Dragi koprski škof ordinarij, Njegova ekscelenca Jurij Bizjak,
častitljivi upokojeni škof Metod Pirih,
bratje škofje,
spoštovani duhovniki, redovnice in redovniki, ugledni predstavniki Kopra,
dragi udeleženci pri evharistiji,

Vedno s posebnim zadovoljstvom prihajam na obale Jadranskega morja, ki sestavljajo tudi ponos slovenskega naroda. V zadnjem času se je vaše morje malo razširilo, torej je dovolj prostora za vse. Glede na to, da je moje zodiakalno znamenje ribi, sem prihajam z veseljem, da se lahko naužijem morskega zraka, ki daje tudi občutek, da smo svobodni in preko voda oceanov povezani s celotnim svetom. V ozadju v ušesih odzvanja Jezusovo vabilo Petru: Duc in altum, poleg izkazanega zaupanja v Boga, kadar se obrne na nas z vedno novim izzivom, ki bo obrodil uspeh, se s prostim tolmačenjem duc in altum lahko razume kot vabilo k »razširitvi horizontov«. Zaradi tega sem izjemno hvaležen škofu ordinariju te prelepe škofije, Njegovi ekscelenci monsignorju Juriju Bizjaku, da me je počastil z vabilom na obhajanje praznika ponovne ustanovitve škofije in na vodenje te slovesnosti. Vaša stara justinopolitanska škofija, ki sega v 6. stoletje in ki je bila po pestri zgodovini leta 1828 pridružena tržaški škofiji, je 17. oktobra 1977 ponovno postala dobro definiran in delujoč del vesoljne Cerkve. Zahvala gre velikemu papežu in vašemu prijatelju blaženemu Pavlu VI., ki je z bulo »Prioribus Saeculi« koprsko škofijo ločil od Trsta.

Na tej točki vam želim zaupati še eno posebnost, zaradi katere sem vam blizu in zaradi česar sem del te regije sveta. Kot morda veste, nuncij ni nadškof nekega teritorialnega cerkvenega okrožja, pač pa poseduje naziv škofije, ki je obstajala v zgodovini, danes pa je del neke druge škofije. Ko sem bil 25. marca 1995 imenovan za nuncija, sem prejel naziv nadškofa mesta Caorle. Caorle je zelo lepo mesto, od tukaj oddaljeno 100 km in se nahaja na poti od Kopra proti Benetkam. Škofija Caorle je nastala v 5. stoletju, odpravljena pa je bila v 19. stoletju. Vključena je bila v beneško nadškofijo in tako je ostalo vse do danes. Zaradi tega razloga sem lahko nazivni nadškof mesta Caorle. Lahko pa se pohvalim z dejstvom, da je katedrala mesta Caorle, zgrajena v romanskem stilu, stara 980 let, torej je starejša od vaše, ki sega v sredino 12. stoletja.

Z zaključitvijo tega osebnega dela želim čestitati vsem vam, ki spadate pod koprsko škofijo, kot tudi vašim škofom. Lahko se vas primerja z Jakobom, o katerem prvo berilo iz Mojzesove knjige pripoveduje, da se mu je sanjalo o angelih, ki so hodili gor in dol po stopnicah: »Tedaj se mu je sanjalo: Glej, lestvica je bila postavljena na zemljo in njen vrh je segal do neba in Božji angeli so hodili po njej gor in dol. In glej, Gospod je stal na njej in rekel: »Jaz sem Gospod, Bog tvojega očeta Abrahama in Bog Izakov; deželo, v kateri spiš, dam tebi in tvojemu zarodu. Tvoj zarod bo kakor prah zemlje; razširil se boš proti zahodu in vzhodu, severu in jugu; in blagoslovljeni bodo v tebi in v tvojem zarodu vsi rodovi na zemlji.« (1 Mz 28, 12-14). Jezus Kristus, ki je poslan od Očeta kot izraz Božje ljubezni, je na tej zemlji želel prebivati že od prvih stoletij krščanske dobe naprej in vas narediti za del svoje odrešenjske skrivnosti. Z njim se je začela civilizacija ljubezni; gradnja nebeškega kraljestva že na tem svetu je utemeljena na Kristusu, čigar temelj je, kakor nas uči drugo berilo iz pisma svetega apostola Pavla Korinčanom: »Bratje in sestre, vi ste Božja zgradba. Po Božji milosti, ki mi je bila dana, sem kot moder stavbenik položil temelj, drug pa nanj zida; vsak pa naj gleda, kako zida. Kajti drugega temelja nihče ne more položiti razen tega, ki je položen, in ta je Jezus Kristus.« (1 Kor 3, 9b-11).

Na tem temelju, ki je Kristus, je bila ustvarjena nova človeška družina, nova resničnost svobodnih ljudi, osvobojenih predvsem izvirnega greha, osvobojenih strahu pred neznano prihodnostjo, resničnost, ki sedaj predstavlja upanje v večno življenje. V tej novi svetovni družbi izstopa posebna družba ljudi, ki zahvaljujoč krstu vstopa v sorodstveni odnos s Kristusom, ki je hkrati naš brat in naš Odrešenik. Z obhajanjem te svete daritve se želimo še bolj zavedati nove stvarnosti, zato smo na začetku svete maše pred berili molili: »Vsemogočni Bog, v različnih krajevnih Cerkvah po svetu razodevaš eno, sveto, vesoljno in apostolsko Cerkev. Pomagaj svojemu ljudstvu, da bomo eno s svojim pastirjem, in se v Svetem Duhu zbirali po božji besedi in evharistiji. Tako bomo vredno predstavljali vesoljnost Cerkve, ki je vsemu svetu znamenje in sredstvo navzočnosti Kristusa.« Vaša škofija ima torej isti temelj obstoja, kot ostale slovenske škofije, kot rimska škofija in vse škofije na svetu. Ustanovljeni živi kamen vesoljne Cerkve, ki ni zgolj administrativna stvarnost, pač pa predvsem duhovna resničnost. Katekizem katoliške Cerkve med drugim Cerkev predstavlja z naslednjim opisom: »V krščanski govorici pomeni beseda »Cerkev« bogoslužni zbor, a tudi krajevno skupnost ali celotno vesoljno skupnost verujočih. Ti trije pomeni so dejansko neločljivi. »Cerkev« je ljudstvo, ki ga Bog zbira po vsem svetu. Obstaja v krajevnih skupnostih in se uresničuje kot bogoslužni, predvsem kot evharistični zbor. Živi iz božje besede in od Kristusovega telesa ter tako sama postaja Kristusovo telo.« (KC 752) Zato je za razumevanje resničnosti Cerkve, stvarnosti določene Cerkve, ki je škofija, potrebno poznati Kristusa, ga prepoznati za edinega Odrešenika sveta in ga ljubiti. Poznati Kristusa iz teologije, katekizma, študija Svetega pisma ni dovolj. Jezus Kristus ni mit, ni koncept, je oseba, božja in človeška oseba, ki jo je potrebno srečati osebno. Duhovno bogastvo župnije, škofije sestoji iz dejstva, da ima vsak član Cerkve drugačno izkušnjo Boga, osebno izkušnjo prijateljstva s Kristusom. Spomnite se zgodbe iz Stare zaveze, ko je Bog govoril z Mojzesom iz gorečega grma, da bi ga poslal k faraonu in da bi osvobodil Izraelce izpod Egipta. Mojzes je vprašal: »Kako naj govorim o tebi, kdo si v resnici? Kako ti je ime, da jim lahko povem, kdo si, kdo je tisti, ki me pošilja.« In Bog odgovori: »Jaz sem, ki sem. To je moje ime.« Kljub temu pa Mojzes ni nikoli videl ne angelske, ne človeške podobe Boga. Mi pa vemo, kdo je Kristus, Božji Sin, ki je postal viden človek. Z zelo skrbno izbranimi besedami, rekel bi s poetičnimi besedami, pa človeško prisotnost Boga na zemlji opisuje največji teolog današnjega časa, Jožef Ratzinger, upokojeni papež Benedikt XVI. V veselje mi je bilo, ko sem od papeža Benedikta XVI. prejel knjigo z naslovom »Učiti in naučiti se Božje ljubezni«. V knjigi so strnjene njegove pridige iz časa, ko je bil še nadškof v Münchnu na Bavarskem. To knjigo mi je z osebnim posvetilom poslal ob moji 50-letnici duhovništva. Ob prebiranju knjige se čudimo, kako zna papež Ratzinger najbolj zapletene stvari naše vere predstaviti na preprost in jasen način. Prav o tem, kar je Mojzes doživel na gori Sinaj, je papež Benedikt XVI. napisal sledeče.

Da se ne bom zmotil pri tej lepi razlagi iz omenjene knjige, bom prebral avtentično besedilo. To so besede upokojenega papeža:

Per non far torto alla bella spiegazione offertaci nel citato libro, leggerò il testo autentico. Ecco le parole del Papa emerito:

“Certo, quel che è avvenuto sul Sinai è solo un inizio, che ci appare oscuro ed è divenuto lontano da noi. Il roveto autentico e definitivo è a Betlemme e sul Gòlgota. Ora, infatti, Dio non ci dà più solo una parola misteriosa perché possiamo rivolgerci a lui; ora divenuto uno di noi; si è fatto carne, appartiene a noi dentro la storia di questo mondo e per sempre è uno di noi. Lui Stesso, il Dio diventato uomo, è la possibilità di chiamare Dio, di dargli un nome, il suo nome vivente, il suo nome umano. Perciò Gesù è molto più che una semplice parola. In questo nome noi tocchiamo ora il fatto che Dio è veramente presente, gli si può parlare, è uno di noi. Il nome Gesù ha completato il nome “Io sono colui che sono”. Gesù è un’estensione di questo nome e non significa più solo “Io sono”, bensì “Io sono colui che ti salva.”

E proprio perché Dio si è fatto uomo, accessibile a tutti, umile, pronto a sacrificio, solidale, pronto ad offrire la vita, alcuni, che vorrebbero diventare loro come Dii, si comportano in modo arrogante che offende Dio e gli uomini. Quante volte un pseudo-artista ha tentato di bruciare la croce a Struniano, senza essere punito. Invece quella croce serve anche ai pescatori come segnale di direzione geografica, oltre ad essere simbolo dell’umanità ferita. Vogliamo oggi sentirci come una famiglia, lasciando a parte le differenze delle lingue, le appartenenze politiche, il famoso vizio di invidia e egoismo. Infine, siamo venuti qui per festeggiare la rinascita della comunità diocesana di Capodistria. La parola diocesi, presa dalla lingua greca significa “amministrazione”, però noi non vogliamo trattarla come una realtà burocratica. Vogliamo ringraziare Dio per averci dato di trovare in mezzo a questa comunità Gesù Cristo, nei suoi sacramenti, nella sua presenza in tabernacolo, nelle devozioni mariane, perche Maria, la prima cristiana è stata presente quando nasceva la chiesa sotto la croce di Golgota, nel momento della discesa dello Spirito Santo nel giorno di Pentecoste. Naturalmente, ringraziamo Gesù perché come suoi discepoli troviamo la lingua comune, possiamo praticare il precetto di amore, vivere la comunione con Dio che ci aiuta a creare la comunione con i nostri fratelli. Come esprimere la nostra gioia e la nostra gratitudine a Dio per questo anniversario? Alla fine della Santa Messa impartirò la benedizione papale, ma ora, siccome si dice che chi bene canta prega due volte, suggerisco che terminiamo la nostra meditazione con il vostro canto ben noto di ringraziamento “Hvali svet Odrešenika”:

“Hvali svet Odrešenika in pastirja zvestega.
Hvali duša učenika, hvali svoj’ga Ženina.

Jezus nas je močno ljubil, je za nas življenje dal.
Da bi se nihče izgubil, se za nas je daroval.

Zdaj povzdigni srce svoje, jezik glasno naj zapoje
čast in hvalo Jezusu, našemu Zveličarju.

msgr. Juliusz Janusz,
apostolsku nuncij v Republiki Sloveniji