Nagovor nadškofa Antona Stresa na zlati maši škofa Metoda Piriha
Dragi gospod zlatomašnik, dragi zlatomašnikovi sorodniki, sodelavci, sobratje škofje, duhovniki in diakoni, dragi bratje in sestre, dragi prijatelji.
Svetopisemska besedila na praznik svetih bratov Cirila in Metoda nam govorijo o pastirski službi Jezusovih sodelavcev, kar je nadvse primerno za današnjo slovesnost zlate maše našega škofa Metoda. Evangelij nam govori o dvainsedemdeseterih Jezusovih učencih, o njihovih prvih apostolskih poskusih in veselju, ki je po prvih uspehih napolnjevalo njihovo srce. Ko jih Jezus pošlje, zelo jasno poudari, na kaj naj se pri svojem apostolskem delu opirajo, v kaj naj zaupajo. V nič drugega kakor samo vanj in v moč sporočila, ki jim ga daje, da ga ponesejo naprej. To je sporočilo o Ljubezni, ki jo ima Bog do nas, ko nam daje svojega lastnega sina za odrešenika, za našo pot, resnico in življenje, za življenje v resnici in svobodi. Jezusovi apostoli naj se zanašajo samo na Njega, ki ga oznanjajo in ki stoji za njimi. Krščansko oznanilo, vera, ki jo oznanjamo, je nekaj tako edinstvenega in lepega, da mora človekovemu srcu in razumu zadoščati že njena vsebina, da se je oklene.
Podobno poudarja tudi apostol Pavel. Odlomek, ki smo mu prisluhnili, je še posebej primeren za današnjo slovesnost, ki je hkrati zlata maša in spomin na slovanska apostola Cirila in Metoda. Pavel kaže nase, na čistost svojega namena, na predanost in nesebičnost, s katero je opravljal svoje poslanstvo, na poštenost svojih namenov, ko ni iskal nobene svoje koristi, ampak samo blagor tistih, h katerim je bil poslan. Ni iskal časti, ni ga vodil noben osebni interes, ampak samo resnica, ki jo je moral oznanjati, in blagor svojih vernikov, katerim je postal služabnik. V tem je apostol Pavel posnemal svojega učitelja Jezusa in želel, da bi mu v tem postali podobni tudi njegovi učenci. »Postanite moji posnemovalci, kakor sem jaz Kristusov« (1 Kor 11,1), je Pavel zapisal na drugem mestu. Takšna sta bila tudi sveta brata Ciril in Metod in zato so naši slovanski predniki zaupali njunemu oznanilu in ju z veseljem sprejeli. To je bil tudi vzor duhovniškega in škofovskega prizadevanja in služenja našega zlatomašnika.
Danes smo zbrani, da se zlatomašniku pridružimo v zahvali za pol stoletja sodelovanja z Gospodom. Prvo berilo nas opozarja, da je Božji dar, če ima njegovo ljudstvo prave pastirje in voditelje. Evangelij nam opisuje veselje Jezusovih učencev in njihov ponos, da so smeli pripravljati Jezusu pot. Četudi jih je Jezus poslal kakor jagnjeta med volkove, neopremljene in neoborožene, z enim samim pripomočkom, namreč samo z Božjo besedo in oznanilom o Božjem kraljestvu med nami, so se vrnili navdušeni nad Božjo močjo, ki jih je spremljala. To veselje danes napolnjuje našega zlatomašnika in mi vso smo povabljeni, da to veselje in hvaležnost delimo z njim in se Bogu zahvalimo za dar dobrega pastirja, ki nam ga je dal v njem.
Pol stoletja duhovniškega služenja Božjemu kraljestvu je v tistem, kar se od zunaj vidi, sorazmerno lahko opisati. Lahko naštevamo službe, ki jih je zlatomašnik opravljal: kako je bil kaplan v Solkanu, tajnik škofa Janeza Jenka, študent duhovne teologije v Rimu in nato dolga leta duhovni voditelj bogoslovcev v Bogoslovnem semenišču v Ljubljani ter končno od leta 1985 oziroma 1987 škof. Za temi zunanjimi postajami duhovniškega službovanja pa je 50 let truda in skrbi, uspehov in neuspehov, veselih dogodkov in razočaranj, navdušenja in strahov. Takšno je pač življenje vsakega, ki se poda na pot Jezusovega sodelavca pri našem odrešenju. Vsa ta leta tudi po osamosvojitvi v naši domovini zunanje okoliščine niso naklonjene krščanski veri in Cerkvi, zato je tudi pastirsko življenje in delovanje v Cerkvi naporno in zahtevno. Sicer je nasprotnik Božjega kraljestva, Satan, po Jezusovih besedah iz današnjega evangelija »kakor blisk padel z neba«, kar pomeni, da je ob svojo premoč. Odkar je namreč sam Božji Sin stopil v človeško zgodovino, z nami živel, trpel in umrl, nato pa tudi slavno vstal, »peklenska vrata« Božjega kraljestva ne morejo premagati. V tej veri v Jezusovo smrt in vstajenje ter njegov drugi prihod je naše zaupanje in naša moč. Vendar končna zmaga še ni izbojevana, boj med dobrim in zlim, med Božjim kraljestvom in zlom še traja in smrtno ranjena zver zla in hudobije je še dejavna. Svoje zaveznike ima v naši grešnosti, nemalokrat pa tudi v zunanjih silah sveta, sredi katerega živimo. Od tod utemeljenost Jezusove prispodobe »jagnjet med volkovi«, kar je podoba stalne izpostavljenosti in nevarnosti. Od tod tudi napornost pastirske službe. Vendar bodo jagnjeta močnejša od volkov, kajti njihova prava moč sploh ni njihova, ampak Jezusova, ki pa se izkazuje in izpopolnjuje v človeški slabosti in šibkosti.
Duhovniška služba je služba posebne odgovornosti v Cerkvi za Božje ljudstvo. Po tej plati bi lahko primerjali duhovništvo z vsako drugo vodstveno službo v svetu. Toda to nikakor ni vsa resnica o duhovniku. Krščanska vera in Božje odrešenje, v čigar službi duhovniki smo, ni naša zadeva, ni naš podvig ali naša zamisel, ki bi stala ali padla z nami, temveč stoji za nami tisti, ki je večji od nas in ki je edini pravi pastir, duhovnik in učitelj, Jezus Kristus v edinosti s svojim Očetom in Svetim Duhom. To je tisto, kar razlikuje duhovništvo od vsake druge vodstvene službe v svetu.
Toda to nikakor ne zmanjšuje pomena duhovniške ali škofovske službe, ampak jo še bolj poudarja. Jezus si izbira sodelavce, da po njegovem naročilu in pod vodstvom Svetega Duha nadaljujejo njegovo delo, ki je in ostaja njegovo. Pri tem pa pravo veselje teh sodelavcev niso morebitni zunanji uspehi, ker ti tako ali tako niso njihovi, ampak Jezusovi. Jezus pravi, da se smemo veseliti samo ene reči: da so naša imena »zapisana v nebesih« (prim. Lk 10,20). Naše veselje je v tem, da smo Jezusovi sodelavci in prijatelji in da smo to prijateljstvo ohranili za večnost. To je temeljni in najgloblji smisel našega življenja in plačilo za naše delovanje: biti sam deležen tiste Božje ljubezni in Božjega prijateljstva, ki ga oznanjamo in posredujemo drugim. Iz tega prijateljstva z Jezusom je zrasel tudi duhovniški in škofovski poklic našega zlatomašnika, v to prijateljstvo se izteka in to je njegovo največje veselje in plačilo, ki mu ga tudi mi vsi skupaj želimo in zanj prosimo v globoki hvaležnosti za vse njegovo velikodušno in celostno darovanje in služenje Božjemu kraljestvu v koprski škofiji in v celotni Cerkvi na Slovenskem. Amen.
msgr. dr. Anton Stres
ljubljanski nadškof metropolit