Ves krščanski svet slavi letos 1700-letnico slavnega milanskega edikta, s katerim je cesar Konstantin leta 313 krščanstvo pred zakonom izenačil s poganstvom in mu tako dal svobodo. To se je zgodilo v času, ko se je rimski poganski svet že dušil v lastnih slabostih in propadal v svojih zablodah. Celo poganski pisec Tacit, ki je gledal na svet samo z naravnimi očmi, je zaradi v nebo vpijočih krivic, ki so se dogajale, napovedal konec rimske države.

Helena je gotovo dobila ime po slavni lepotici Heleni, zaradi katere je nastala vojna med Ahajci in Trojanci, ki jo je ovekovečil Homer v svoji Iliadi. Rojena je bila okoli leta 255 v Bitiniji, v severni Mali Aziji, v mestu Drepanum. Vsekakor je morala biti res zelo lepa, saj se je na svojem bojnem pohodu proti Perziji vanjo zaljubil rimski častnik Konstancij Klor in se na svojem povratku proti Rimu z njo poročil v mestu Naissus, to je v današnjem Nišu.

Sveti Ambrož piše o njej, da je bila gostilničarka in konjarica in nadaljuje: »Bila je konjarica, dobra konjarica, ki je s tako vnemo iskala Gospodove jasli! Dobra konjarica, ki je dobro poznala tistega gospodarja, ki je lečil rane padlemu med razbojnike! Dobra konjarica, ki je raje imela vse za smeti, da je našla Kristusa, zato pa jo je tudi Kristus povzdignil z gnoja na prestol!«

Cesar Maksimijan je namreč dosegel, da se je Konstancij ločil od Helene in se poročil z njegovo pastorko Teodoro. Tako se je Helena s svojim sinom Konstantinom umaknila iz javnosti in junaško prenašala usodo zavržene žene. Ko pa sta se cesarja Dioklecijan in Maksimijan odpovedala prestolu, je zavladal Konstancij in leta 306 v Trieru v Nemčiji za svojega naslednika imenoval sina svoje prve žene Helene Konstantina, ki je bil lepe in krepke postave, hraber, bister in odločen, in je svoji materi takoj podelil čast cesarice in dal kovati novce z njeno podobo.

Leta 312 je Konstantin videl slavni prapor s križem in napisom ‘V tem znamenju boš zmagal‘ in v bližini Rima dejansko premagal Maksencija. Nato se je preselil v Rim in vzel s seboj tudi svojo mater Heleno. Naslednje leto, to je 313, sta Konstantin in Licinij v Milanu razglasila enakopravnost krščanstva s poganstvom, sveti krst pa je Konstantin sprejel šele na smrtni postelji. Tudi cesarica Helena se je dala krstiti, ko je bila stara že 60 let. Njen življenjepisec poroča, da je živela tako zgledno, pobožno in bogaboječe, kakor bi jo vodil in poučeval sam Jezus Kristus. Sezidala je številne cerkve in z vso močjo skrbela za jetnike in pregnance.

Kot kristjanka je cesarica Helena zahrepenela po Sveti deželi in se podala v svete kraje, kjer je ostala dve leti, hodila po Rešenikovih stopinja in molila. Dala je sezidati cerkev nad Votlino rojstva v Betlehemu in dve cerkvi na Oljski gori, njen sin Konstantin pa je postavil veličastno baziliko na kraju Kristusovega križanja in njegovega pokopa.

Najbolj znana pa je cesarica Helena po tem, da je našla Kristusov križ. Legenda pripoveduje, da je cesarica v prikazni videla kraj, kjer je Kristusov križ bil zakopan v globini pod vrhom svete Kalvarije. Kopači so se vrgli na delo in našli več žebljev in tri križe. Kristusov križ so prepoznali po čudežni ozdravitvi neke žene ob dotiku z njim. In v tem je tudi vsa resnica svetega križa: Kdor ga sprejme in se ga zaupno dotakne, mu prinaša zdravje in rešitev. Sveta Helena je umrla okoli leta 330, upodabljajo jo s cesarsko krono, z modelom cerkve v Jeruzalemu, s križem in žeblji: »O, sveti križ, edino ti si plemenito res drevo, ni lesa, ki rasel, cvetel, sad poganjal bi tako!« Amen.

 

msgr. dr. Jurij Bizjak
koprski škof