Pridiga škofa Petra Štumpfa v konkatedrali v Novi Gorici

V nedeljo 2. februarja 2025, je koprski škof Peter Štumpf daroval sveto mašo v  konkatedrali Kristusa Odrešenika v Novi Gorici.

Dragi bratje in sestre.

Vse vas z velikim veseljem in spoštovanjem pozdravljam v Kristusu.

Danes se prvič srečujemo v tej konkatedrali v Novi Gorici. Med vas prihajam kot eden od mnogih romarjev upanja. Prihajam od daleč, dobre tri ure vožnje do tod, iz Murske Sobote, kjer sem bil škof 15. let. Prihajam v vašo deželo, ki sem jo v prejšnjih časih srečeval prehodno. Težko je priti za velikimi škofi. Klene, blagodejne, a tudi pogumne preroške besede škofov – Janeza Jenka, Metoda Piriha in Jurija Bizjaka – , so zmeraj  prijetno pihljale v jadro koprske krajevne Cerkve za varno plovbo po tokovih naše dobe. Prepričljivo so nam govorili, da so te besede doma v Svetem pismu, v učenju papeža in drugih cerkvenih očetov. Pri tem so nas tudi spodbujali k branju, premišljevanju in izpolnjevanju teh besed. Vsem trem škofom iz srca, hvala.

Kot se je Jozue v  svojih začetkih vodenja izvoljenega ljudstva naslonil na Mojzesa, se tudi jaz upam nasloniti na dušo, srce in modrost škofa Jurija, ki na naše veliko veselje ostaja v naši škofiji.

Pričakovanja in potem prihod novega koprskega škofa so imela pri mnogih različne predstave. Veselili smo se trenutka, ko bo novi škof od škofa Jurija prevzel pastirsko palico. Zanimalo nas je, kdo ga bo nasledil. Veliko ste molili za novega škofa.  Naj vam bo dobri Bog za to naklonjen z milostnimi darovi.

Še pred dobrima dvema mesecema sem na umestitvi novega koprskega krajevnega škofa sebe videl med škofi in duhovniki ter množico drugih ljudi – seveda brez dolžnosti in obveznosti – kot miren in sproščen gost, ki tudi radovedno opazuje zanimivo dogajanje. Pač prideš dobrohotno iz Murske Sobote v Koper in se po slovesnosti vrneš nazaj. Novemu škofu zaželiš dobrodošlico, obljubiš prijateljsko bližino molitve in bratsko povezanost. Proti večer se praznična srečanje konča, življenje in obveznosti pa gredo naprej.

Toda zame se je zgodilo povsem drugače in  nepričakovano. Klic svetega očeta Frančiška je prišel do Apostolskega nuncija v Republiki Sloveniji nadškofa msgr. dr. Jean-Marie Speich, da mi sporoči, naj pridem za krajevnega škofa v koprsko škofijo. Ob imenovanju sem v hipu moral okrepiti vso svojo vero, ki jo premorem, da sem pristal.

Gospod Jezus pozna vse moje slabosti in krhkosti. Upam, da jih pozna tudi sveti oče Frančišek. Gotovo jih poznate tudi vi, ki ste sedaj z menoj.

Tudi mož v škofovski službi velikokrat težko ve, kam naj nasloni pravičnost in usmiljenje, dolžnosti in popustljivost, resnico in strah pred javnostjo, evangeljsko in posvetno. Biti vsem vse, pa vendar biti enkrat na začetku Cerkve, drugič pa zadnji, je kar težavno. Prebijanje z enega konca na drugi konec se včasih zaustavi na sredini; potem te odnese – enkrat na levo, drugič na desno. Ko pa prideš tja, kjer bi moral biti, pa je že vse v zamujanju.

Nekateri od škofa pričakujejo celo čudeže, teh pa ni od nikoder. Pred leti mi je mednarodno priznan duhovni voditelj dejal: »Imaš srečo, da je na tvoji strani nebeška Mati Marija. Brez nje ne bi šlo. Ne bi zmogel.« Res mi Marija ves čas ljubeče rahlja pas preizkušenj in me podpira na krajih, kamor ne bi rad šel.

Moja duhovnost je doma v salezijanski družini. Tam pa brez Marije Pomočnice in svetega Janeza Boska ne gre. Po posvečenju in službi sem škof, po duši pa še vedno salezijanec, ki mu Cerkev nalaga dolžnosti vodenja, poučevanja in posvečevanja Božjega ljudstva.

K vam, dragi prijatelji v Kristusu, prihajam s preprostim srcem in zaupljivo vero v Jezusa in Marijo. Papež Frančišek mi je naročil, naj sedaj ostanem med vami kot vaš škof – ki skupaj z vami odkriva poti do Jezusa.

To naročilo sem sprejel v veri, da je on vedno z nami. Daje nam znamenja svoje bližine in pomoči. Največje znamenje je sveta evharistija. V moji nekdanji škofiji so me nekateri opogumljali: »Cerkve so povsod, in maševal boš lahko kjerkoli. Povsod se najdejo bratje in sestre po krstu. Povsod so dobri ljudje. Našel boš nove prijatelje in sodelavce. Bog ti pošilja ljudi na pot, tako kot tudi tebe pošilja k njim.«

K vam prihajam na praznik Gospodovega darovanja v templju, ali Svečnice. Marija in Jožef prineseta božjega otročička v tempelj po judovskih običajih, da ga predstavita nebeškemu Očetu in pri tem darujeta dva goloba. Starček Simeon in prerokinja Ana ga prepoznata kot Luč narodov. Svečnica je zato tudi praznik luči, prav zato prinašamo k sveti maši sveče, jih blagoslovimo, nesemo domov, da jih tam prižigamo v pomembnih trenutkih življenja: ob rojstvu, krstu, prvem obhajilu, poroki, redovnih zaobljubah, in na koncu v uri umiranja. Nekateri prižigajo svečo tudi ob hudi uri, recimo ob nevihtah.

Jezus nas opogumlja: »Jaz sem luč sveta; kdor hodi za menoj, ne hodi v temi, ampak bo imel luč življenja.«

Biti v Jezusovi luči pomeni potegniti se iz teme. To pa pomeni spremeniti ustaljene življenjske navade, ki nas držijo v povprečnosti, da ne vidimo dlje od vsakodnevnih ciljev.

Pri tem nam pridejo prav vzgledi, oziroma osebe, ki so to zmogle.

Danes mineva pet let, ko je umrl moj dragi oče Jožef. V noči od prvega na drugi februar sem bil pri njem v soboški bolnišnici. Oče je se je počasi poslavljal in odhajal v večnost. Pomagal sem mu pri dihanju. Podelil sem mu tudi svete zakramente. To je bila tudi noč molitve. Bila sva sama v bolnišnični sobi. Proti jutri sem ga vprašal: »Oče, me imaš rad?« Tiho je dejal: »Ja«. To so bile njegove zadnje besede, ki mi jih je namenil. Od takrat se ob težkih rečeh, ki zahtevajo odločitve, sprašujem: »Kako bi v tem primeru ravnal moj oče?« Bil je pravičen, mož molitve in dobrote do ljudi. Zaradi tega je imel povsod besedo, ki je bila spoštovana in sprejeta.

Zaradi obletnice smrti mojega očeta sem zaprosil papeža Frančiška, če lahko prevzamem v upravljanje koprsko škofijo prvega februarja, tudi z namenom, da drugega februarja prvikrat obhajam sveto mašo skupaj z vami v tej čudoviti konkatedrali Kristusa Odrešenika.

Papež je uslišal mojo željo.

Moja mama Genovefa je še živa, Bogu hvala. Tudi ona spremlja z molitvijo mojo pot do vas. Zelo rada časti Marijo Pomočnico.

Pravi, da je ona njena prijateljica pri štedilniku, da se ji nič ne prismodi; pri rožah, da tako lepo rastejo in cvetijo, in pri drugih zadevah zdravja, da še lahko hodi in skrbi zase. Je take sorte človek, da vse razda drugim. Srečna je, če so drugi srečni, ko dobijo kaj od nje.

Oče in mama sta me zmeraj zaznamovala s križem na čelu, ko sem odhajal zdoma. Mama je to storila tudi sedaj, ob mojem odhodu v koprsko škofijo.

Nenehno smo v dinamiki gibanja. Prihajamo in odhajamo, da bi se srečali ali pa tudi drug od drugega zbežali. Vse se dogaja v srcu.

Odločitve so zmeraj sad naše volje, ki se odziva na božje spodbude  za dobro ali pa na šepet hudobnega duha za zlo. V teh odločitvah domuje napredek vsakega človeka ali pa nazadovanje in propad.

To dramo je v duši močno doživljala Mati Marija. Njeno dušo so prebadali meči bolečin. Starček Simeon je o tem govoril na najbolj svetem kraju – v templju, ki je prebivališče Boga. Ko je Mariji napovedal, da bo v njeno dušo zarezal meč bolečin, jo je to gotovo užalostilo, vendar pa je ni prestrašilo.

Bila je pripravljena na vse – samo da izpolni voljo Boga, ki je pod njenim srcem postal človek. In sedaj veličastnega Boga pestuje kot dojenčka. Zelo veliko vere je treba, da v dojenčku vidiš Stvarnika in Odrešenika. In Marija je to vero zmogla. Nikdar ni klonila, niti v najhujši uri Sinovega križa. Marija je zato mati naše vere.

V templju sta se srečala starost in otroštvo. Simeon in Ana sta pomirjena starčka. Za seboj imata dolgo življenjsko kilometrino. Imata tudi modrost. Vidita to, česar drugi niso videli. V otročičku, ki sta ga v tempelj prinesla Marija in Jožef, tudi Simeon in Ana vidita svojega Boga. To jima pomeni izpolnitev življenjskih sanj in pričakovanj. Zato sta to vesela starčka, ki se ne bojita smrti. Dobro vesta, da se bo njuno življenje kmalu znašlo v rokah božjega  otroka, ki sta ga v templju sprejela v svoje naročje. Tega srečanja nista zadrževala zase, ampak sta o njem pripovedovala tudi drugim. Postala sta misijonarska pričevalca.

Sveto leto, ki ga obhajamo, je čudoviti čas Jezusovega klica, da skupaj gremo na pot kot romarji upanja. Sedanji svet je izpraznjen upanja. Veliko je grozot po svetu in tudi med nami. Upanje stoji na trhlih nogah. Ne vemo, kaj nam bo prinesel jutrišnji dan, ker je groženj veliko. Verujemo pa, da nas vsak dan približuje naši večnosti. Nimamo tukaj stalnih bivališč.

Naša šotorna hiša, se pravi naše zemeljsko življenje v telesu, bo prešlo v večno življenje. Jezus nam je pripravil prostor v nebesih, in v tem je naše upanje. In če nam je pripravil ta čudoviti prostor, bo tudi poskrbel za pomoč, da bomo prišli tja. Tej pomoči pravimo božja milost.

Sveto leto pomeni naše skupno romanje proti nebesom. Tja gremo z ramo ob rami. Nihče ne gre tja sam. V nebesa je nemogoče priti sam. Nebesa so skupnost poveličanih, ki so na zemlji skupaj verovali, skupaj molili, skupaj obhajali evharistijo, si pomagali, pa tudi so skupaj trpeli, mnogi so celo umirali v veri v nebesa.

K vam sem prišel, da skupaj nadaljujemo našo pot do nebes. Na tej poti naj z nami hodi Mati Marija in z njo vsi sveti in blaženi v nebesih.

Naj nam bo blagoslovljena, z milostmi obdarjena in tudi duhovno doživeta ta sveta pot.