Pridiga škofa Petra Štumpfa ob svetovnem dnevu bolnikov na Brezjah

Dragi romarji v bolezni ali v zdravju – vse vas spoštljivo pozdravljam v Kristusu.

Prišli smo k brezjanski Mariji, naši materi in pomočnici na obletnico njenega prvega prikazanja v Lurdu, deklici Bernardki Soubirous ki se je zgodilo 11. februarja leta 1858. To se je zgodilo v masabejski votlini, zunaj mesta, med vsakdanji opravilom nabiranja drv. Mlada deklica je zagledala čudovito luč, in v tej luči nadvse lepo mlado gospo. Ta gospa je preprosto in neuko deklico nagovorila v njenem domačem jeziku mirno in spoštljivo. Prosila jo je naj naslednjih petnajst dni pride pred to votlino. Bernardka pravi, da je šlo za zelo prisrčen in preprost pogovor. Gospa je dala Bernardki sporočila o molitvi, pokori in spreobrnjenju. Končno ji je 25. marca 1858 razodela svoje ime. »Jaz sem Brezmadežno Spočetje«.

Bernardka pripoveduje o tem prvem srečanju z Devico Marijo: »Videla sem Gospo, oblečeno v bela oblačila. Nosila je belo obleko in bila obdana z modrim pasom. Na vsaki nogi je imela zlato vrtnico, ki je bila iste barve kot rožni venec.

Ob tem pogledu sem si pomela oči. Mislila sem, da gre za pomoto.

Segla sem v predpasnik, kjer sem našla rožni venec. Hotela sem se pokrižati na čelu, pa nisem mogla dvigniti roke, ki je kar sama od sebe padla. Uspela sem, ko se je pokrižala skrivnostna Gospa. To je bilo prvo znamenje, ki ga napravila Gospa.«

Kdor pomisli na Lurd ali pa je celo tja že poromal, mu misel najprej gre k Devici Mariji, nato pa takoj k bolnikom. Marija je Lurd spremenila v kraj srečavanja Boga z bolniki. Bernardki se je prikazala kot Brezmadežno spočetje. S tem je dala jasno sporočilo: ‘Kdor si hoče od Boga izprositi telesne in duševne moči, naj se bori proti grehu. To je prvi pogoj, da Bog lahko vstopi  v našo dušo in telo, in ozdravlja.’

Bolezen je zelo težka in zapletena reč. Največkrat se pojavi nenadoma in nepričakovano, izginiti pa noče. Včasih je potrebno dolgo časa, da se zdravje povrne, velikokrat pa bolezen ostane in se slabša. Ni za vsako bolezen kriv greh. Na žalost zbolevajo tudi otroci, ki so brez greha. Vendar pa je greh kriv, da je bolezen prišla na ta svet. Gre za duhovno okužbo, pred katero ni imunosti, in napada naše duše in telo.

Mnogi svetniki so zboleli, celo življenje so hudo trpeli, pa so bili v stanju posvečujoče milosti, torej brez osebnih težkih grehov. Bolezen so krotili in premagovali tako, da so jo pridruževali Kristusovemu trpljenju za spreobrnjenje grešnikov in vsega sveta.

Velikokrat Marija prosi v privatnih razodetjih, naj molimo za spreobrnjenje grešnikov. Od tega je odvisna usoda človeštva. Če je Marija bila v Lurdu opremljena z rožnim venec, in ne s kakim drugim mogočnim orodjem, in ga je celo molila skupaj z Bernardko, potem je sporočilo jasno: ‘V tej molitvi boste zmogli vse – premagovati grehe, se boriti s trpljenjem in boleznijo, sprejeti udarce trpljenja, in končno doživeti tisti čudež, ki vam ga pripravlja Bog.’ Ali bo to čudež ozdravitve ali kaj drugega, ne moremo vedeti. Gotovo pa gre za božjo roko, ki se v Kristusu dotika naših razbolelih ran.  V tem dotiku je moč, da tudi v preizkušnji ohranimo vero in upanje.

Jezus je ozdravljal veliko ljudi. Samo za peščico vemo, kako so po ozdravljenju živeli. Nekateri so se spreobrnili od svojih grehov in šli za njim. Drugi  se mu sploh niso zahvalili, in so živeli, kot da od njega niso nič prejeli. Voditelji ljudstva so ga obtoževali, da ozdravlja ob sobotah, ki je za Jude svet dan.

Jezus se je moral pred njimi braniti in jim odpirati duhovno zakrnele oči. Redki so spregledali. Ostali so v svoji trdosrčnosti.

Tudi zdravje je čudna reč. Ko ga imam, se kaj dosti zanj ne brigam. Ko ga izgubim, bi zanj dal vse. Ko ga ponovno pridobim, sčasoma pozabim, kaj vse sem moral prestati v času zdravljenja, pa tudi potrošiti. Za mojo ozdravitev je mogoče molilo zelo veliko ljudi. Zdravje se je povrnilo, z njim pa velikokrat tudi stare razvade, ki so bile vzrok za pojav bolezni.

Kot bolezen zahteva spreobrnjenje v mnogih rečeh, da ne bi napredovala, tako tudi zdravje zahteva spreobrnjenje od nekaterih življenjskih navad, da ne zbolim. Preprosto smo vedno v boju: enkrat proti bolezni, drugič za ohranitev zdravja in proti povratku bolezni. Enkrat smo popolnoma ozdravljeni, drugič pa samo zdravljeni. Enkrat smo zdravi, drugič zopet bolni, pa ponovno za nekaj časa zdravi, in potem za daljše obdobje bolni, pa zopet malo bolj pri sebi. Takšna nestabilna stanja sčasoma postanejo zelo mukotrpna in marsikomu vzamejo vso voljo do življenja.

V nenehnem romanju med domom in bolnišnico, ali drugimi zdravstvenimi ustanovami hodimo sami, če še lahko, ali pa z nami hodijo naši sorodniki, oziroma kdo iz medicinske pomoči.

Tako nam je lažje. Vendar pa ni dovolj. Srce ostane zbegano in nemirno. Nima dovolj tolažbe, ker ve, da se bo vse to enkrat končalo, ko bo prišla smrt.

Jezus je ozdravljal bolezni, ne pa od smrti. Pri obuditvi od mrtvih je napravil samo par izjem, da bi vedeli in verovali, da je on resnično Božji Sin. Sicer pa so tudi njegovi privilegiranci, ki jih je ozdravil, enkrat umrli. Toda Jezus ni ostal pri tem. Smrti je zadal končni udarec s svojo smrtjo na križu in z vstajenjem. V to zmago je pritegnil vse ljudi, brez izjeme. Uničil je želo smrti in vse, kar povzroča smrt – tudi bolezen in trpljenje. Še prej pa je uničil moč greha, iz katerega je zrasla smrt. Tako smo vsi osvobojeni za novo, večno življenje, ki ne mine. Tu ni privilegijev. To je zastonjski dar vsem. Zdravi ali bolni, grešni ali sveti – na vse teče Jezusa kri iz keliha na naših oltarjih. V tej krvi so iz nas sprana vsak grešna stanja in vse krivde. Postali smo osvobojenci za Boga.

Ko prejmemo sveto obhajilo, je zelo blagodejno in učinkovito v mislih prijeti Jezusa za roke in ga odpeljati na naše rane, bolezni, težka stanja, ki nam povzročajo trpljenje. Jezusa lahko popeljemo tudi k tistim, ki nas prosijo, da molimo za njih. Tako postajamo misijonarji, ko pošiljamo Jezusa k drugim, da jih potolaži, opogumi in tudi ozdravi na način, ki jim je v pomoč pri njihovem zveličanju.

Našega telesa ne napadajo zgolj holesterol, sladkorna bolezen, rak in drugi vsiljivci, temveč tudi duhovna zlohotnost greha. Vse to se potem meša v bolno stanje celotnega človeka: od telesa, duše in duha. Stres, ki zvišuje holesterol ali pa sladkor v krvi, se pojavlja zaradi greha. Ni nujno, da je to moj greh. Lahko sem samo žrtev greha drugih. Od koderkoli je že ta greh, ki mi povzroča bolezen, se ga je treba lotiti resno. Brez tega boja ne more biti Jezusovega prihoda in delovanja. Marija je tudi za to prišla v Lurd. V roke nam polaga rožni venec kot mogočno orožje proti grehu in hudobnemu duhu. Ne borimo se sami. Jezus je z nami, saj dobro ve, da potrebujemo njegovo pomoč.

Obhajamo jubilejno leto, v katerem nas Cerkev vabi, naj postanemo ‘romarji upanja’. Papež Frančišek nas v svoji poslanici ob 33. svetovnem dnevu bolnikov opogumlja, ko pravi, da upanje ne osramoti, temveč nas krepi v stiski. V vseh težkih okoliščinah trpljenja čutimo potrebo po podpori, ki je večja od nas: potrebujemo Božjo pomoč, pomoč njegove milosti, njegove previdnosti, tiste moči, ki je dar njegovega Duha…Nikoli se ne zavedamo močneje, kot v trpljenju, da vsako upanje prihaja od Gospoda, in da je potemtakem najprej dar, ki ga moramo sprejeti in gojiti ter ostajati zvesti Božji zvestobi.

Papež bolnike in pomočnike v njihovem trpljenju spominja, da imajo v tem jubilejnem letu posebno vlogo. Gre za skupno hojo, ki pomeni hvalnico človeškemu dostojanstvu, in je pesem upanja, katere glas sega daleč onkraj sob in postelj v zdravstvenih ustanovah in prinaša luč in toplino tja, kjer sta najbolj potrebni.

Papež nas vse izroča Mariji, Zdravju bolnikov, h kateri se obračamo v svojih stiskah: »Pod tvoje varstvo pribežimo, o sveta Božja porodnica, ne zavrzi naših prošenj v naših potrebah, temveč reši nas vselej vseh nevarnosti, o častitljiva in blagoslovljena Devica«.