‘Hvaljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče usmiljenja in Bog vse tolažbe, ki nas tolaži v vsaki naši nadlogi, da moremo tudi mi tolažiti tiste, ki so v katerikoli nadlogi, s tolažbo, s katero nas same Bog tolaži’ (2 Kor 1,3-4; večernice, 17.10.2021). Usmiljenje je večje kot daritev: ‘Pojdite in se poučite, kaj se pravi: Usmiljenja hočem in ne daritve!’ (Mt 9,13; 12,7; Oz 6,6).

Potek sinode za večjo sinodalnost v Cerkvi predvideva tri vzajemne stopnje: vzajemno poslušanje in vzajemno delovanje ter vzajemno poslanstvo! Na prvem mestu je vzajemno poslušanje. Nocojšnje kratko berilo nam daje odlično izhodišče za vzajemno poslušanje: Govori namreč o tolaženju žalostnih, kar je eno od sedmerih duhovnih del usmiljenja, ki pa se večinoma izvajajo najprej in predvsem z vzajemnim poslušanjem: Grešnike svariti in zmotne učiti, dvomljivcem svetovati in žalostne tolažiti, krivičnike prenašati in žalivcem odpustiti ter za žive in mrtve Boga prositi. Prva štiri dela se izvajajo predvsem s posluhom med ljudmi, zadnja tri dela se izvajajo predvsem s posluhom za Gospoda.

Sedmera duhovna dela usmiljenja so v današnjih časih veliko bolj pogrešana in potrebna kot telesna dela usmiljenja: Lakota in žeja po milostni Božji besedi in po človeški topli besedi je danes veliko hujša kot lakota po jedači in pijači, kot potreba po obleki in po strehi nad glavo. Vprašanja na vesoljni sodbi se sicer tičejo predvsem telesnih del usmiljenja (Mt 25,31-46), vendar niso nič manj obvezna tudi duhovna dela usmiljenja. Prerok Ezekiel nas opominja: ‘Tebe, sin človekov, sem postavil za čuvaja hiši Izraelovi. Kadar slišiš besedo iz mojih ust, jih posvari v mojem imenu! Če porečem krivičnežu: Krivičnež, zagotovo umreš, pa ti ne govoriš, da bi posvaril krivičneža zaradi njegove poti, umrje ta krivičnež zaradi svoje krivičnosti, a njegovo kri bom terjal iz tvojih rok!’ (Ezk 33,7-8).

‘Žalostne tolažiti’ je četrto duhovno delo usmiljenja. Kralj David se pritožuje v psalmu: ‘Sramotenje mi srce je strlo in sem dotolčen, sočutja sem pričakoval, ni ga bilo, tolažnikov, a jih nisem našel’ (Ps 69,21).  Podobno toži Job: ‘Poslušajte, kaj razodevajo moje besede, v tem naj bo vaše sočutje!’ (Job 21,2). Tudi modri Sirah je zaman iskal tolažbo: ‘Blizu smrti je bila moja duša, moje življenje blizu podzemlja spodaj. Tedaj sem se obračal na vse strani, pa ni bilo pomočnika, oziral sem se po človeški podpori, pa je ni bilo!’ (Sir 51,6-7). Modri Pridigar potrjuje: ‘Še nekaj sem videl pod soncem: na mestu pravice je tukaj krivica, na mestu pravičnosti je tukaj krivičnost’ (Prd 3,16). In nadaljuje: ‘Spet sem se ozrl in videl vsa zatiranja, ki se dogajajo pod soncem: Glej, solze zatiranih in nimajo tolažnika, nasilje prihaja iz roke njihovih zatiralcev in nimajo tolažnika’ (Prd 4,1).

Vse prerokbe lahko razdelimo v grožnje in tolažbe. Prerok Izaija oznanja: ‘Tolažite, tolažite, moje ljudstvo, govori vaš Bog. Govorite prestolnici Jeruzalem na srce in ji kličite, da je njena tlaka dokončana, da je njena krivda poravnana, ker je prejela iz Gospodove roke dvojno kazen za vse svoje grehe!’ (Iz 40,1-2). Pavel piše Korinčanom: ‘Kdor pa prerokuje, govori ljudem v izgradnjo in tolažbo in spodbudo’ (1 Kor 14,3). Podobno razlaga Tesaloničanom o vstajenju umrlih in zaključi: ‘Tolažite se torej med seboj s temi besedami!’ (1 Tes 4,18). Nato jih poučuje, kako naj se pripravljajo na Kristusov prihod in končuje z besedami: ‘Zato se tolažite med seboj in spodbujajte drug drugega, kakor to že delate!’ (1 Tes 5,11). In dodaja: ‘Opominjamo pa vas, bratje, svarite neredne, tolažite malodušne, skrbite za slabotne, potrpežljivi bodite z vsemi!’ (1 Tes 5,14).

Štirideseti dan po rojstvu sta Jožef in Marija Jezusa prinesla v tempelj: ‘In glej, bil je v Jeruzalemu mož, ki mu je bilo ime Simeon; bil je pravičen in bogaboječ in je pričakoval Izraelove tolažbe in Sveti Duh je bil z njim’ (Lk 2,25). ‘Izraelove tolažbe’ so obljube, ki jih je Gospod dajal svojemu ljudstvu po svojih služabnikih prerokih. Naš pregovor pravi: Od obljub ni mogoče živeti! Res je tako. Res pa je tudi, da brez obljub ni mogoče živeti! Tudi sinoda, ki jo začenjamo, je obljuba, velika obljuba. Uspeh sinode je odvisen od tega, koliko v to obljubo verjamemo, in sadovi sinode so odvisni od tega, koliko posluha bomo namenili njenim obljubam. Amen.