Preskoči na vsebino

Nagovor škofa Petra pri sveti maši za papeža Frančiška in njegovega naslednika

Sveti Duh, hvala za svete pastirje Cerkve

Pred osmimi dnevi se je Cerkev poslovila od papeža Frančiška. Njegov odhod v Očetovo hišo je bil čas spominjanja, žalovanja, zahvaljevanja in tudi zmagoslavja življenja nad smrtjo ter mnogih molitev. Imeli smo papeža, ki je močno dišal po apostolu Petru, ki ga je Jezus pooblastil, da lovi ljudi za Božje kraljestvo (prim. Lk 5, 10).

V temni uri izdajstva in zatajitve se je Peter potuhnil v strah in zavarovanost.  Ni zmogel zvestobe svojemu Učitelju v njegovi uri trpljenja. Jezus je po vstajenju ponovno preveril, koliko je v Petru ljubezni. Trikrat mu je Peter izpovedal, da ga ima rad. Po vsaki posamezni izpovedi ljubezni mu je Gospod naročil naj pase jagnjeta; in tretjič, naj pase ovce (prim. Jn 21, 15-17). Gre za stopnjevanje poslanstva. Jagnjeta so povsem odvisna od ovac, vsa čreda pa od pastirja. Peter mora skrbeti za šibke v veri in tudi že dorasle.

Papež Frančišek se je v Petrovi vlogi počutil kot nepopoln pastir in celo kot grešnik.  To je tudi večkrat povedal. Zelo odmevno je bilo njegovo samoizpraševanje: »Kdo sem jaz, da bi sodil?«

Frančišek si ni drznil postaviti se nad Gospodovo čredo. Raje je ostal med čredo kot preprost pastir, ki nagovarja z ljubeznijo in vabi k ljubezni. V Jezusu je gledal svojega zavetnika in zagovornika. Zato je oznanjal neomajno usmiljenje, ki prihaja iz Božjega srca. Po Frančišku je usmiljenja dovolj za vse. S tem je postal prerok usmiljenja.

Papež Frančišek je imel tri velike ljubezni: Jezusa, Cerkev in Marijo.

V Jezusu je gledal Boga, ki zgodovino postavlja na Kalvarijo in pred prazen grob.  Tukaj je dopolnitev stvarstva in človeštva. Vse gre preko Kalvarije in vse vstaja v novo življenje pri praznem grobu. Samo to je pot do novega neba in nove zemlje.

Frančiškov škofovski križ je bil sporočilen na njegovih prsih in sedaj nad grobom. Pastir skrbi za vsako jagnje in za vsako ovco v čredi. Zanjo daje življenje, zato ne more mimo križa, na katerem nam je Bog razodel vse, kar on je: neskončna ljubezen. Pastir pravilno ravna samo, če dela, kot je delal Jezus.

Zato tudi Cerkve, ki je bila druga njegova velika ljubezen, Frančišek ni peljal v lagodje in privilegije, ampak med uboge. Gre za klic evangelija, ki se mu nihče, ki je bil krščen v Kristusa, ne more ogniti.

Cerkev lahko oznanja evangelij in deli milosti življenja samo, če služi ubogim.

Drugačne Cerkve Frančišek ni maral. Zanjo je ubiral težavne in strme poti, včasih težko razumljive, samo da bi jo pripeljal do najbolj oddaljenih in tudi že močno razočaranih. Cerkev je zato vodil po poti spreobrnjenja in sprave. Vsak je vreden Jezusove ljubezni in odpuščanja ter objema Cerkve.

Za Frančiška so bile te poti naporne in tudi nevarne. Niso vsi Gospodovi pašniki na ravnicah in pri varnih vodah. Gospod kliče tudi na pašnike na visokogorju in pri težko dostopnih izvirih. Tja pa je s čredo težko priti. Frančišek si je pri Materi Mariji poiskal pomočnico in tolažnico. Njegove poti so se zmeraj začele in končale pri njej.

Mariji je izročal molitve in čudovite rože. Dal nam je vedeti, da se k materi lahko pride samo z ljubečim in iskrenim srcem. Mati lahko pelje otroke po težkih poteh, če jo ljubijo in ji zaupajo. Tako jim lahko nudi varnost in gotovost.

Končni počitek si je Frančišek pripravil v cerkvi, ki je mati vseh Marijinih cerkva. Tukaj je položil v Jezusovo in Marijino srce svojo dopolnitev življenja.

Naj bo tudi ta sveta maša naša  globoka zahvala Bogu za dar papeža Frančiška. Imel nas je rad, ker je imel rad Jezusa in Marijo. Že sedaj upamo na moč njegove priprošnje pri Bogu.

Naše misli pa so sedaj že pri novem papežu, ki prihaja. Sveti Duh ve za njegovo ime. Mi pa zaenkrat lahko le ugibamo po svojih človeških merilih, željah in pričakovanjih. Pomembno je le eno: da bo imel rad Gospoda Jezusa, Cerkev in Marijo. Vse so drugo detajli, ki jih Sveti Duh lahko upošteva ali pa tudi ne. Samo v ljubezni on vse postavi na pravo mesto, tudi pomanjkljivosti in nepopolnosti.

Imamo veliko milost, da živimo v dobi papežev svetnikov. To je rešilno za človeštvo, to je prava pot za Cerkev.

Sveti Duh, prosimo te, tudi sedaj nam pošlji svetnika za pastirja.

Verujemo, da nas uslišiš v tej veliki prošnji.

Hvala ti, Sveti Duh.