Sinoda v naši škofiji je potekala na petih ravneh.

1. V obstoječih malih občestvih v župnijah
2. V občestvih, ki so se tedensko zbirala ob sinodalnih vprašanjih in so izključno nastala samo zaradi sinodalnega dogajanja
3. Na škofijski ravni pa so potekala srečanja na ravni kateheze, bogoslužja, pastorale in Karitas. Imeli smo štiri škofijska srečanja katehistov in katehistinj na temo sinode, škofijsko srečanje tajnikov ŽPS in škofijsko srečanje Izrednih delivcev obhajila na temo sinode in škofijsko srečanje Karitas.
4. Četrto dogajanje pa se je odvijalo na ravni vprašanj in vprašalnikov na katera so odgovarjali posamezniki in ugotovitve pošiljali na pastoralno službo. Tu so bili zajeti zlasti obrobni in manj sodelujoči verniki in neverniki v škofiji.
5. Na peti ravni pa so se vključile skupine, ki so obrobne, oziroma se vsaj tako počutijo. Zlasti so se odzvali ločeni, ločeni in ponovno poročeni.

Škofijska srečanja in tudi ostala srečanja so se odvijala najprej tako, da je bila predstavljena tema srečanja, izhodišča in osnovna problematika. Potem pa so se posamezniki razdelili v majhne skupine, kjer so res lahko prisluhnili drug drugemu in pogumno spregovorili. Naredili so tudi zapisnike posameznih skupin in na zadnjem delu srečanj predstavili svoja razmišljanja vsem. Pastoralna služba je vse zapisnike povzela in jih potem poslala  udeležencem v ponovni premislek in pogovor.

 

Kateheza

Vsebinski poudarki

1. Kateheza je zelo šolska, rutinska. Vabi nas, da odrinemo  na globoko, k sodelovanju, preseganju starih vzorcev. K pritegovanju staršev oz. vključevanju celotnih družin. Čutimo, da je potreben premik od kateheze v učilnici do kateheze v družini – družinska kateheza, vse skupaj pa znotraj oltarnega občestva v župniji. To pa ustvarja potrebo po delu s starši, ker nimajo verskega znanja in izkušnje v molitvi. Gotovo je, da se je število otrok pri katehezi zmanjšalo, a se zdi, da smo odrinili na globoko.
2. Zataknil se je prenos vere med generacijami.
3. Ustvarjati je potrebno oltarno občestvo, skupnost, odnose.
4. Starši in veroučenci, pa tudi drugi neverni nas sledijo po medijih bolj kot kdaj prej (facebook…itd.), zato je zelo pomembno kaj tam oznanjamo, pišemo…
5. Bolj kot vse drugo je pri katehetih, katehistinjah in katehistih pomembno pričevanje življenja. Pomembnost osebnega odnosa z Bogom, osebne in skupne molitve, povezanost z župnijo, z župnikom. Pomembna je povezanost med kateheti samimi. Tukaj se morda dobi moč, da si upamo  preprosto povedati kako razmišljamo  in kaj verujemo! Katehet naj ne prepričuje ampak pričuje.
6. Ugotovili smo, da elektronska tehnologija ne samo kvari otroke, ampak pomaga tudi pri vzgoji.

Izzivi:

1. Skupni projekt v okviru župnij ali med bližnjimi župnijam. Dobro bi bilo, da bi presegli župnijske okvire.
2. Če je mogoče kaj ukreniti, da bi delovala spletna stran katehet.si.
3. Potrebno je vsako leto osvežiti listo katehistov na škofijki ravni in preveriti, če so na njej vsi dejanski katehisti ali samo »uradni«.
4. Poziv duhovnikom, da mašujejo tako, da bodo verniki od svete maše odhajali veseli in navdušeni, ne pa potolčeni in zamorjeni.
5. Zadostujejo župnijska mesečna srečanja katehistinj in katehistov. Ni velike potrebe, da bi hodili na skupna škofijska srečanja. Nameni povezovanja na ravni škofje so lahko za duhovne vaje, razvedrilo in izobraževanje.
6. Predlagamo: bolj pregledno stran SKU. Kakšno krajše izobraževanje v obliki seminarjev ali preko ZOOM za tiste, ki ne morejo na KPŠ. Posnetek predavanj iz KPŠ.
7. Duhovno izpopolnjevanje na TF je tudi ena kvalitetna možnost, čeprav je razmeroma drago.
8. Srečanje slušateljev KPŠ, ki so jo zaključili v posameznih središčih po škofiji na ravni družabno formativnega dogodka.
9. Povabilo katehistov na predavanja KPŠ.
10. Katehist kot moderator staršev. Pomembno je iskati poti, kako priti do staršev.
11. Sanjavi predlog: v začetku leta razpišemo različne teme (npr. zakramenti, starozavezne zgodbe …). Vsaka družina se v začetku leta vpiše v eno izmed tem). Tako ima družina isto temo. V devetih letih pridejo skozi vse teme.
12. Morda so potrebna bolj natančna navodila glede samega pedagoškega delovanja,

 

ŽPS

Vsebinski poudarki

ŽPS – Če vzamemo vsako besedo posebej, dobimo vsebino ŽPS-ja. Je »župnijski«, se pravi, je odraz župnije, skupnosti kristjanov, ki živi na določenem ozemlju. ŽPS ima zato nalogo, da lastno župnijo pozna, z njo diha, jo ima rad. Je »pastoralni«, kar pomeni, da ima nalogo spremljati in premišljevati pastoralo, se v tem pogledu tudi izobraževati. In je »svet«, torej ni »vlada« neke župnije; ŽPS ne župnikuje namesto župnika.

1. Dobra izkušnja sodelovanja, skupnega dela: Konstruktivno delovanje ŽPS obrodi duhovne in materialne sadove, pripomore k izgradnji občestva in nas navdaja z zadovoljstvom. Pri tem je zlasti pomembno medsebojno spoštovanje in sodelovanje med člani in župnikom.

 

2. Z veseljem nas navdajajo tudi primeri, ko župnik oziroma kleriki podprejo pobudo s strani laikov, recimo za ustanovitev skupine, pripravo dogodka ipd.

 

3. Težave in ovire: Preveč stvari je v župniji odvisno od župnika. Če ima ta posluh za ljudi, zna voditi, razdeliti in tudi prepustiti delo, se lahko župnija razcveti. V nasprotnem primeru pa lahko tudi z neznanskimi napori in dobronamernostjo laikov župnija propada ali životari. Praktično nobene ključne zadeve ni mogoče izpeljati brez župnika, medtem ko župnik lahko večino stvari stori brez soglasja ali celo proti jasno izraženi volji občestva.

 

4. Škofje so premalo med ljudmi, ne “dišijo po ovcah”, posledično ne poznajo dejanskih stisk, potreb in želja laikov. Podoba, ki jo dobijo zgolj preko duhovnikov, je lahko izkrivljena. Duhovniki in škofje večkrat nimajo stika z realnostjo. Morda bi sinodo začeli škofje, v smislu, da bi se zamislili, kakšno je versko stanje, če bi videli kako prazne so cerkve.

 

5. Ljudi povežejo razne akcije, ko je potrebno stopiti skupaj; skupni dogodki, farni prazniki, obletnice, župnijska romanja, skupno delo(čiščenje, krašenje, bralci…zunanja dela ob praznovanjih(birme, obhajila). Posebne priložnosti dajejo možnost priprave, ki zelo poveže člane župnije – agape (možnost doživeti pripadnost župnijski skupnosti.

 

6. Težava pri sodelovanju v župnijah je Individualizem, nezainteresiranost za skupnost, nepripravljenost si vzeti čas za skupnost, lagodna zasidranost v ugodju, manjka mreženje med ljudmi v župnij.

 

7. Laiki iščejo duhovnost, duhovniki pa se preveč ukvarjajo z gospodarskimi in drugimi zadevami.
8. Manjka pobud od spodaj, ki jih je potrebno podpreti z optimizmom.
9. Čutiti je pomanjkanje ponižnosti v sprejemanju novih ljudi v župnijske skupnosti in v župnijah prevladuje zapiranje v ozke interesne skupine.
10. Prevelika pasivnost članov ŽPS, premalo je tudi skupnih srečanj.
11. Težave so tudi, da si člani ŽPS in župljani ne upajo prevzeti odgovornosti, dati pobudo, torej manjka poguma, časa….
12. Vse prevečkrat so v župnijskem življenju prisotne zamere in zakoreninjenost v preteklost – tako je vedno bilo.
13. Starostna doba duhovnikov – župnikov se vedno bolj veča in jim zmanjkuje življenjskega elana.
14. Ljudje smo zapečkarji, preveč smo vezani samo na svojo župnijo, kar je težava tudi pri združevanjih župnij. Težko sprejmemo (tudi v cerkvi) ljudi iz druge župnije /cerkve, jih gledamo postrani,……

 

Izzivi:

1. Povezava med škofijo in ŽPS je nezadostna. Povezava je premosorazmerna z geografsko oddaljenostjo sedeža škofije.
2. Pomembno je vernike obvestiti tudi preko družbenih omrežij.
3. Škofija je odprta za sodelovanje, če bi le želeli, ob vizitacijah so srečanja z ŽPS, ŽGS, ljudmi in podobno.
4. Povezava s škofijo je posredna, preko duhovnika in domačega ŽPS, ki je svetovalno telo župnika v župniji.
5. Tajnik ŽPS lahko izbere polno informacij s spletnih strani škofije in Slovenske cerkve in jih posreduje naprej. Tudi to je naloga.
6. Druženje po maši, povezovanje v župniji in v kraju, pomembno, je da smo odprti, molitev za župnijo, povezanost med župnijami, povezovanje različnih skupin;
7. Srečanja za ministrante in tudi druge skupine lahko vodijo tudi laiki.
8. Vzgajati za prostovoljstvo.
9. 9. Začeti in še naprej moramo delati pri sebi. Ne smemo zgolj čakati, da bomo povabljeni ali naprošeni.
10. Potrebno se je pogovarjati, duhovnik mora slišati in tudi upoštevati tehtna mnenja.
11. Od voditeljev Cerkve pričakujemo manj farizejstva, a jasno besedo.
12. Postaviti je potrebno prave ljudi na prava mesta.

 

 

Bogoslužje

Vsebinski poudarki

 

1. Skupna hoja« je mogoče le, če temelji na skupnem poslušanju Božje besede in obhajanju evharistije. Vabimo tudi z načinom življenja – težko je nagovoriti drugega z besedo.
2. Vero naj ljudje odkrivajo sami, treba pa jih je prav usmeriti.
3. Skupnost je izredno pomembna, gradi odnose med seboj in z Bogom.
4. Sodelovati tudi tako, da si upaš predlagati župniku kaj bi se dalo in se z njim posvetovati in imeti dovolj poguma za nagovor posameznikov.
5. Otroci pri bogoslužju ne motijo, bolj motijo odrasli, ki klepetajo, tudi pred cerkvijo pred mašo, ko naj bi se zbrali pred bogoslužjem. Če gre preko mere, morajo starši urediti. Razveseljivo je to, da mlade družine nosijo s seboj k maši mlajše otroke.
6. Zadnje čase se pojavlja premalo možnosti za sveto spoved, pri bogoslužju smo vse prevečkrat zgolj opazovalci.
7. Reden dogodek srečevanja s starejšimi in bolnimi naj bi bilo obhajilo na domu. Bolni in ostareli naj izrazijo sami željo, mi pa bodimo pozorni ter odkrivajmo starejše in jim to tudi predlagajmo.
8. Na vredno prejemanje Jezusa je potrebno opozarjati. Nismo sodniki, je pa potrebna jasnost.

 

Izzivi

1. Biti pripravljeni osebno nagovoriti druge za sodelovanje in s tem jim damo tudi občutek, da službe niso rezervirane samo za nekatere.
2. Reden obisk maše je temelj pri ustvarjanju odnosov.
3. Prizadevajmo si biti veseli in dejavni. Ni vedno to čutiti pri naših bogoslužjih. Morda smo vzgojeni, da vedrina ne sodi v cerkev.
4. Iščimo načine izražanja občestvenosti med tednom – molitve pred mašo, češčenje Najsvetejšega, srečanja za starše veroučencev, ministrante in druge skupine izražajo občestvenost…
5. Potrebno je vedno znova spodbujati in razlagati drže pri bogoslužju. Pomembna je tudi tihota.
6. Potrebno bi bilo tudi obnoviti določene pobožnosti in dejavnosti, ki nagovarjajo tudi otroke, mlajše.
7. Potrebno je tudi ljudi pripraviti o vlogi izrednih delivcev, ki na domove prinašajo bolnim in ostarelim Jezusa.
8. Pravila za vreden prejem obhajila naj bodo jasna, obešena na oglasni deski, ali pa jih ponavljamo v oznanilih, spletnih straneh, kjer vsak lahko pride do jasnosti.

 

Karitas

Vsebinski pouzdarki

1. Delovanje Karitas na področju župnij je velika prednost, saj se vsi poznamo in pomagamo ob različnih priložnostih.
2. Dano nam je veliko možnosti naključnih srečanj in pogovorov, ko razen pozdrava odkrivamo še druge dobre in manj dobre stvari posameznika ali družine.
3. Ker se poznamo, lahko lažje priskočimo na pomoč.
4. Včasih je ovira v tem, kako pristopiti, do družine ali posameznika.
5. Nekatere družine so zelo zaprte in težje izrazijo svojo stisko, saj je v današnjem svetu razmišljanje, da je sramotno biti reven.
6. Pri nudenju pomoči morda ne poslušamo dobro in ne zaznamo problema in morda prehitro dajemo svoje neutemeljene sodbe.
7. Pogrešamo strokovno usposabljanje za ljubiteljsko karitativno delo malo bližje naši okolici, razdalja in prevozi je včasih problem.
8. Karitativna dejavnost je povezovalna in gradi živo občestvo in tke pristne prijateljske vezi.

 

Izzivi

1. Kot sodelavci Karitas se vedno znova srečujemo z vprašanjem, ali se čutimo kot del Cerkve in ali smo res skupaj na poti, drug ob drugem, ali pa smo le ena izmed mnogih humanitarnih organizacij, ki delijo pomoč.
2. Prav gotovo nas čaka še veliko izzivov in načrtov, ki jih je potrebno povezati z ŽPS kot je vključevanje več mladih družin v župnijsko skupnost, medsebojna druženja z vključevanjem mladih, prepoznavanje posameznikovih darov, ki bi bogatili župnijsko skupnost, vključevanje novih sodelavcev v karitativno delo, skrb za poglobljeno duhovno življenje s pomočjo predavanj, pričevanj, župnijskih romanj, kulturnih prireditev z versko vsebino.
3. Skrb za povezanost z izvirom, ki je Jezus, je naša stalnica pri delu in menimo, da je prav to tisto kar nas povezuje s Cerkvijo.

 

 

 

Oddaljeni  (Ločeni)

Vsebinski poudarki

 

1. Ločeni so zaznamovani od samega začetka.
2. Ločitev je kot poraz, kot neuspeh v življenju.
3. V Cerkvi se čutijo sprejete, a vendarle vprašanja o ločitvi še bolijo.
4. Korajžo v življenju dajejo skupine v Cerkvi.
5. Vsaka župnija drugače sprejem ločene.
6. Cerkev do nedavnega ni imela posluha za razporočene. Kdo nas bo sprejel v cerkveno življenje?
7. Pozitivna stvar je tudi v Cerkvi, da so se omogočile skupine ločenih. Skupine ločene povezujejo, imajo  programe, duhovne programe, razna predavanja.
8. Ločeni imajo tudi finančne težave.
9. Ločeni nismo v ponos v župniji. Če smo ponovno zgolj civilno poročeni je visoka kazen, ker ne moreš k obhajilu.
10. Zakramenti veliko pomenijo, ker dajo moč.

 

Izzivi:

 

1. Ustanavljati skupine ločenih po škofiji.
2. V Cerkvi spodbujat manjša občestva. Dati informacijo o skupini in če veš, ali drugi ve za pot, te lahko usmeri, ko se počutiš grozno, narediš korak v skupino.
3. Pripraviti tudi program za otroke ločenih, ki naj bi se srečevali v skupini.
4. Ločeni želijo, da Cerkev posluša njihove probleme.

 

 

Tovariši na poti.

Vsebinski poudarki

 

1. Občestvo je prazakrament. Vsi, ki prejemajo zakramente, morajo biti vključeni v občestvo, da lahko živijo iz prejetega zakramenta.
2. To pomeni, da bi moral vsak kristjan biti vključen v neko konkretno skupino v župniji, ker le tako lahko stopi skupaj z drugimi na pot za Kristusom.
3. Največ naredimo za občestvo, če poskrbimo za svojo duhovno rast, ker le to kar imamo, lahko damo.
4. Duhovna rast je v odprtosti Svetemu Duhu, ki nas uči in vodi v odnos z Bogom in bližnjim. Svoj odnos z Bogom poglabljamo, če smo pripravljeni več moliti, prejemati zakramente, častili Najsvetejše in meditirali ob Svetem pismu. Svoj odnos do bližnjih naj bo čim bolj oseben in v medsebojni pomoči. Naj svet opazi našo medsebojno ljubezen.
5. Vsi si želimo prenove v Cerkvi in si želimo spremembe. Večja moč bo v povezovanju in v medžupnijskem sodelovanju. Potrebna je večja informiranost in osebni odnosi.
6. Pomemben del naše Cerkve so aktivni župljani: župnik, nedeljniki, katehistinje, ministranti, pevci, zborovodja, organist, mežnarji, bralci, krasilci cerkva, skriti molivci, bratovščina sv. Pavla, zakonske skupine, sodelavci Kartias, skratka vsi, ki sodelujejo pri bogoslužju in raznih župnijskih dejavnostih.
7. Dobro sodelovanje vpliva na lažje in uspešno delo, ki nam daje notranje zadovoljstvo, občutek pripadnosti, sreče in veselja.
8. Zunaj našega dosega so ostali starejši, bolni, osamljeni, kot tudi osebe, ki so mlačne v veri in nimajo osebne vere, tako ali drugače oddaljeni (starši, katerih otroci še niso ali pa so končali osnovno šolo).
   9. Zunaj našega dosega ostajajo tudi mladi po birmi, ki nimajo prave spodbude in zgleda v družini, otroci staršev, kjer ni verske vzgoje, razpadlih družin ter ljudje, ki imajo druge prioritete v življenju. Sami domači smo ločeni.
9. Težave oz. ovire, ki nam preprečujejo, da bi bili povezani so osebne zamere do teh oseb, naš nadjaz, ni stika, manj povezovanja, digitalna pismenost, pomanjkanje evangelizacije.
10. Ugotovili smo, da je velika razlika med mladimi in starejšimi, ki vero dojemajo bolj tradicionalno, osebno in poglobljeno. Mladi pa tudi srednja generacija lažje sprejema vero skozi karizmatike.
11. Čutimo veliko težavo, ker so mnogi župniki ostareli in aktivnega pristopanja k ljudem ne zmorejo. Mislimo, da bodo morali po župnijah več nalog prevzeti laiki, vendar potrebujemo ustrezno usposabljanje in dovoljšnjo mero svobode (če bomo nekaj vodili mi, nam mora biti zaupana odgovornost, za katero odgovarjamo tistemu, ki nas je postavil, hkrati pa nam mora biti v tej odgovornosti zaupano, da stvar samostojno vodimo brez prevelikega vmešavanja, npr. župnika, ki je bil vajen, da je večino stvari skozi desetletja svojega dela vodil sam).

Izzivi

1. Za večjo povezanost v naši Cerkvi je prvo osebna vera, drugo vera v družini, potreben je dober zgled, pozitivna spodbuda, ter čutiti pripadnosti skupnosti z aktivnim sodelovanjem v različnih dejavnostih v Cerkvi.
2. 2. Da bomo v Cerkvi rastli kot prijatelji na isti poti je potrebno spodbuditi ponovno organiziranje in zbiranje pri molitvi v skupini, kot tudi molitev pred vsako sveto mašo, češčenje Najsvetejšega…
3. Romanja (raznorazna: od pohodov do daljših in tudi v tujino) da zelo povežejo in se lahko osebno povabi tudi kakšnega bolj oddaljenega,
4. Izvedba kakšne “delovne akcije”: da ni vse samo “duhovno” ali  povezano z duhovnostjo, da se lahko tudi kdo drug prepozna in pripomore (spet osebna povabila),

 

 

Poslušati

 

Vsebinski poudarki

 

1. Zdi se nam, da moramo prisluhniti predvsem mlajšim, mladim, jim zagotoviti čim več možnosti druženja. Če se bodo družilli, so bodo pogovarjali in poslušali, to, kar se danes ne počne več v živo, osebno se vse počne preko mobitelov, računalnikov.
2. Predvsem starejši ljudje, ko pridejo v leta, vse bolj potrebujejo, da jih nekdo posluša. Po drugi strani pa z leti začnemo bolj natančno poslušati.

 

 

Izzivi:

 

1. “Srečanje različnih generacij” , npr. stari očetje in stare mame oz.starejši bi pripovedovali, kako se spominjajo npr.prejemanja zakramentov prvoobhajencem, birmancem…

 

2. Padla je ideja, da bi se uvedla skrinjica za molitvene namene, ki bi se tedensko ali mesečno odprla. Molivci npr. rožnega venca bi takrat molili tudi za te namene.
3. Da bi župnijo bolj približali vsem župljanom, jim dali možnost, da so slišani, bi se lahko enkrat na mesec razpisalo zbiranje predlogov, pobud. Predlogi bi se lahko posredovali članom ŽPS-ja in o njih bi lahko govorili na ŽPS-ju ter ustrezno ukrepali.
4. Spodbujamo, da bi župnije, škofije pomagale pri organizaciji takih skupin in srečanj. Najbolj bi potrebovali jasno opredelitev, da so take skupine potrebne, nato pa konkretno pomoč: voditelje (starejši duhovniki tega pogosto ne zmorejo več, usposobljenih voditeljev pa nimamo) ali gradivo, pripravljeno tako, da se lahko malo manj izobraženi laiki sami podamo na pot.

 

Spregovoriti

Vsebinski poudarki

1. Ko spregovorimo moramo spregovoriti spoštljivo, tako da ohranimo svoje dostojanstvo in imamo besedo v nadzoru.
2. Med ljudmi velikokrat prihaja do obrekovanja določene osebe. Prav je, da na take oblike opozorimo, ko jih opazimo in jih poskušamo preseči. Nepravilna oblika komunikacije, ki prav tako kot obrekovanje, opravljanje boli, je tudi ignoriranje.
3. Spregovoriti je treba, tudi če vemo, da nas bo potem teplo, če opazimo krivico. Pomembno je, da v svetu pričujemo o stvareh, ki so nam pomembne.
4. Velikokrat smo premalo pogumni in se bojimo spregovoriti zaradi slabega odziva, zasmehovanja.
5. Veliko je takih, ki so imeli oziroma imajo pozitivno izkušnjo o Božjem dotiku, tako rekoč čudežu, malokdo pa o tem spregovori. Smo morda preveč zadržani, si ne upamo, čeprav bi morda tako pričevanje koga spodbudilo, mu dalo vero in zaupanje v Božjo prisotnost.
6. V srečanju z drugačnimi pa imamo pogosto ovire in smo raje tiho ali pa se umaknemo, ker ne znamo argumentirano razpravljati; ker je drugi (ali so drugi) sposobnejši v retoriki; ker imamo premalo znanja, zlasti na verskem področju in področju družbenega nauka Cerkve (nismo odrasli v znanju).

Izzivi:

1. V Cerkvi danes obstaja oblika sporočanja, ki se imenuje osebno pričevanje. Je potreba po večerih, kjer bi lahko prisluhnili pričevanjem o osebnih izkušnjah povezanih z vero v življenju, na medgeneracijskih večerih, kjer bi se ljudje povezali in si prisluhnili.
2. Nasploh se nam zdi zelo dobra ideja za organizacijo pogovornih večerov, kot so navedeni (moški zajtrk, žene ob kavi), pa tudi pogovor o neki izbrani knjigi.
3. Vsaj občasno organizirati kakšno izobraževanje ali predavanje o argumentirani razpravi, o določenih aktualnih temah, o verskem poglabljanju…

 

Praznovati

Vsebinski poudarki

 

1. 1. Maša je za nas bistvenega pomena: Božja beseda in evharistija. Na oltar prinesemo svoje delo in sadove dela, Jezus to sprejme in prenovi, spremeni ter se nam daje v hrano.
2. Prav je, da so druge aktivnosti pri maši (petje, sodelovanje laikov) oblikovane in izvedene tako, da podpirajo dogajanje na ambonu (Božja beseda) in na oltarju (evharistija). Zavedamo se, da maša nagovarja tako razum, čustva in duhovnost ter telesno govorico.
3. Omenjena ja bila potreba po tihoti v določenem delu (na primer po obhajilu), sicer pa sem nam zdi dobro, da obred poteka brez večjih časovnih presledkov.

 

Izzivi:

1. Premalo poznamo govorico simbolov tako pri maši kot pri drugih zakramentih. Potrebno je izobraževanje.
2. O pomenu evharističnega posta premalo poudarjeno in izraženo.
3. Tudi pogoji za vredno prejemanje obhajila so premalo poznani.

 

Soodgovornost in sodelovanje

Vsebinski poudarki

 

1. Ugotavljamo, da je velikokrat položaj kristjana zapostavljen s strani neverujočih, predvsem tistih v politiki. Zavajajo nas z izjavo, da mora biti Cerkev ločena od države, češ da se Cerkev vtika v politiko, gospodarstvo itd. V resnici smo mi del te države in se kvečjemu politika (posamezniki, stranke…) vtikajo v delovanje Cerkve. Država mora nuditi vsem državljanom ne glede na versko pripadnost enakopravne možnosti, upoštevati tudi mnenje verujočih državljanov. Zdi se nam, da so samo kristjani vedno kamen spotike, muslimani in druge verske skupnosti ne.
2. Ugotavljamo, da se je v zadnjih letih, posebno v letih po osamosvojitvi zelo spremenil pogled na zakonsko skupnost, na sklenitev zakonske zveze, tako civilne, cerkvene pa sploh. Včasih so bile postavljene neke omejitve za tiste, ki niso bili poročeni, zdaj je ravno obratno.  Javno mnenje zakonske skupnosti sploh ne promovira, enači izvenzakonsko skupnost, istospolno skupnost…Kot kristjani se moramo zavzemati in si prizadevati, da se da veljavo sklenitvi zakonske zveze, za nas kristjane cerkvene in civilne.
3. Duhovni poklic v današnjem času je zelo težak poklic.
4. 4. Upravičen je strah, da se naša vera ustavi samo na tradiciji, ter da se za poglobljenost ne potrudimo.
5. 5. Evangelij bi morali živeti, vendar ugotavljamo,  da se mu tako evropska politika v veliki meri odreka.

 

Izzivi:

1. 1. Predvsem je pomembno, da razloge verovanja razložimo preprosto skozi kakšno osebno izkušnjo. Če je okolje sovražno do vere, pa nima smisla »biserov metati svinjam«, kot pravi Sv.pismo.
2. Kristjani se bi morali udeleževati organiziranih shodov, ki podpirajo naše vrednote in s tem pokažemo, da se ne strinjamo z določenimi vsiljenimi predlogi, zakoni.
3. Naj ne gredo stvari mimo in naj vodstvo škofije in Slovenske Cerkve resno razmišlja, kako se bo soočilo s težkimi časi. Nanje se je verjetno treba odzvati danes in ne čakati, da popolnoma pademo na kolena. Ljudje bi radi iz stagnacije, dokler je v njih še kaj življenja, zato bi bilo dobro kaj spustiti iz rok in podati v roke laikom, ki smo sposobni in pripravljeni delati.