Letošnja krizmena maša, bratje in sestre, poteka v letu usmiljenja in mu daje svojevrsten pečat, saj je prav maziljenje zgovorno znamenje usmiljenja. Izaijeva napoved leta usmiljenja se namreč začenja z besedami: »Duh Gospoda Boga je nad menoj, ker me je Gospod mazilil, da prinesem blagovest ubogim!« (Iz 61,1). Ko isti prerok opisuje rane izvoljenega ljudstva, pravi: »Niso jih očistili ne obvezali in ne namazali z oljem!« (Iz 1,6). In usmiljeni Samarijan je popotniku, ki je padel med razbojnike, zlil na njegove rane olja in vina in jih obvezal (Lk 10,34).

Maziljenje pa je tudi najlepše znamenje tolažbe, tolažba žalujočih pa se nahaja tudi med sedmerimi duhovnimi deli usmiljenja, ki jih v tekočem svetem letu še posebej skrbno opravljamo. Psalmist namreč opeva Maziljenca Gospodovega in pravi: »Ljubil si pravičnost in sovražil krivičnost, zato te je Bog, tvoj Bog, mazilil z oljem veselja bolj kakor tvoje vrstnike« (Ps 45,8). Modri Salomon pa piše: »Mazila se veseli srce in kadila in sladkosti prijatelja, ki izvira iz življenjskega nasveta« (Prg 27,9). In dodaja: »Vselej naj bodo bela tvoja oblačila in olja naj ne manjka na tvoji glavi« (Prd 9,8).

Maziljeni smo torej, dragi bratje, da bi bili prinašalci veselja, zvesti in blagodejni tolažniki vsakemu, ki je prizadet in preskušan, ki je ponižan in razžaljen, ki trpi krivico in prenaša bolečino. Kako resnična je namreč tudi v naših časih beseda kralja Salomona, ki pravi: »Spet sem se ozrl in videl vsa zatiranja, ki se dogajajo pod soncem: Glej, solze zatiranih in nimajo tolažnika, nasilje prihaja iz roke njihovih nasilnikov in nimajo tolažnika« (Prd 4,1). In enako beseda psalmista, ki toži: »Sramotenje mi je strlo srce in sem omagal; pričakoval sem sočutja, a ga ni bilo, tolažnikov, pa jih nisem našel« (Ps 69,21).

Naše poslanstvo, dragi bratje, je torej, da z vsem srcem in z vso dušo, z vsem mišljenjem in z vso močjo, prinašamo tolažbo, kakor piše prerok Izaija: »Tolažite, tolažite, moje ljudstvo, govori vaš Bog. Govorite prestolnici Jeruzalem na srce in ji kličite, da je njena tlaka dokončana, da je njena krivda poravnana, ker je prejela iz Gospodove roke dvojno kazen za svoje grehe« (Iz 40,1-2). Naj se tudi med nami uresničuje beseda, ki jo je o prvi Cerkvi zapisal pisec Apostolskih del: »Cerkev je tedaj po vsej Judeji in Galileji in Samariji imela mir. Krepila se je, živela v strahu Gospodovem in rasla po tolažbi Svetega Duha« (Apd 9,31).

Poslanstvo tolažnika pa nam bo, dragi bratje, teklo od rok, če bomo najprej sami polni tolažbe, če bomo najprej sami globoko potolaženi, napolnjeni z Božjo milino in tolažbo, kakor piše apostol in kakor beremo na praznike mučencev: »Hvaljen Bog, Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče usmiljenja in Bog vse tolažbe, ki nas tolaži v vsaki naši nadlogi, da moremo tudi mi tolažiti nje, ki so v kateri koli nadlogi, s tolažbo, s katero nas same Bog tolaži« (2 Kor 1,4). Kakor beremo na godove mučencev.

Nastavimo torej, dragi bratje, svoja ušesa in svoja srca Božji besedi, in naj se tudi nad nami uresniči beseda preroka Izaija, ki pravi: »Kakor mati tolaži svojega otroka, vas bom jaz potolažil, v Jeruzalemu boste potolaženi. Videli boste in vaše srce se bo veselilo, vaše kosti bodo brstele kakor trava« (Iz 66,13-14). In naj se po svetih oljih, ki jih bomo danes blagoslovili in posvetili, vaša notranja tolažba pretaka na vse, ki bodo s temi svetimi olji maziljeni, in vse, ki jih bo Gospodova tolažilna beseda po vašem oznanjevanju dosegla. Amen.

 

msgr. dr. Jurij Bizjak, koprski škof