Hieronimova dela (razvrščena po vsebini)

Prevajanje svetopisemskih knjig

V Betlehemu je kmalu po prihodu sicer prevajal najprej iz grščine: Psalme, Joba, Kroniški knjigi in Salomonove knjige (Prg, Prd, Vp, Mdr), a ta prevod ni vključen v Vulgato.

Iz hebrejščine je najprej, verjetno okrog leta 392, prevedel Psalme in 4 Knjige kraljev (1 Sam; 2 Sam; 1 Kr; 2 Kr); nato kakšno leto pozneje štiri velike preroke (Iz; Jer (in Žal); Ezk; Dan) in dvanajst malih (Oz; Jl; Am; Abd; Jon; Mih; Nah; Hab; Sof; Ag; Zah; Mal), leto pozneje, 394, Joba, leta 396 Kroniški knjigi, Ezra in Nehemija, v jeseni leta 398 Salomonove (Prg, Prd, Vp, Mdr),  tokrat iz hebrejščine, v letih 398 do 406 pet Mojzesovih, Jozuetovo, Sodnike, Ruto in Estero (iz heb.), naslednje leto pa še Tobitovo in Juditino knjigo iz aramejščine; samo 3 leta pred smrtjo.

Predgovori k svetopisemskim knjigam  (20 krajših spisov)

Ohranjeni so nekateri predgovori k prevodom svetopisemskih knjig, ki so vključeni v izdajo prevoda Vulgata.

Od starozaveznih: Prolog k Pentatevhu, Predgovor (praefatio) k Jozuetovi knjigi, Prolog h Knjigi kraljev, h Kroniški, k Ezrovi, k Tobitovi, k Juditi, k Esteri, k Jobovi, dva Predgovora (praefatio) h Knjigi psalmov, Prolog k Salamonovim knjigam (Prg, Prd, Vp, Mdr), k Sirahu, k Izaiju, k Jeremijevi knjigi, k Ezekielu, k Danielu, k dvanajstim prerokom (Oz; Jl; Am; Abd; Jon; Mih; Nah; Hab; Sof; Ag; Zah; Mal).

Od novozaveznih knjig Predgovor (praefatio) k evangelijem in Prolog k pismom apostola Pavla. Vsega skupaj 18 v Stari in 2 v Novi zavezi.

Običajno obsegajo kakšno stran ali stran in pol, lahko pa tudi manj. Predgovoru k Evangelijem, ki je najdaljši in najstarejši,  je dodana tudi obsežna tabela na več straneh, ti. »canones evangeliorum«, kjer so oznake odlomkov pri katerih se ujemajo ali vsi evangelisti ali po trije ali po dva ali pa so odlomki, ki jih najdemo samo pri enem. Morda lahko v tem vidimo nekakšen zametek sodobne Sinopse evangelijev, kjer pa je v stolpcih izpisano celotno besedilo.

Razlage ali komentarji (k 23 knjigam; hom., 5 Origenovih)

Sveti Hieronim je že zelo zgodaj čutil, da bi s svojim znanjem lahko pomagal pri razlagi svetega besedila. Verjetno je že leta 374 napisal razlago preroka Abdija, a se nam to delo, po njegovem lastnem mnenju nezrelo, ni ohranilo.

Od starozaveznih (18): Ohranjene so razlage ali Komentarji k štirim velikim prerokom (Iz; Jer; Ezk; Dan), k dvanajstim malim prerokom (Oz; Jl; Am; Abd; Jon; Mih; Nah; Hab; Sof; Ag; Zah; Mal); k Psalmom, Pridigarju.

Od novozaveznih (5): Komentar k Mateju, k Pismu Efežanom, Galačanom, Filemonu, Titu.

Ohranjenih je le nekaj Hieronimovih govorov ali homilij.

Pripravil je 5 prevod Origenovih homilij ali govorov: 2 govora k Visoki pesmi (pred 383), 9 govorov o Izaiju, 28 govorov o Jeremiju in Ezekielu (pred 393) in 39 govorov o Evangeliju po Luku (ok. 390).

K ukvarjanju s Svetim pismom spadajo še 3 dela: O hebrejskih imenih; O mestu in imenih hebrejskih krajev; Knjiga o hebrejskih vprašanjih ob Prvi Mojzesovi knjigi (Genezi).

Zagovori ali apologetika  (7 del)

Že pred letom 382 pa tja do 415 so nastajali njegovi včasih zelo ostri zagovori prave vere nasproti  naslednjim: Razgovor (Dialogus) proti Luciferianu, Zagovor proti Helvidiju (do 383), proti Jovinijanu (393), proti Janezu iz Jeruzalema (397), proti Rufinu (402; prevedeno tudi v slovenščino), proti Vigilanciju (406), proti Pelagijancem (415).

Sem spada tudi krajši spis O trajnem devištvu Blažene Marije (De beatae Mariae virginitate perpetua), ki ga je napisal v zagovor prave vere proti knjigi, v kateri je Helvidij tudi ob sklicevanju na Tertulijana in Viktorina piše, da naj bi Marija in Jožef imela še druge sinove. Hieronim pa to z odločnimi razlagami povsem ovrže in tudi on navaja kar nekaj apostolskih očetov, ki so isto zagovarjali nasproti tedanjim krivovercem.

 

Zgodovinska dela in življenjepisi (6 ali 7 del)

Posebne vrste je njegovo delo Kronika (ok. leta 380), ki je prevod v grščini sestavljene Kronike škofa Evzebija iz Cezareje v Sveti deželi in Hieronimov prispevek k opisu zgodovine Cerkve od sklepa Kronike do njegovih dne.

Pozneje je objavil delo O slavnih možeh, o 135 osebah pomembnih za zgodovino krščanstva do Hieronimovega časa, oz. leta 393. Na zadnjem mestu omenja tudi sebe in svoje dotedanje delo.

Sem lahko uvrstimo tudi del: O življenjih apostolov.

Sestavil je še tri življenjepise: Življenje Hilariona, Življenje ujetnika meniha Malha, Življenje prvega puščavnika Pavla. (Zadnja dva sta tudi v slovenskem prevodu.)

Nekateri so mu pripisali tudi, da je njegovo delo najstarejši Martirologij ali nekakšna zbirka kratkih svetniških življenjepisov.

 

Še dva prevoda

Poleg prevodov Origenovih razlag 5 svetopisemskih knjig in njegovega dela O počelih (tudi v slovenskem prevodu) sta ohranjena še dva prevoda drugih dveh iz grščine:

Na pobudo papeža Damaza je iz grščine prevedel delo egiptovskega meniha Didima Slepega O Svetem Duhu (leta 382).

Veliko pozneje (404) je v latinščino prevedel Pravila svetega Pahomija.

 

Pisma (150)

Poleg prevodov svetopisemskih knjig so gotovo prav Hieronimova pisma njegovo najbolj znano delo. Obsežno delo, ki je nastajalo skoraj petdeset let. (Izbor nekaterih pisem je prevedel v slovenščino Franc Ksaver Lukman.)

V nekaterih zbirkah (npr. Migne) dodajajo še delo Pisma in mistične besede, pisma drugih njemu in še nekatera posamezna pisma.

*       *       *

O svojem delu je sveti Hieronim sam takole zapisal v znamenitem predgovoru k Razlagi preroka Izaija, ki je zdaj tudi berilo v Bogoslužnem branju za njegov god:

Vračam, kar moram, ker sem pokoren ukazom Kristusa, ki govori: Preiskujte pisma in: Iščite in boste našli, da ne bom nekoč slišal, kar je bilo rečeno Judom: Motite se, ker ne poznate ne pisma ne Božje moči. Če je namreč – po apostolu Pavlu – Kristus Božja moč in Božja modrost, velja, da kdor ne pozna sv. pisma, ne pozna tudi, kaj je Božja moč in njegova modrost: nepoznavanje Svetega pisma je nepoznavanje Kristusa.

Zatorej bom posnemal hišnega gospodarja, ki iz svojega zaklada prinaša novo in staro. Tako v Visoki pesmi govori tudi nevesta: Novo in staro sem, bratec moj, zate prihranila. Tako razlagam tudi Izaija, da slišite ne le preroka ampak tudi evangelista in apostola. Kajti sebe in druge oznanjevalce takole poučuje: Kako ljubke so noge glasnikov radosti, ki oznanjajo mir. Bog pa njemu kot apostolu govori: Koga naj pošljem? Kdo nam pojde k temu ljudstvu? Odgovarja pa: Glej, tukaj sem, pošlji mene.

*       *       *

V slovenščini:

Svetega Hijeronima izbrana pisma (I. in II. del). Poslovenil, uvod in opombe napisal Franc Ksaver Lukman. Družba sv. Mohorja, Celje 1941.

Sv. Hieronim, Življenje meniha Malha. V: Tretji dan, letnik 35, št. 9/10 (nov.-dec. 2006), str. 30-35. Prevedla Julijana Visočnik.

Hieronim, Življenje meniha Pavla. V: Tretji dan, letnik 36, št. 7/8 (sep./okt. 2007), str. 27-32.  Prevedla Julijana Visočnik.

Hieronim, Zagovor proti Rufinu. KUD Logos, Ljubljana, 2010. Dvojezično. Prevod in spremna beseda Neža Sagadin (Gačnik).

Sveti Hieronim, Pismo Pamahiju o najboljši vrsti prevajanja (Pismo 57). V: David Movrin, Fidus interpres. Zvest prevajalec. Slike iz dveh tisočletij zgodovine prevajanja, Založba ZRC, Ljubljana 2010.

Hieronimov prevod Origenovega dela v slovenskem prevodu: Origen, O počelih. KUD Logos, Ljubljana 2013. Prevod Neža Sagadin (Gačnik) in Gorazd Kocijančič; spremna beseda Neža Sagadin (Gačnik).