Pridiga škofa Petra ob 5. obletnici smrti msgr. Franca Boleta, ustanovitelja revije, založbe in Radia Ognjišče

Ob peti obletnici smrti msgr. Franceta Boleta, ustanovitelja revije, založbe in Radia Ognjišče je škof msgr. Peter Štumpf daroval sveto mašo v koprski stolnici.

Pred petimi leti se je pričela huda kriza človeštva – epidemija Covida. Nismo bili pripravljeni. Posledice so bile za to zelo hude in težke – veliko umrlih in obolelih s trajno okvaro pljuč in z drugimi spremljajočimi težavnostmi. Človeštvo se je znašlo na razmajani ladji, ki je komaj zdržala plovbo do obdobja po epidemiji. Iz te ladje je pravočasno izstopil in se preselil v varen pristan nebeškega Jeruzalema naš dragi duhovnik in prijatelj msgr. Franc Bole. Njegova smrt je pomenila veliko izgubo za Cerkev na Slovenskem in za katoliško novinarstvo. Msgr. Bole nam je pomenil varnost in gotovost. Bil je kapetan za krmilom medijske plovbe do varnih otočij pravičnosti in resnice med vse sorte čermi lažnih in zato nevarnih ter škodljivih novic.

Božja beseda nam govori brezčasno. Noetova ladja pomeni rešitev v hudi uri človeštva, ki je zašlo zaradi zablodelosti. Bog se je zaradi takšnega človeštva globoko užalostil. Usmilil se je edinega pravičnika Noeta in njegove družine ter ubogih živali. Bog ni imel namena uničiti življenja, temveč ga je hotel prečistiti z vodami od zlohotnosti in krivičnosti. Zato ga je spravil na Noetovo barko in ga tam zavaroval.

Življenje je zmeraj dinamika, ki pluje po valovih časa in zgodovine. Včasih je ta plovba mirna, dokler se ne znajde na viharnih in razburkanih vodah. Življenje zato potrebuje varno in močno ladjo. Bog mu je  pripravil Noetovo ladjo, ki je podoba sprejemanja in  gostoljubja. Ladja mora vzdržati, tako tudi naši odnosi, ki se velikokrat v nevarnosti, da se skrhajo – včasih tudi pri poslanstvu in delu za Božje kraljestvo (prim. 1 Mz 6, 5-8; 7, 1-5.10).

Jezus si je večkrat zaželel čisto preproste barkače učencev, da bi se tam nekoliko odpočil ali pa od tam  oznanjal Božje kraljestvo. Včasih je na plovbi zaspal tako močno, da ga tudi v viharju učenci niso mogli prebuditi. Takrat jih je zagrabila panika in obup. Voda jim je prišla že skoraj do grla. Pri tem se jim je tudi vera v Jezusa že skoraj povsem zalila in utopila. Ko se je Jezus prebudil in ukrepal, so bili rešeni. Spoznali so, da je njihova vera še zelo daleč od Jezusa in jo bo zato potrebno še ojekleniti in učvrstiti v ognju Svetega Duha.

Trdnost ladje je v celoti odvisna od materiala in graditeljev. Zato je ladja podoba Cerkve, ki jo je zgradil Jezus. Kdor vse stavi na Jezusa, je na varni plovbi, kljub viharjem ki grozijo. Zelo odmevne so sanje sv. Janeza Boska, ki je videl mogočno ladjo, ki jo je skupaj s škofi sredi viharnega morja krmaril papež, in jo varno zasidral med dva mogočna stebra: na enem je bila podoba evharistije, na drugi pa Device Marije.

Duhovnik msgr. Franc Bole je našel svoj način, kako ljudi pripeljati do varnosti. Njegova dinamičnost značaja, izvirnost, velikodušnost, naklonjenost in navdušenje, da je lahko duhovnik in katoliški novinar so nam pomenili preroško pripoved o njegovi ustvarjalnosti in vztrajnosti. Zaradi tega smo ga imeli radi in ga spoštovali. Pokazal nam, je kako naj držimo skupaj ladjo Cerkve, da bi pluli varno.  Na njenem krovu se je desetletja slišala njegova mogočna in jasna beseda.

Vendar pa se tudi leta počasi oddaljujejo. Pljujejo na barkači spomina, ki z leti vse bolj bledi. Sveti Avguštin pravi, da minejo dejstva, ne mine pa tisto, kar je sestavljeno iz dejstev samih. To sta vera in Cerkev. Obe pa povezujeta evharistija in Marija.

Jezus je bil zelo zaskrbljen, ko je videl, da mu učenci pešajo v spominu. Pozabili so njegova čudovita dela, ko je z nekaj hlebi kruha in rib nasitil veliko množico. Očitno je to zanje postalo samo še rutina. Pri Jezusu so bili navajeni na čudeže.

Postali so jim samoumevni. Povsem so se zbanalizirali. Jezus jim govori o nevarnosti farizejske in herodovske hinavščine, oni pa se prepirajo za hleb kruha. Postali so materialisti in uživači. Zašli so v brezbrižnost. Tukaj so se počutili varne. Jezusa so prepustili množicam, naj se on ukvarja z njimi. Sebi pa so rezervirali ugodne položaje v apostolskem zboru. Zanimali so se za časti, in kdo bo prvi.

Jezus se je nad tem zgrozil. Z dogodki pomnožitve kruha jih je pripravljal na evharistijo, oni pa nočejo k ljudem, da bi jim odprli poti do njega. Vse mora storiti sam. Jezus za svoje učence ne nakaže rešitve. Vedel je, da ga bodo lomili vse do prihoda Svetega Duha. Takrat bodo šli k njemu na popravni izpit. Vsi, razen Juda Iškarijota, ga bodo opravili dobro. Postali bodo misijonarski učenci do konca sveta (prim. Mr 8, 14-21).

Med misijonarske učence je vstopil tudi duhovnik msgr. Franc Bole. Vedel je, da ne bo imel časa do konca sveta, saj ga tudi nihče nima. Zato je govoril glasno, pogosto in prepričljivo.

Krepil se je s sveto evharistijo in čaščenje Matere Marije. To mu je dalo prepoznavnost. Ni bil častihlepen, bil pa je viden in slišan. Gre za božje darove, ki pomenijo karizmo poslanstva.

Molimo za dušo duhovnika Franca. Današnji dan ni le spomin nanj, temveč je tudi zahvaljevanje zanj. In sveta evharistija pomeni prav to. Zato si upamo moliti in prositi: »Hvala ti dobri Bog za duhovnika Franca. Po daritvi tvojega Sina Jezusa ga očisti grehov in mu nakloni blagodejno večno življenje med svetniki v tvojem čudovitem domu. Dobri Bog, ponižno te prosimo, usliši našo prošnjo.«