Predihajmo korono

Kakor lanska tudi letošnja Velika noč poteka v znamenju korone, ki napada zlasti naša pljuča in naše dihanje, zato je ustrezno in primerno, da tudi letošnja voščila navezujemo na naše dihanje in vzdihovanje.

V katedrali v Monrealu na Siciliji se nahaja bizantinski mozaik iz 12.-13. stoletja, ki prikazuje, kako je Stvarnik človeku vdihnil oživljajočega duha. Tako piše Mojzes: “Tedaj je Gospod Bog naredil človeka iz prahu zemlje in mu v njegove nosnice vdahnil oživljajočega duha in tako je človek postal živo bitje” (1 Mz 2,7). Iz Gospodovih ust naravnost v Adamov nos gre curek Božjega diha v zemljaka, narejenega iz gline.

Velika noč, ki očiščuje in osvežuje našega duha, naj osveži in prečisti tudi naše ozračje in naša pljuča in naj ozdravi naše dihanje in naše vzdihovanje!

Duh Gospodov, ki je že pred začetkom stvarjenja plaval nad vodami (1 Mz 1,2) in ki “veje, kjer hoče” (Jn 3,8), daje rast in življenje vsem bitjem, kakor pravi psalmist: “Če skriješ svoje obličje, se prestrašijo, če jim vzameš dih, preminejo in se v svoj prah povrnejo. Ko pošlješ svoj dih, so ustvarjena in prenoviš obličje zemlje” (Ps 104,29-30). In kakor piše Izaija: “Tako pravi On, ki je ustvaril nebo in ga razpel, ki je razprostrl zemljo in njeno rast, dal dih ljudem na njej in duha hodečim po njej” (Iz 42,5). In zadnja vrstica zadnjega psalma se glasi: “Vse, kar diha, naj hvali Gospoda! Aleluja!” (Ps 150,6).

Apostol govori o Stvarniku Atencem na Areopagu in pravi: “On daje vsem življenje in dihanje in vse!” (Apd 17,25). Ljudje res zadihamo ob rojstvu in izdihnemo ob smrti; se potapljamo na dih in dihamo komu za vrat; se zadihamo ob naporih in se oddihamo po končanem delu; ob gašenju požara predihamo veliko dima in za malo večjo količino popitega vina pravimo, da smo ga predihali; pregovor pravi, da bolan človek upa, dokler diha; vzdihujemo tako v sreči kakor v bridkosti; lepota narave nas navdihuje in umetniki se navdihujejo pri svojih predhodnikih; potrpežljivi Job se zaklinja in pravi: “dokler bo dih življenja v meni in bo Božji dih v mojem nosu, moje ustnice ne bodo izrekle krivice, moj jezik ne bo izgovoril laži!” (Job 27,3-4); človek preživi brez hrane več tednov, brez vode ali spanja nekaj dni, brez zraka pa je v nekaj minutah mrtev; indijski pregovor pravi: “Bog spi v kamnu, diha v rastlini, sanja v živalih in se prebudi v ljudeh.”

Korona nas s svojimi razsežnostmi spominja na razsežnosti vesoljnega potopa. Konec vesoljnega potopa pa je oznanil golob z oljčno vejico, ki jo je v svojem kljunu prinesel Noetu na barko (1 Mz 8,11). In Noe je stegnil svojo roko skozi lino na barki, da je golob pristal na njegovi roki, in ga je vzel na barko (1 Mz 8,9). Kakor je golob z oljčno vejico v kljunu oznanil konec vesoljnega potopa Noetu, tako naj letos tudi med nas prileti kakšen golob z vejico miru v svojem kljunu in oznani konec vesoljne korone. Velika noč, ki očiščuje in osvežuje našega duha, naj osveži in prečisti tudi naše ozračje in naša pljuča in naj ozdravi naše dihanje in naše vzdihovanje!

Vsem želim blagoslovljen in slasten velikonočni žegen!