Goriški nadškof Frančišek Borgia Sedej

GORIŠKI NADŠKOF FRANČIŠEK BORGIA SEDEJ

Ob 70. letnici smrti

Novembra (2001) bo minilo 70 let, od kar je umrl takratni goriški nadškof Frančišek Borgia Sedej. Rojen je bil 10. oktobra 1854 v Cerknem.

Bil je izredno nadarjen. Po končanem študiju teologije je bil posvečen v duhovnika. Nadaljeval je študij svetopisemskih ved in orientalskih jezikov. Leta 1884 je dosegel na Dunaju doktorat iz teologije.

Nakar je postal kaplan na dunajskem dvoru (1889), ob tem pa v zavodu Avguštineju še študijski ravnatelj bibličnih ved, knjižničar in ekonom. Ustanovil je akademsko društvo Danica, predsedoval dijaškemu podpornemu društvu in bil blagajnik Ambrozijevega društva.

Leta 1898 ga je goriški kardinal Jakob Missia poklical v Gorico. Imenoval ga je za kanonika teologa, stolnega župnika in goriškega dekana. Leto kasneje je postal član deželnega šolskega sveta ter škofov nadzornik slovenskih in nemških šol. V osrednjem bogoslovnem semenišču je predaval Staro in Novo zavezo.

25. marca 1906 je bil posvečen za goriškega nadškofa.

Med prvo svetovno vojno se je umaknil iz Gorice. Uspelo mu je odpeljati tudi vodstvo, gojence in knjižnico bogoslovnega semenišča v cistercijanski samostan Stična. Po vojni in novi razmejitvi je upravljal dele bližnjih škofij, ki so pripadle Italiji. Dober mesec pred smrtjo je bila sprejeta njegova odpoved nadškofiji Gorica. Zanjo je prosil zaradi nevzdržnih pritiskov italijanskih oblasti.

Nadškof Sedej je kljub visoki izobrazbi (obvladal je npr. nad 10 jezikov) ostal preprost. Njegova bibliografija združuje nad 183 prispevkov v razne revije in v samostojnih izdajah. Potem pa še pastirska pisma, okrožnice in pridige v letih 1871-1931. Več razprav je objavil tudi s področja bibličnih ved.

Kot dober pevec ter kot igralec na klavir in orgle je bil vodilni cerkveni glasbeni strokovnjak na Goriškem.

Med njegovim škofovanjem so odkrivali znamenitosti Oglejske bazilike. Bil je predsednik Društva za ohranitev oglejske bazilike. Oskrbel je dva tečaja za cerkveno umetnost in skušal urediti škofijski muzej, ki je bil med vojno uničen. V letih 1908-1912 je zgradil goriško Malo semenišče. Po vojni je ustanovil urad za obnovo poškodovanih in porušenih cerkva, posebej pa še odbor za obnovo svetogorskega svetišča.

Nadškof Sedej je vodil Goriško škofijo, pod katero so takrat spadali naši kraji, v času ostrih nasprotij med katoličani in liberalci ter v času nacionalnih spopadov in uveljavljanja socialne demokracije, ki je bila tedaj nasprotna Cerkvi. Odgovore na hude socialne, kulturne in družbenopolitične izbire je iskal v izkušnjah Cerkve.

Kot škof je štirikrat načrtno obiskal vse dušnopastirske postojanke. Predvsem je bil pozoren na verouk po šolah, bogoslužje z zakramenti, vzgojo mladih, družino. Zaradi usposabljanja duhovnikov za pastoralne naloge je uvedel zanje dekanijske konference.

V pastirskih pismih v predvojnem in medvojnem času je bil v sozvočju z glavnimi smernicami tedanje avstrijske Cerkve.

Trudil se je za mir, sožitje in spoštovanje med Furlani, Italijani in Slovenci. Ker je italijanski fašizem izrinil iz osnovnih šol slovenščino, je leta 1929 v pastirskem pismu poudaril pomembnost materinega jezika pri verouku. Zato je ustanovil farne šole in tako staršem in otrokom omogočil pouk slovenskega branja in pisanja. Zavzemal se je za Slovence, zato je bil deležen sramotilnih demonstracij, blatenja po časopisih in javnih napadov.

Po dograditvi cerkve Kristusa Odrešenika (1982) je odbor treh duhovnikov, ki so komunicirali z oblastjo, napisal prošnjo, naj se v Novi Gorici poimenuje kakšna pomembnejša ulica po nadškofu Sedeju. Tako je postala Sedejeva ulica tista, ob kateri stoji cerkev Kristusa Odrešenika.

Iztok Mozetič in Gašper Rudolf, Oznanila, 26. 8. 2001, 2.