Pridiga škofa msgr. dr. Petra Štumpfa ob prazniku sv. Nazarija, zavetnika mesta Koper

Dragi bratje in sestre.

Vse vas pozdravljam v Jezusu Kristusu.

Jezus nam danes v evangeliju kar trikrat pravi: »Ne bojte se« (Mt 10; 26, 28, 31). Enkrat pa celo doda, koga se je treba bati: »Bojte se rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti v pekel« (Mt 10,28). Na koncu pa nas še opogumi: »Vredni ste več kakor veliko vrabcev« (Mt 10,31).

Vsi smo že kdaj občutili strah. Bojimo se za svoje zdravje, za otroke, za svoje delo, za prihodnost svojih družin in naroda. Nič ni stalno in gotovo. Dopoldne sem še, popoldne me mogoče že več ne bo.

Danes smo še v miru, jutri mogoče že ne več. Ne glede na stanje, v katerem se nahajamo, lahko ohranimo mir v svoji duši. Čeprav je danes povsod veliko nemira, tudi veliko jeze in nasilja, je mir v duši povsem neodvisen od zunanjih dejavnikov. Nihče nam ne more vzeti poštenosti, dobrote, ljubezni in sposobnosti odpuščanja.

Veliki atenski filozof Sokrat ni bil samo mislec. Rad je bil atenski meščan, bil je celo v atenski vojaški pehoti in se udeležil dveh daljših vojnih pohodov na strani Aten. V politiko ni hotel posegati.

Ker pa ga je zanimalo samo to, kaj napravi človeka etičnega, se pravi poštenega in pravičnega, je s tem nehote posegal tudi v politiko. Njegova filozofija je izpraševala vest mladih in starih Atenčanov. Ko jih je Sokrat pri tem pričel motiti in vznemirjati, so ga preprosto obsodili na smrt. Sokrat se življenja ni oklepal. Zato se tudi smrti ni bal. Skrbelo ga je samo to, da bi do konca svojih zemeljskih dni ostal pošten in pravičen. Bogastvo ga zato ni brigalo, saj je hodil po atenskih ulicah precej zanemarjen. Toliko bolj pa je bila privlačna njegova filozofija, ki je mlade in stare vodila do jedra njihove duše, kjer si je moral vsak postavljati vprašanja o tem, kaj nas dela ljudi in kakšne naloge imamo kot ljudje.

Gre za zmožnost, da se kot osebe z dušo in razumom zmoremo presegati ne glede na to, kakšne koristi bi lahko imeli od tega. Kdor presega sebe, da bi bil še boljši, kot je, sega v obzorja samega Boga. Vsi si sami določamo kakovost svoje večnosti.

Določamo si jo s tem, kaj nosimo v svoji duši in kaj s tem počnemo v konkretnih dejanjih. Bog samo potrdi to, kar smo. Potrdi našo svobodo, naše odločitve in tudi našo končno usodo blagodejne ali pogubljene večnosti. Mi smo protagonisti svojih misli in dejanj – ali so to dobre misli in dobra dejanja ali pa slabe misli in zavržena dejanja. Bog nam je dal svobodno voljo.

Vendar bo v neki prihodnosti od nas za to terjal obračun, kaj smo s svobodno voljo počeli.

Prerok Jeremija je na sebi močno občutil grožnje slabih in hudobnih ljudi. Zato je izpovedal: »Vsi moji zaupni prijatelji preže, da se spotaknem: ‘Morda se bo dal zapeljati, pa ga bomo premagali in se maščevali nad njim’« (Jer 20, 10).

Jeremija je živel v težki dobi judovske zgodovine. Grozila je babilonska sužnost. Zaradi spletk na kraljevem dvoru in mnogih grehov ljudi se je ta sužnost tudi zgodila. Jeremija je na to opozarjal, vendar ga nihče ni poslušal. Grozili so mu celo s smrtjo. Navkljub situaciji brez rešitve Jeremija ni obupal. Smelo izpove: »Gospod je z menoj kakor silen junak. Zato se bodo moji preganjalci opotekli in ne bodo zmagali, zelo bodo osramočeni, ker se jim ne bo posrečilo: sramota bo večna, nepozabna« (Jer 20, 11).

Podobno držo najdemo pri apostolu Pavlu. V Pismu Rimljanom Pavel pove, da smo vsi pod oblastjo smrti in greha, vendar smo v Kristusu osvobojeni obojega. Kristusova milost je rešilna. Vse namreč presega in obnavlja (Rim 5, 12-15).

Kdor pozna apostola Pavla, dobro ve, da mu življenje ni prizanašalo. Pavel je okusil zapor, zasmehovanje, preganjanje, bičanje, kamenjanje, ladijske brodolome in številne druge nevarnosti.

Zelo dobro bi se lahko izenačil s prerokom Jeremijem in njegovim težkim stanjem. Pavlu je Kristus cilj in smisel, h kateremu bi rad pripeljal vse ljudi. Na koncu mu je v mučeništvu izročil svoje življenje.

Danes je za nas romarski dan k svetemu Nazariju v Kopru. Prišli smo iz Kopra, okoliških župnij in krajev. Prišli smo se priporočit prvemu koprskemu škofu v osebnih in tudi skupnih zadevah. Že tisočletje in pol je ta škof tako zelo čudovit zaradi vere, preprostosti in dostopnosti ljudem. Nekdaj tukaj, sedaj iz nebes, je še zmeraj blizu vsakemu, ki ga prosi za posredovanje pri Bogu.

Koper je mesto več jezikov, navad in tudi verstev. Sožitje med nami je velik blagoslov. Je dar, ki ga je treba negovati in nad njim nenehno bedeti. Vendar pa živimo v času, ki je jezen in vznemirjen. Na sceni velikih svetovnih konfliktov raste nezaupanje in tehtanje, kaj bo kdo izgubil, če bo vstopil v dialog z drugim. Takšen strah je nevaren in poguben, ko si najde bivališče v človekovem srcu.

Tudi naša krajevna Cerkev te dni stopa skozi čas, ki v nekaterih vzbuja vprašanja, negotovost in različna čustva. Tudi sam sem moral v teh dneh sprejeti odločitve, ki niso lahke in so pri nekaterih naletele na nerazumevanje ter različne odzive. Kot škof se takim odgovornostim ne morem izogniti. Po svoji vesti in v molitvi moram sprejemati odločitve za dobro vse škofije. Škof je namreč poklican, da nosi skrb za vse župnije, za vse duhovnike in za vse Božje ljudstvo, ne le za eno skupnost, pa čeprav mu je ta še tako pri srcu. Zato vas prosim, da ne postanemo ujetniki govoric ali razdvajanja, ampak ostanimo ljudje molitve, resnice in spoštovanja. Prosimo Gospoda za vse duhovnike, za vse vernike in za vse, ki v Cerkvi nosimo odgovornost, da bi znali drug o drugem govoriti spoštljivo ter ohranjati edinost, ki jo je Kristus zaupal svoji Cerkvi. Cerkev ostaja Kristusova. Njena moč ni v tem, da nikoli ne doživi preizkušenj, ampak da zna tudi skozi preizkušnje hoditi v veri, resnici, usmiljenju in edinosti.

Papež Leon XIV. ponuja rešitev, ko pravi: »Molitev nas vabi, da zapustimo vsako nasilje, ki ostaja v naših srcih in mislih.«

Molitev nam daje spoznanje, da imamo do Kristusa zelo jasno dolžnost. Kristus opozarja: »Vsakega torej, ki me bo priznal pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih. Kdor pa me bo zatajil pred ljudmi, ga bom tudi jaz zatajil pred svojim Očetom, ki je v nebesih« (Mt 10,32–33).

Tudi mi tukaj v Kopru smo vedno pred to veliko dilemo: priznati ali ne priznati Kristusa pred ljudmi, pred vso javnostjo. In dobro je pogosto klicati sv. Nazarija za pomoč iz nebes, da bi ostali zvesti svoji veri in našim dednim častem, na katerih stojimo in bomo obstali.

»Sveti Nazarij, prvi koprski škof. Varuj Koper, vse njegove prebivalce in okoličane. Izprosi nam duha medsebojnega spoštovanja in miru. Varuj naše družine, otroke in mlade, ostarele in bolne, domačine in vse, ki so si tukaj našli nov dom. Pomagaj nam, da bomo v tem mestu znali ohranjati zaupanje, graditi dialog in živeti kot dobri sosedje.

Naj bo Koper in njegova okolica še naprej kraj sožitja, odprtosti in vere, kjer bo Kristusova luč razsvetljevala srca ljudi in usmerjala naše skupno življenje.«

Sveti Nazarij, prosi za nas pri Bogu.

Amen.