Pridiga škofa Petra Štumpfa pri maši za domovino na Sveti Gori

Suverenost je življenje naroda

        Spoštovani veterani vojne za Slovenijo, predstavniki vojske, družbenega življenja, dragi bratje in sestre.

Sveta Gora, priča mnogih milostnih posredovanj Matere Marije pri Bogu, nas tudi tokrat sprejema kot romarje upanja za našo domovino.

Pred 34 leti je naša država postala suverena. Takrat smo zadihali na polno. Zaživeli smo povsem na novo. Vedeli smo, da sedaj smo pa zares sami svoji. Nihče nam ne bo gospodoval. Kar bomo ustvarili, bo naše; kar bomo delili z drugimi, bomo iz presežkov in etičnih nagibov solidarnosti. Pred nami je bila prihodnost, ki ponuja svobodo in razvoj. Pričeli smo skupaj, da bi ostali skupaj – kot en narod, kot ena država. Izbrali smo pot novega življenja. Takrat je bil Slovenija zgodba o uspehu – tudi za tujce. Postali smo model mnogih vizij in napredka.

V Katoliški Cerkvi smo ves čas opozarjali, da smo kot narod majhni, in če smo majhni, moramo poskrbeti za razvoj življenja. K temu nas zavezuje Jezus, ki pravi, da je prišel zato, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju (prim. Jn 10, 10). Pokazal nam je, da ima življenje neprecenljivo vrednost tudi v trpljenju in smrti.

Bolečino in ponižanje na križu je sprejel za svojo, da bi nas opogumil in okrepil, ko bo tudi za nas prišla ura preizkušenj in strahov. Vstal je od mrtvih, da bi v Njem vstali tudi mi. Ponudil nam je vsakodnevno bližino v sveti evharistiji.

V današnjih težkih in negotovih časih močno občutimo grožnje velikih zlohotnih sil. Na vrata Evrope trka nepredstavljivo nasilje. Vemo, da Slovenija ne bo nobena izjema, če bo udarilo. Upamo na našo vojsko, ki nam je zvesta v dobrem in slabem; upamo na pogum vseh državljanov; upamo na solidarnost, ki je v Sloveniji pregovorna. Dobro je, da upamo. Pravijo, da upanje umre zadnje.

Vendar pa tudi upanje mora imeti pametne in tehtne razloge, da ni naivno upanje. Ne moramo upati na mir in varnost pred velikimi agresorji, hkrati pa zavrniti življenje v njegovih najbolj ranljivih oblikah, kot so nerojeni otroci, bolni in ostareli ljudje. To bi pomenilo dvojna ravnanja, ki so moralno nedopustna.

Življenje nima večje ali manjše kvalitete, nima stopenjskega razvoja in pravic. Bog daje življenje vsem po enaki meri in dostojanstvu. Življenje nerojenega otroka ima isto kvaliteto in dostojanstvo kot življenje odraslega človeka. Življenje nam je podarjeno, da ga zavarujemo in negujemo pri sebi in drugih, še posebej najbolj ranljivih in nezaščitenih.

V evangeliju smo slišali Jezusovo priliko o smokvi, ki od sebe ni dala nobenega sadu. Lastnik vinograda ji je dal tri leta priložnosti, pa nič od nje. Vinogradniku je dejal, naj jo poseka. Vendar je vinogradnik vztrajal, naj lastnik počaka še eno leto, da jo okoplje in pognoji. In če takrat ne bo rodila sadu, jo bo posekal (prim. Lk 13, 6-9).

Bog je gospodar, ki ima veliko potrpežljivosti. Čaka v nedogled. Daje milost in svojo pomoč.  Ne zahteva veliko. Dovolj mu je minimum. Pričakuje vsaj voljo, da bi živeli. Samo nekaj, kar je živo, lahko daje sad. Kar je mrtvo, je mrtvo.

Tudi v Jezusovem času je mnogo ljudi umiralo zaradi nasilja in nesreč, pa za to niso bili nič krivi. Pilat je pobil Galilejce, in njihovo kri pomešal z njihovimi daritvami; stolp pri Siloi je pod seboj pokopal osemnajst žrtev. Tragičnosti nas zmeraj opominjajo, naj bomo budni, ker ne vemo ne ure in ne dneva, kdaj se lahko tudi nam zgodi hudo. Jezus vabi k spokornosti (prim. Lk 13, 1-5).

Gre za način gledanja na življenje, ki se ne baha s svojo močjo, temveč se daje na razpolago Bogu in ljudem v delih, ki jim pravimo, da so spokorna. Iti v obrambo domovine, to je spokorno dejanje. Ko dam svoje življenje za druge, da bi živeli, to je največja oblika spokornosti.

Apostol Pavel opozarja v pismu Rimljanom, da tisti, ki živijo po mesu, mislijo na to, kar je mesenega, kateri pa po duhu, mislijo na to, kar je duhovnega. Meseno življenje je namreč smrt, duhovno mišljenje pa je življenje in mir. Meseno je to, kar ni od Boga in nasprotuje Bogu. Duhovno pa je to, kar oživlja in daje večno življenje. Božji Duh, ki je obudil Kristusa, bo k vstajenju obudil tudi nas (prim. Rim 8, 1-11).

Samo Božji Duh lahko daje prava spoznanja o tem, kako je treba prav ravnati tudi takrat, ko ne vemo, kako bi ravnali. Potrebna je molitev, veliko molitve, da dobimo takšna spoznanja. Mesena spoznanja iščejo poti, ki vodijo mimo Božjega Duha, in zato vodijo stran od življenja.

To lahko razumemo samo v duhu spokornosti, ki presega ozke želje in interese in gleda na obljube večnega življenja.

V nebesih se bodo videli narodi, ki so ljubili in negovali življenje vsakega in vseh. Niso delali izjem.

Dobri Bog naj bo milosten, da bi bili Slovenci med temi narodi. Za to molimo, za to delajmo.

-amen