Nagovor škofa Jurija Bizjaka pri Božični polnočni sveti maši
Nagovor škofa Jurija Bizjaka, ki ga je imel Božični polnočni sveti maši v koprski stolnici.
Bratje in sestre, milost vam in mir! In lep pozdrav vsem zbranim tu v koprski stolnici in vsem, ki nas nocoj spremljate pri RTV sprejemnikih, vsem domačim in gostom, bližnjim in daljnim, vsem, ki dobro v srcu mislite, in vsem, ki vas nocojšnji večer nagovarja in navdihuje s svojim oznanilom in s svojo veselo novico: ‘Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so blagohotni in ki dobro v srcu mislijo!’
Vsebino vseh treh nocojšnjih odlomkov, ki smo jih prebrali in poslušali, je apostol Pavel povzel tudi s sledečimi besedami: ‘Ko je prišla polnost časov, je Bog poslal svojega Sina, rojenega iz žene, da bi mi tako prejeli posinovljenje!’ (Gal 4,4-5). In apostol nadaljuje: ‘Vnaprej nas je določil, naj bomo zanj posinovljeni otroci po Jezusu Kristusu. Takšen je bil blagohotni sklep njegove volje’ (Gal 1,5). S Kristusovim učlovečenjem smo na viden in oprijemljiv način postali otroci nebeškega Očeta.
Kot otroci nebeškega Očeta pa smo tudi njegovi dediči. Tako piše isti apostol: ‘Če pa smo otroci, smo tudi dediči: dediči pri Bogu, sodediči pa s Kristusom, če le z njim trpimo, da bomo z njim tudi poveličani’ (Rim 8,17). Kristusov prihod nas osvobaja starih odvisnosti in zasvojenosti in nas napravlja za dediče kraljestva: ‘Potemtakem nisi več suženj, ampak sin, če pa si sin, si tudi dedič po Bogu’ (Ef 4,7). Apostol Jakob se sprašuje: ‘Poslušajte, moji ljubi bratje: ali ni Bog izbral tistih, ki so za ta svet reveži, da so bogati v veri in dediči kraljestva, ki ga je obljubil tistim, ki ga ljubijo?’ (Jak 2,5).
Smo torej tudi dediči kraljestva, dediči nebeškega kraljestva, ki je s Kristusovim prihodom nastopilo z močjo (Mr 9,1). Kaj pa sploh je to: Božje kraljestvo? Kristus je Pilatu izrecno povedal: ‘Moje kraljestvo ni od tega sveta!’ (Jn 18,36). Farizejem pa je Kristus kljub temu zagotovil: ‘Glejte, Božje kraljestvo je med vami!’ (Lk 17,21). Isto potrjuje apostol Pavel: ‘Božje kraljestvo ni jed in pijača, ampak pravičnost in mir in veselje v Svetem Duhu’ (Rim 14,17). Hvalospev v čast Kristusu Kralju vesoljstva pa našteva vse bistvene lastnosti Božjega kraljestva: ‘Kraljestvo resnice in življenja, kraljestvo svetosti in milosti, kraljestvo pravičnosti in miru in ljubezni!’ Kolikor je torej teh vrednot med nami, toliko je med nami Božjega kraljestva.
Če smo torej otroci in dediči nebeškega Očeta smo tudi bratje med seboj. Pri tem pa je takoj potrebno poudariti, da so duhovne vezi močnejše od krvnih vezi! Kristus je povedal naravnost: ‘Kdor koli namreč izpolni voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, on mi je brat in sestra in mati!’ (Mt 15,20). Zgodovina pa nas uči, koliko je bilo bratov po rojstvu, ki dejansko niso živeli kot bratje, in koliko je bilo bratov, ki po rojstvu niso bili bratje, pa so dejansko živeli kot bratje! Kristus imenuje svoje brate vse ljudi: ‘Karkoli ste storili kateremu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili!’ (Mt 25,40). Čeprav se bratovske vezi merijo po izpolnjevanju Božje volje, so tudi najbolj uporni in oddaljeni in zato najmanjši, vendar še vedno Kristusovi bratje.
Bratje in sestre. Bratstvo je zelo pri srcu tudi našemu papežu Frančišku. V svojem preroškem sinodalnem nagovoru vernikom rimske škofije je papež navedel tudi znan izrek svojega velikega predhodnika papeža Pavla VI, ki se nanaša na bratstvo: ‘Cerkev je učiteljica človeštva, ki je danes poklicana, da postane učiteljica bratstva!’ To je, dragi verniki, namen sinode, ki je v teku, in je tudi namen naše nocojšnje svetonočne slovesnosti. Vsem želim blagoslovljen Božič, rojstvo našega Zveličarja Jezusa Kristusa. Globoko doživetje betlehemskega miru in sožitja!
S tem namenom papež tudi vabi vse ljudi na sinodo, na pohod in na premik proti življenju v bratski skupnosti. Kakor pravita naša pesnika: ‘Da pravi Bog se kliče Bog ljubezni, da ljubi vse ljudi, svoje otroke!’ In drugi: ‘Za vse je svet dovolj bogat, ko kruh delil bi z bratom brat!’ Papež Frančišek pa pravi: ‘Danes, ko so mreže in sredstva človeške komunikacije dosegli neverjetne razvoje, čutimo izziv, da bi odkrili in posredovali ‘mistiko’, ki je v tem, da živimo skupaj, da se pomešamo med druge, se med seboj srečujemo, se držimo za roke, se opiramo drug na drugega, da smo deležni te nekoliko zmedene množice, ki pa se more spremeniti v pravo izkušnjo bratstva, v solidarno karavano, v sveto romanje’ (Veselje evangelija, 87). Vsem želim blagoslovljen in srečen Božič, globoko doživetje betlehemskega miru in sožitja. Amen.