Zbrani smo v svetišču Kraljice Svetogorske, na vhodu v dolino reke Soče in na južnem koncu gorske verige, ki je med prvo svetovno vojno v letih 1915-17 bila prizorišče 12 srditih soških bitk. Beležimo stoletnico konca prve svetovne vojne in se vsem žrtvam zahvaljujemo za njihov zgled žive vere v smisel trpljenja in smrti, za njihovo brezmejno ljubezen do domovine, za njihovo trdno upanje v lepšo prihodnost, in hkrati prosimo Gospoda, naj vsem rajnim podeli večni pokoj, nam pa vzajemno blaginjo v trajnem miru. 

Dogajanja, kakršno je tudi svetovna vojna, postavljajo pred nas nekaj težkih vprašanj: Kako oceniti in ovrednotiti tako velikansko število žrtev in trpljenja, brezkončno mero žalosti in bridkosti, brezmejno količino škode in izgub? Kaj je mogoče narediti, da bi se takšne tragedije v prihodnje dogajale v čim manjšem številu in v čim manjših razsežnostih? Kako okrepiti prepričanje v upanja polno prihodnost, vzajemno blaginjo in v stanoviten mir na svetu? Božja beseda 30 nedelje med letom B nam daje nekatera dobra izhodišča za odgovor na postavljena vprašanja. 

1. V berilu iz pisma Hebrejcem beremo, kako je nebeški Oče postavil svojega Sina za velikega duhovnika, ki ga je nato poveličal v trpljenju in smrti na križu (Jn 12,27-33). Na križu viseči ‘Jezus Nazarečan, Kralj Judov’ (INRI) pa ni kralj samo izvoljenega ljudstva, ki si je ob svojem času izvolilo kralja, ‘da je hodil pred njimi in vodil njihove boje’ (1 Sam 8,20), temveč je kralj tudi vseh drugih narodov, ki so si po zgledu izvoljenega ljudstva postavili kralje, da so vodili njihove boje. Križani Kralj Judov je torej Kralj tudi vseh žrtev prve svetovne vojne, ki so Kristusu bili pridruženi v njegovi smrti in njegovem pokopu in naj torej z njim tudi vstanejo v večno življenje. 

V samostanski kapeli na Sveti Gori je pomenljiv napis: ‘Veruj v smisel trpljenja!’ Znan je izrek o vrednosti bolečine: ‘Najboljši vzgojitelj ljudi je bolečina: uči nas umetnosti in pesništva in pristnosti, navdihuje nas z junaštvom in usmiljenjem, daje vrednost našemu življenju in nam predlaga, naj ga ponudimo v daritev – in slednjič, dobra in vzvišena je bolečina, ki nam v ljubezni prinaša brezkončnost.’ Znan je tudi judovski izrek: ‘Ni je bolj cele reči kot je strto srce!’

Gospod je veliki vzgojitelj vsakega človeka in pismo Hebrejcem nas spodbuja: ‘Sin moj, Gospodovega strahovanja ne preziraj in ne omaguj, kadar te opominja!’ (Heb 12,5). In Gospod je tudi veliki vzgojitelj narodov, kakor pravi psalmist: ‘Ta, ki vzgaja narode, naj bi ne kaznoval, ta, ki človeka uči spoznanja, naj bi ne vedel?’ (Ps 93,10). Gospod je velik kralj, kakor pravi Job: ‘Narode povečuje in jih pokončuje, narode razširja in jih ugonablja’ (Job 12,23). 

2. V evangeliju slišimo slepega berača, ki je našega Gospoda prosil: Rabuni, da bi spregledal! Prošnja slepega berača nam daje odgovor na naše vprašanje, kaj bi bilo treba narediti v izognitev vseh manjših kakor tudi velikih spopadov: ‘Gospod, da bi spregledali!’ Da bi spregledali, da ‘smo ljudje sami zase živina’, kakor pravi Pridigar (Prd 3,18), in da so tudi narodi s svojimi voditelji sami zase ‘čreda bikov s teleti ljudstev’, kakor pravi psalmist (Ps 68,31). Da bi spregledali, da je treba iskati najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse drugo nam bo navrženo (Mt 6,33). 

Tudi hiše današnjih narodov Gospod roti in jih sprašuje, kakor piše prerok Ezekiel: ‘Kakor resnično živim, govori vsemogočni Gospod, nimam veselja nad smrtjo brezbožneža, ampak nad tem, da se brezbožnež spreobrne od svojega pota in živi! Zapustite, zapustite svoja hudobna pota! Zakaj hočete umreti, hiša Izraelova?’ (Ezk 33,11). In kakor piše prerok Izaija: ‘O da bi pazil na moje zapovedi! Tedaj bi tvoj mir bil kakor reka in tvoja pravičnost kakor morski valovi!’ (Iz 48,18). 

Tudi za velike spopade namreč leži odgovornost na vseh, na vodilnih in na ljudstvih: Konstitucija ‘Cerkev v sedanjem svetu’ kaže na odgovornost vsakega človeka, ko pravi: ‘Toda vsak izmed nas naj pazi, da se ne bo zanašal samo na napore nekaterih posameznikov, svojo lastno miselnost pa puščal vnemar. Kajti državni voditelji, ki odgovarjajo za skupno blaginjo svojega ljudstva in hkrati skrbijo za blagor vsega sveta, so močno odvisni od mnenja in razpoloženja množic. Ves njihov trud za mir je zaman, dokler duh sovražnosti, prezira in sumničenja, plemensko sovraštvo in zagrizeni svetovni nazori ljudi razdvajajo in pretvarjajo v nasprotnike’ (CS 82,3).   

3. V berilu iz knjige preroka Jeremija pa poslušamo Gospodov glas, ki vliva upanje in daje pogum: ‘Vriskajte od veselja Jakobu, vzklikajte poglavarju narodov! Gospod je namreč oče Izraelov in Efrajim je njegov prvorojenec!’ Gospod zagotavlja mir in blaginjo vsem svojim otrokom: ‘Poznam načrte, ki jih načrtujem z vami, govori Gospod: Načrte miru in ne hudega, da vam prihodnost podarim in upanje. Če me boste klicali in prišli molit k meni, vas uslišim’ (Jer 29,11-12). Kakor pravi tudi Izaija: ‘Sodil bo med narodi, delil pravico mnogim ljudstvom. In prekovali bodo svoje meče v lemeže in svoje sulice v vinjake. Ne bo več vzdignil meča narod zoper narod, ne bodo se več urili v vojskovanju’ (Iz 2,4). 

V vsakem spopadu je gotovo tudi nekaj zlobe in hudobije. Hkrati pa ni nobenega dvoma, da je vsako nasilje tudi velika zmota in zabloda. Tako je govoril tudi Kristus na križu: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!« (Lk 23,34). Tako je tudi apostol Peter tolažil izvoljeno ljudstvo in njihove voditelje: ‘Zdaj pa, bratje, vem, da ste ravnali iz nevednosti, prav tako tudi vaši voditelji!’ (Apd 3,14). Naš razum je omejen in zmotljiv, naše srce je sebično in zvijačno. Kje je torej rešitev?

Drugo krilo našega trupa je vera: prvo krilo je razum, drugo krilo pa je vera. Samo z obema se je iz solzne doline mogoče dvigniti v nebo. Samo z obema se je mogoče izogniti spotikam in pastem, ki so nastavljene ob naši poti. Samo z obema je mogoče priti preko minskega polja, ki se razprostira pred nami in našo prihodnostjo. Kakor pravi Izaija: ‘Če ne boste verjeli, ne boste obstali!’ (Iz 7,9). Izročimo torej svojo preteklost Božjemu usmiljenju, svojo prihodnost Božji previdnosti in priporočimo se svetemu nadangelu Mihaelu, poveljniku nebeške vojske (Raz 12,7), zaščitniku izvoljenega ljudstva (Dan 10,13.21) in bojevniku za duše v smrtnem boju (Jud 1,9).

 

Msgr. dr. Jurij Bizjak, koprski škof