Marijino Celje – Lig

Pokrajina ob Soči je polna skritih kotičkov, nedotaknjenega stvarstva in lepot, ki obiskovalca vedno znova presenečajo. Ena najbolj znanih in slikovitih znamenitosti Posočja je Kanal, kjer je Soča v tisočletjih izdolbla strugo v skali in napravila enega najlepših naravnih čudežev, zraven pa je človeška roka postavila še prijazno mestece. Nad Kanalom se na desnem bregu Soče dviga gorski hrbet, ki mu pravijo Kanalski Kolovrat. V to z gozdom poraslo strmino nas tokrat pelje romarska pot.

Kolovrat je hribovit podaljšek Goriških brd proti severu. Na eni strani ga omejuje Soča, na drugi pa rečica Idrija. Po njej teče meja med Slovenijo in Italijo. S svojo podolgovato smerjo sega Kolovrat prav do Beneške Slovenije in je naravna vez med Slovenci v Brdih in Benečiji. Po tem hribovju so razložene številne vasi in zaselki. Najpomembnejše središče vseh teh krajev je Lig, hribovsko naselje, kjer je na 677 metrov visoki vzpetini nad vasjo nekdaj zelo obiskana božjepotna cerkev Marijino Celje.

Ime cerkve nas spomni na stare čase, ko so vse slovenske pokrajine sodile v nemško cesarstvo, kjer je bila cenjena in obiskana starodavna Marijina božja pot v Marijinem Celju (Maria Zell) na Štajerskem. Tja so hodile procesije tudi iz slovenskih dežel, Marijina podoba iz Maria Zella pa je bila razširjena po vsem cesarstvu. Tako je “marijaceljska” podoba našla svoje mesto tudi v Ligu nad Kanalom.

Prvotno je na mestu sedanje velike cerkve v Ligu stala gotska cerkvica sv. Zenona, škofa in mučenca iz Verone. Bila je podružnica župnije v Kanalu. Ker je bilo do župnijske cerkve daleč, prebivalcev pa vedno več, so domačini prosili pri goriškem nadškofu, naj jim pošlje stalnega duhovnika. Prvi goriški nadškof Attems je ugodil njihovi vztrajni prošnji in leta 1757 imenoval liškega domačina Tomaža Veliščka za vikarja v Ligu. Ko je za to zvedel drug domačin duhovnik Andrej Blažič, ki je služboval v nekem ženskem samostanu na Dunaju, je hotel svojemu rojstnemu kraju pokloniti nekaj v spomin na ta pomemben dogodek. Obrnil se je na predstojnika božje poti v Maria Zellu za kopijo Marijine podobe in, ko jo je dobil, je to poslal v Gorico kot dar svojemu rodnemu kraju. Kip so v slovesni procesiji na svečnico leta 1761 prenesli iz Kanala do župnišča v Ligu. Na praznik Marijinega imena 12. septembra istega leta pa so ga z velikimi slovesnostmi ustoličili v glavnem oltarju cerkve sv. Zenona. Še dandanes je zato glavni romarski shod na prvo nedeljo po malem šmarnu. Ljudje so novo podobo hitro vzljubili. Zaradi Marijine podobe so kraju s cerkvijo začeli praviti Marija Cel, kasneje pa Marijino Celje.

Romanja v goriško Marijino Celje so postajala vse pogostejša. Prihajale so procesije iz vse Primorske: od Trsta do Tolmina. Mala gotska cerkev sv. Zenona je bila že dolgo premajhna za vse, ki so se zgrinjali sem. To je v času največjega razcveta božjepotništva spodbudilo domačine h gradnji novega svetišča. Leta 1774 so cerkev ne le povečali, ampak skoraj popolnoma na novo zgradili. Od stare so ohranili le gotski prezbiterij, ki so ga spremenili v zakristijo. Na starem mestu pa postavili 35 metrov dolgo in 11 metrov široko baročno ladjo in prezbiterij. Ob njo so postavili dva zvonika. Pri zidavi te razkošne lepotice je pomagala grofovska družina Rabatta, ki ima grobnico pod glavnim oltarjem. Nova cerkev je še bolj zaslovela tudi zato, ker je bila takrat božja pot na Sveti gori nad Gorico prepovedana. Tamkajšnjo opremo so razprodali. Farani Marijinega Celja so kupili svetogorski glavni oltar, obhajilno mizo in dva kropilnika. V tron oltarja so postavili Marijino podobo, kopijo “marijaceljske” (sedanja je iz leta 1845).

Današnjega romarja pozdravlja cerkev le z enim zvonikom. Drugega so morali že leta 1825 podreti na ukaz kanalskega župnika češ, da ima župnijska cerkev v Kanalu le en zvonik in se zato ne spodobi, da bi bila tu dva.

V Lig in Marijino Celje pridemo z vozili po asfaltni cesti iz Kanala. Na pot nas opozarja lepo znamenje, postavljeno po zaobljubi, z mozaikom Marijine podobe. Tisti, ki radi peš hodijo, pa se bodo odločili za poti skozi vas čolnico.

Avtor: Franci Petrič