Pridiga škofa Petra pri pogrebni maši za pokojnega duhovnika Bogdana Vidmarja
Spoštovani generalni vikar koprske škofije msgr. Slavko Rebec, škofovi vikarji, tukajšnji konkatedralni župnik Milan Pregl, spoštovani duhovniki, redovniki in redovnice, sorodniki pokojnega duhovnika Bogdana Vidmarja in prijatelji, spoštovani predstavniki družbenega in kulturnega življenja, dragi bratje in sestre.
V Kristusu, ki je trpel, umrl in vstal, vas pozdravljam.
Grazie, caro fratello, Arcivescovo di Gorizia, Mons. Carlo Roberto Maria Redaelli, per essere venuto al funerale insieme ad alcuni sacerdoti ed altri fedeli onorando così la persona del sacerdote Bogdan e la sua opera e rendendo grazie al buon Dio per lui.
Z vero do našega Odrešenika Jezusa, in z globokim spoštovanjem do rajnega duhovnika Bogdana Vidmarja, smo sedaj tukaj, ob njegovem mrtvem telesu v cerkvi Kristusa Odrešenika v Novi Gorici, da pri sveti evharistiji dobremu Bogu damo zahvalo za dar Bogdanovega življenja in duhovniškega poslanstva.
Še en duhovnik koprske škofije je svoj boj dobro izbojeval, tek dokončal, vero ohranil.
Trostopenjsko valovanje boja, življenjskega teka in verovanja je pravzaprav značilnost vsakega krščenega, ki hojo za Kristusom vzame kot svojo temeljno odločitev. Ni krščanstva brez boja, vsakodnevnih odgovornosti, naporov in preizkušenj, vere in kočno nebes.
Dober boj je mogoč samo, če občudujem to, za kar se borim, in naredim vse, da bi to tudi dosegel. Temeljne človekove vrednote, kot so vera, pravičnost in resnica, nas določajo v naših izbirah, in potem v ustvarjanju. Iz tega potem nastajajo normalne in zdrave človeške skupnosti.
Apostol Pavel je bil misijonarski apostol. Kristus mu je bil vse. Oznanjevanje Kristusa, trpljenje za Kristusa, pridobitev ljudi za Kristusa – vse to ga je spremljalo pri njegovem dobrem boju, teku in verovanju, da bi dosegel venec pravičnosti (prim. 2 Tim 4, 1-2.5-8).
Zaradi Kristusa je Pavel zavezal Cerkev, da je tudi ona misijonarska. V svojem misijonarjenju je Cerkev v nenehnem boju za novo življenje in novo skupnost, ki pomeni Božje kraljestvo med nami.
V tem boju tudi sedaj vse kaže na to, da nismo zmagovalci. To močno občutimo tudi z bojem za človeško in dostojno umiranje.
Zdi se, da nam ne gre dobro od rok, vendar bomo zmagali -, ker smo že zmagali. Naša vera, da bomo živeli s Kristusom v njegovi slavi, že pomeni našo dokončno zmago.
Naš Bogdan je to čudovito pričeval. Imel je vse razloge, da bi šel v tujino in tam zaprosil za pomoč pri prostovoljnem končanju življenju. Vendar kaj takega mu nikdar ni prišlo na pamet.
Zelo je trpel, a mi nismo vedeli, kako je trpel. Rad je živel – zdrav in bolan; rad je živel, ker je imel kaj početi – zdrav in bolan. Imel je smisel.
Vedel je, zakaj je zdrav in spoznaval je, zakaj je bolan. Zdrav in bolan, v vsem je bil ves Kristusov. Bogdan je vedel, da ni samo svoj, ampak je predvsem in popolnoma Kristusov. Od Kristusa na križu je Bogdan pridobival misel in spoznanja, zakaj in čemu trpi in kako naj trpi. Bogdan nam je dal vedeti: »Če sem Kristusov, bo on zame poskrbel – v zdravju in bolezni. Kristus bo vse naredil tako, da se bo moje življenje izteklo v večnost, in me bo tam ovenčal z vencem pravičnih.
V tem boju je vera odločilna. Vključuje evangelij in vse, kar prihaja od Kristusa. Gre za življenje, ki ima novost, ki se ji pravi vstajenje in večnost. Od Kristusovega vstajenja naprej je stvarstvo usmerjeno k novemu ‘nebu in novi zemlji’, ki se bosta zgodila ob vesoljni sodbi.
Eshatološkost naše vere nikogar ne pušča brez odgovornosti za svoje zveličanje in zveličanje drugih. Vera nam daje poslanstvo: ‘Poskrbi, da boš prišel ti in tisti, ki so s teboj, v srečno in blagodejno večnost, in boš postavljen na desnico Božjega veličastja, kjer boš skupaj z brati in sestrami po veri proslavljen z vencem pravičnosti’ (prim. Mt 25, 31-32ab.34-40).
Bogdanova pot se je pričela 14. februarja 1965 (župnija Col), mašniško posvečenje je prejel v zarji vojne za svobodno in demokratično Slovenijo, 29. junija 1991 v Kopru.
Duhovniško službo je opravljal kot kaplan v Postojni, nato je bil dve leti kaplan v Novi Gorici (1994-1996), potem je šel za tri leta za župnika v Slovensko Istro (Movraž, Kubed, Sočerga, Pregara). Med letom 1999 in 2003 je na Salezijanski papeški univerzi v Rimu uspešno zaključil podiplomski študij pedagogike.
Od leta 2003 do 2012 je bil župnik v Podragi, vmes duhovni vodja na Škofijski gimnaziji in v Malem semenišču v Vipavi (2003-2010), v letih 2012-2016 je bil voditelj pastorale študentov in izobražencev v škofiji Koper ter duhovni pomočnik v Kopru in od leta 2016 do 2021 je bil vikar v Bovcu. Deloval je tudi kot vicepostulator v postopku za beatifikacijo Filipa Terčelja, duhovnika in mučenca.
Leta 2021 je bil imenovan za vikarja v župniji Nova Gorica, leta 2022 pa za škofovega vikarja za EPK.
V njegovem srcu so imel posebno mesto mladi, ki jih je nagovarjal za Kristusa in očetnjavo po župnijah, na naši Vipavski gimnaziji, v Malem semenišču, v študentskih skupinah, pri skavtih in drugje.
Mladi so ga imeli zelo radi. Sprejeli so ga kot očeta in tudi kot brata, ker jim je znal pokazati pravo pot.
Duhovnik Bogdan je bil obdarjen z močno intelektualnostjo, njemu lastno duhovnostjo, ki se je kazala predvsem v homilijah in drugih nagovorih. Ko je govoril, je dajal upanje. Goreče je žarel sredi življenja in dogodkov, da bi vnel tudi druge za Kristusa, socialno pravičnost in poštenost.
Bogdan je znal povedati besedo, tisto pravo besedo, ki diši po Božji modrosti – v cerkvi, na javnih prostorih, in tudi v medijih. Ni žalil, ni sramotil. Vedel je, da nagovarja Kristusove brate in sestre – ne glede, če to vejo ali pa ne . Zaradi Kristusa smo mu vsi bili zelo dragoceni.
Duhovnik Bogdan je bil vedno poln idej. Komaj smo mu sledili. Spletal je čudovite vezi tudi z goriškim nadškofom, mons. Redaellijem, njegovo nadškofijo, njenimi duhovniki in verniki, ter še dlje po Italiji in Sloveniji. Bil čudovit most povezovanja. Preprosto je imel rad vse.
Dragi Bogdan, kot tvoj škof ti nalagam poslednjo pokorščino. Če si še mogoče na poti do nebes, enkrat boš gotovo tam, in ko boš, stopi pred poglavarja nebeških vojsk, nadangela Mihaela – znanilca moči in zmage Boga; nadangela Gabriela – prinašalca vesele novice, da je v Kristusu Bog z nami; nadangela Rafaela – prinašalca zdravja in rešitve, jim vsem trem dopovej, pa tudi tistim angelom, katerih imena nam niso razodeta, naj ne odlašajo; naj nam pridejo naproti, da bi presegli sebe; da bi zmogli in hoteli iti onkraj idejnih razlik ali ideoloških prepirov.
Bogdan garal si za spravo v slovenskem narodu. Ne popusti. Prosi vse Božje moči, na posredujejo pri Bogu za poseg, da bi Slovenci in Slovenke dosegli edinost in voljo za kočno molitev, blagoslov in cerkveni pogreb umorjenih na našem ozemlju med in po drugi svetovni vojni. Bogdan, to je bil tvoj življenjski projekt. Vztrajno si nas prepričeval, da so tudi ti rajni vredni dostojnega groba – saj vendarle ljudje.
Bil si trmast; sedaj ne popusti v večnosti. Prepričani smo, da bi ti bodo nebesa prisluhnila.
Dragi sobrat in prijatelj Bogdan. Iz srca hvala, da si bil dober duhovnik – podoben apostolu Pavlu.
Hvala, da si gorel za Kristusa in ljudi.
Hvala da si nas učil, da je trpljenje lahko celo projekt za nove zgodbe, ki pišejo nova poglavja o Kristusovem sestopanju med nas.
Hvala, da si odšel v večnost na župniji, tukaj v Novi Gorici. Do konca si bil med ljudmi, in za ljudi.
Hvala, da si nam pričeval, kako biti duhovnik: s srcem, dušo in na koncu tudi z ranjenim telesom.
Želimo ti aktivno večnost, da boš tudi tam delal za nas, našo Cerkev, dobre in zdrave družine, nove duhovne poklice, za naš razdeljeni narod in ranjeni narod.
Bratoma Juriju in Petru ter sestri Martini z družinami ter ostalim sorodnikom v imenu duhovnikov, v svojem imenu, v imenu škofa Jurija in goriškega nadškofa izrekam sočutno bližino ob smrti vašega in našega Bogdana.
Hvala tebi župnik Milan, tvojim pomočnikom in vsem tihim, skromnim, a vedno zvestim prijateljem, ki ste v dobroti, pomoči in molitvi bili pomočniki sobratu in duhovniku Bogdanu.
Hvala vodstvu in osebju doma bolnišnice v Šempetru za medinsko pomoč pri lajšanju bolezni.
V smislu sporočilo pravkar slišanega evangelija ste vse, kar ste storili duhovniku Bogdanu, storili tudi Kristusu.
Spoštovani vsi žalostni, molimo in se zahvaljujmo. Bog nam je dal dobrega duhovnika Bogdana. To je dar, to je milost, to je pomoč, da nadaljujemo svoj boj za vero in krono pravice v nebesih.
Mati Marija, kraljica duhovnikov, prosi Jezusa, naj bo usmiljen do duhovnika Bogdana v svoji sodbi.
Dragi naš sobrat, duhovnik Bogdan. Hvala.
Italiano
Eccellentissimo Vicario Generale della diocesi di Capodistria, mons. Slavko Rebec, vicari episcopali, qui presente parroco della concattedrale Milan Pregl, stimati sacerdoti, religiosi e religiose, familiari del defunto sacerdote Bogdan Vidmar e amici, stimati rappresentanti della vita sociale e culturale, cari fratelli e sorelle.
Nel Cristo che ha sofferto, è morto ed è risorto, vi saluto.
Grazie, caro fratello, Arcivescovo di Gorizia, mons. Carlo Roberto Maria Redaelli, per essere venuto al funerale insieme ad alcuni sacerdoti ed altri fedeli, onorando così la persona del sacerdote Bogdan e la sua opera e rendendo grazie al buon Dio per lui.
Con vera fede nel nostro Salvatore Gesù e con profondo rispetto per il defunto sacerdote Bogdan Vidmar, siamo ora qui, davanti al suo corpo nella chiesa di Cristo Salvatore a Nova Gorica, per rendere grazie al buon Dio, durante la santa Eucaristia, per il dono della vita e della missione sacerdotale di Bogdan.
Un altro sacerdote della diocesi di Capodistria ha combattuto la sua buona battaglia, ha terminato la corsa, ha conservato la fede.
Il triplice dinamismo della lotta, della corsa della vita e della fede è in realtà caratteristica di ogni battezzato che assume la sequela di Cristo come scelta fondamentale. Non c’è cristianesimo senza lotta, senza responsabilità quotidiane, fatiche e prove, senza fede e senza, infine, il cielo.
La buona battaglia è possibile solo se ammiro ciò per cui combatto e faccio tutto il possibile per raggiungerlo. I valori fondamentali dell’uomo, come la fede, la giustizia e la verità, ci orientano nelle nostre scelte e poi nel creare. Da ciò nascono comunità umane normali e sane.
L’apostolo Paolo fu un apostolo missionario. Cristo era tutto per lui. Annunciare Cristo, soffrire per Cristo, conquistare uomini per Cristo – tutto ciò lo accompagnava nella sua buona battaglia, nella sua corsa e nella sua fede, per ottenere la corona di giustizia (cfr. 2 Tm 4, 1-2.5-8).
Per Cristo, Paolo ha vincolato la Chiesa ad essere anch’essa missionaria. Nella sua missione la Chiesa è in continua lotta per una vita nuova e una nuova comunità, che significa il Regno di Dio in mezzo a noi.
In questa lotta appare anche ora che non siamo vincitori. Lo sentiamo fortemente anche nella lotta per una morte umana e dignitosa.
Sembra che non ci stia riuscendo bene, ma vinceremo –, perché abbiamo già vinto. La nostra fede, che vivremo con Cristo nella sua gloria, è già la nostra vittoria definitiva.
Il nostro Bogdan lo ha testimoniato in modo meraviglioso. Aveva tutti i motivi per andare all’estero e chiedere lì aiuto per porre volontariamente fine alla vita. Tuttavia, una cosa del genere non gli è mai passata per la mente.
Soffrì molto, ma noi non sapevamo come. Amava vivere – sano e malato; amava vivere perché aveva qualcosa da fare – sano e malato. Aveva un senso.
Sapeva perché era sano e capiva perché era malato. Sano o malato, in tutto era tutto di Cristo. Bogdan sapeva di non appartenere solo a se stesso, ma soprattutto e completamente a Cristo. Dal Cristo crocifisso traeva pensiero e comprensione del perché e per chi soffriva e di come dovesse soffrire. Bogdan ci fece sapere: «Se sono di Cristo, Lui si prenderà cura di me – in salute e in malattia. Cristo farà tutto in modo che la mia vita si compia nell’eternità e lì mi incoroni con la corona dei giusti.»
In questa lotta la fede è decisiva. Include il Vangelo e tutto ciò che viene da Cristo. Si tratta di una vita che ha novità, chiamata risurrezione ed eternità. Dalla risurrezione di Cristo in poi la creazione è orientata verso un “cielo nuovo e una terra nuova” che avverranno nel giudizio universale.
L’escatologicità della nostra fede non lascia nessuno senza responsabilità per la propria salvezza e quella degli altri. La fede ci dà una missione: «Abbi cura che tu e coloro che sono con te giungiate a un’eternità felice e beata, e che tu sia posto alla destra della maestà divina, dove insieme ai fratelli e alle sorelle nella fede sarai glorificato con la corona di giustizia» (cfr. Mt 25, 31-32ab.34-40).
Il cammino di Bogdan iniziò il 14 febbraio 1965 (parrocchia di Col); ricevette l’ordinazione sacerdotale all’alba della guerra per una Slovenia libera e democratica, il 29 giugno 1991 a Capodistria.
Svolse il ministero sacerdotale come cappellano a Postumia, poi per due anni cappellano a Nova Gorica (1994-1996), successivamente parroco per tre anni nell’Istria slovena (Movraž, Cubeddo, Sočerga, Pregara). Tra il 1999 e il 2003, presso l’Università Pontificia Salesiana di Roma, concluse con successo gli studi postuniversitari in pedagogia.
Dal 2003 al 2012 fu parroco a Podraga, nel frattempo direttore spirituale al Ginnasio Diocesano e nel Seminario Minore di Vipava (2003-2010). Dal 2012 al 2016 fu responsabile della pastorale degli studenti e degli intellettuali nella diocesi di Capodistria, nonché vicario cooperatore a Capodistria, e dal 2016 al 2021 fu vicario a Plezzo (Bovec). Operò anche come vicepostulatore nel processo di beatificazione di Filippo Terčelj, sacerdote e martire.
Nel 2021 fu nominato vicario nella parrocchia di Nova Gorica, e nel 2022 vicario episcopale per la Capitale Europea della Cultura.
Nel suo cuore avevano un posto speciale i giovani, che esortava a Cristo e alla patria nelle parrocchie, nel nostro Ginnasio di Vipava, nel Seminario Minore, nei gruppi studenteschi, negli scout e altrove.
I giovani lo amavano molto. Lo accoglievano come un padre e anche come un fratello, perché sapeva mostrare loro la strada giusta.
Il sacerdote Bogdan era dotato di forte intellettualità, di una sua propria spiritualità che si manifestava soprattutto nelle omelie e in altri discorsi. Quando parlava, infondeva speranza. Ardeva intensamente in mezzo alla vita e agli avvenimenti, per accendere anche gli altri a Cristo, alla giustizia sociale e all’onestà.
Bogdan sapeva pronunciare la parola giusta, la parola che profumava di sapienza divina – in chiesa, negli spazi pubblici e anche nei media. Non offendeva, non umiliava. Sapeva di rivolgersi ai fratelli e alle sorelle di Cristo – indipendentemente dal fatto che lo sapessero o no. Per Cristo, ognuno di noi era per lui prezioso.
Il sacerdote Bogdan era sempre pieno di idee. A stento gli stavamo dietro. Intrecciava meravigliosi legami anche con l’arcivescovo di Gorizia, mons. Redaelli, con la sua arcidiocesi, i suoi sacerdoti e fedeli, e ancora oltre, in Italia e in Slovenia. Era un meraviglioso ponte di unione. Amava semplicemente tutti.
Caro Bogdan, come tuo vescovo ti affido l’ultima obbedienza. Se sei ancora in cammino verso il cielo, un giorno vi sarai certamente, e quando vi sarai, presentati davanti al capo delle schiere celesti, l’arcangelo Michele – messaggero della forza e vittoria di Dio; l’arcangelo Gabriele – portatore della lieta notizia che in Cristo Dio è con noi; l’arcangelo Raffaele – portatore di salute e salvezza. A tutti e tre di’ pure, come anche a quegli angeli i cui nomi non ci sono stati rivelati, di non tardare; vengano incontro a noi, perché possiamo superare noi stessi; perché possiamo e vogliamo andare oltre le differenze ideologiche o le dispute ideologiche.
Bogdan, hai lavorato duramente per la riconciliazione nel popolo sloveno. Non cedere. Chiedi a tutte le forze divine di intercedere presso Dio per un intervento, affinché gli sloveni raggiungano l’unità e la volontà per la preghiera finale, la benedizione e il funerale ecclesiastico degli uccisi sul nostro territorio durante e dopo la seconda guerra mondiale. Bogdan, questo era il tuo progetto di vita. Con insistenza ci convincevi che anche questi defunti meritano una tomba dignitosa – essendo pur sempre persone.
Sei stato testardo; ora non cedere nell’eternità. Siamo certi che il cielo ti ascolterà.
Caro confratello e amico Bogdan. Grazie di cuore per essere stato un buon sacerdote – simile all’apostolo Paolo.
Grazie per aver arduto per Cristo e per gli uomini.
Grazie per averci insegnato che la sofferenza può essere persino un progetto per nuove storie che scrivono nuovi capitoli sulla discesa di Cristo in mezzo a noi.
Grazie per essere entrato nell’eternità qui, in parrocchia, a Nova Gorica. Fino alla fine sei stato tra la gente e per la gente.
Grazie per averci testimoniato come essere sacerdote: con il cuore, con l’anima e infine anche con il corpo ferito.
Ti auguriamo un’eternità attiva, affinché anche lì tu possa lavorare per noi, per la nostra Chiesa, per famiglie buone e sane, per nuove vocazioni sacerdotali, per il nostro popolo diviso e ferito.
Ai fratelli Jurij e Peter e alla sorella Martina con le famiglie, e agli altri parenti, a nome dei sacerdoti, a nome mio, a nome del vescovo Jurij e dell’arcivescovo di Gorizia, esprimo la nostra vicinanza e condoglianza per la morte del vostro e nostro Bogdan.
Grazie a te, parroco Milan, ai tuoi collaboratori e a tutti gli amici silenziosi, umili ma sempre fedeli, che con bontà, aiuto e preghiera siete stati di sostegno al confratello e sacerdote Bogdan.
Grazie alla direzione e al personale dell’ospedale di Šempeter per l’aiuto medico nell’alleviare la malattia.
Nel senso del messaggio del Vangelo appena ascoltato, tutto ciò che avete fatto al sacerdote Bogdan, lo avete fatto anche a Cristo.
Stimati tutti voi, afflitti, preghiamo e rendiamo grazie. Dio ci ha dato un buon sacerdote Bogdan. Questo è un dono, questa è una grazia, questo è un aiuto per continuare la nostra lotta per la fede e per la corona di giustizia nei cieli.
Maria, Madre, Regina dei sacerdoti, prega Gesù perché sia misericordioso verso il sacerdote Bogdan nel suo giudizio.
Caro nostro confratello, sacerdote Bogdan. Grazie.