Gen 3:15). Si promette la vittoria sul serpente, simbolo del tentatore nemico di Dio, a uno dei figli della donna. Questo uomo che vince il nemico e la morte è il Messia, il Cristo, e la donna da cui è nato è Maria. Tradizionalmente questo versetto è stato chiamato “proto-Vangelo”, il primo barlume della salvezza, volendo indicare la bellezza di questo primo annuncio di buona notizia. Nel momento stesso in cui ha avuto inizio il peccato, Dio ha subito un progetto di salvezza, di cui l’umanità aveva bisogno.
Nella seconda lettura, la lettera di San Paolo agli Efesini, l’Apostolo che si trova in prigione a Roma, presenta il piano divino della salvezza. In un inno stupendo Paolo benedice Dio perché per primo ci ha benedetti. Riassume tutto ciò che il Padre ci ha donato mediante Cristo, elencando le benedizioni spirituali che abbiamo ricevuto: scelti prima della creazione del mondo per essere santi e immacolati di fronte a lui, predestinati ad essere figli adottivi mediante Gesù Cristo, eredi della sua gloria. Queste parole di benedizione in modo particolare ed eccezionale si riferiscono a Maria.
La pagina evangelica presenta il racconto di uno dei momenti più importanti della storia dell’umanità: l’Annunciazione. L’Arcangelo Gabriele annuncia a Maria che sarebbe diventata la madre del Salvatore e il “sì” di Maria permise l’Incarnazione del Figlio di Dio.
Sono straordinarie le espressioni usate per Maria, una ragazza ebrea di 15-16 anni e per il suo figlio. Nel suo saluto l’angelo dice a Maria “Rallegrati, piena di grazia, il Signore è con te” (Lc 1,28). Nel testo greco del vangelo il saluto “piena di grazia” suona kecharitomene, cioè particolarmente amata da Dio, tutta pervasa dal suo amore, come completamente formata dall’more santissimo di Dio (cf. S. Giovanni Paolo II, Omelia, 8.12.1980). Da notare poi l’invito alla gioia. Gli interventi e le azioni di Dio verso l’umanità sono sempre causa di gioia, di letizia vera. E alla domanda di Maria su come potrà diventare madre l’Angelo risponde “Lo Spirito Santo scenderà su di te e la potenza dell’Altissimo ti coprirà con la sua ombra”.
L’angelo indica il nome del bambino che nascerà da Maria, Gesù, che in ebraico significa Dio salva. La missione di Gesù è indicata in termini straordinari “sarà grande e verrà chiamato Figlio dell’Altissimo; il Signore gli darà il trono di Davide suo padre e regnerà per sempre sulla casa di Giacobbe e il Suo regno non avrà fine. Colui che nascerà sarà santo e chiamato Figlio di Dio”. Di quale persona si possono dire tali qualità?
La risposta di Maria all’Angelo è sì. “Ecco la serva del Signore, avvenga di me secondo la tua parola”. Maria liberamente si mette a disposizione del Signore, accetta il suo piano di salvezza, cosi lontano dai suoi programmi di vita. Per attuare il suo disegno di redenzione Dio ha voluto chiedere la collaborazione di una creatura, umile e straordinaria come Maria. Anche noi siamo invitati a dare la nostra risposta. Non si tratta della risposta di un giorno, ma quella di ogni giorno, addirittura di ogni azione. È richiesta la disponibilità a accogliere Dio e la sua grazia nella nostra esistenza. Per far posto alla grazia, dobbiamo rinunciare a noi stessi, alle nostre visioni e programmi solo umani e in questo modo poter ricevere di più e realizzare pienamente noi stessi. Per dire si a Dio dobbiamo dire no a quanto si oppone a Lui. E in molti casi si tratta di tanti no. Come Maria i cristiani sono chiamati ad essere collaboratori della Redenzione, ad accogliere la grazia che il Signore continuamente ci offre, in modo speciale attraverso i sacramenti.
La Chiesa sta vivendo gli ultimi giorni del giubileo ordinario 2025, un tempo speciale di grazia. Papa Francesco, di felice memoria, ha voluto come tema del giubileo la speranza. Spes non confundit, la Bolla di indizione del giubileo, la speranza non delude. Cristo è la nostra speranza e noi siamo invitati ad essere pellegrini di speranza nel nostro tempo segnato da sfide e tensioni. Maria “brilla come segno di sicura speranza e di consolazione per il popolo di Dio in cammino” (Lumen Gentium, 68). Siamo pure all’inizio della seconda settimana del tempo di Avvento, che prepara alla celebrazione del Santo Natale: Dio viene, Dio entra nella storia, Dio non abbandona il suo popolo.
A Maria affidiamo le nostre intenzioni, quelle della Chiesa e del mondo, in modo particolare preghiamo per la pace per i Paesi che soffrono per la guerra. Maria ci protegga e ci accompagni nel nostro cammino terreno. Renda tutti noi operatori di pace e portatori di speranza. Maria sia guida sicura alla sorgente di luce e di amore che è Gesù e ci preparai all’incontro con lui. Ci aiuti infine a celebrare con fede il Natale del Signore ormai vicino.




