Mengore

Med Tolminom, Volčami in Mostom na Soči se nad modrozeleno Sočo ter tolminsko ravnino strmo dvigata dva z gozdom poraščena vrhova: Bučenica (510 m) in Mengore (453 m), zadnja podaljška hribovitega Kolovrata. Če potujemo po Soški dolini od Gorice proti Tolminu, bomo pri odcepu ceste, ki zavije proti Tolminu in Mostu na Soči, zagledali prvi hrib s cerkvijo na vrhu. To so Mengore, romarsko srce Tolminske. Že ime samo je zanimivo, še bolj pa preteklost tega božjepotnega kraja. Strokovnjaki izvajajo ime iz medgorja, drugi pa ga povezujejo s patrocinijem svetišča – cerkev je posvečena Marijinemu imenu.

Mengore sodijo v eno najstarejših župnij na Slovenskem. Volče pri Tolminu s cerkvijo sv. Danijela, ki še danes stoji sredi polja pod vasjo, so stopile v cerkveno zgodovino že pred najmanj 1100 leti. Krščanstvo je v teh krajih pognalo globoke korenine, s tem pa tudi češčenje Marije. Župnijski cerkvi v Tolminu in Kobaridu sta posvečeni Mariji. Volčanska župnijska kronika (ki jo je napisal dolgoletni župnik Alojzij Kodermac) pravi, da je stala prva cerkvica na Mengorah že leta 1480 kot utrdba pred Turki. To gotsko stavbo so morali že po triintridesetih letih (leta 1513) popraviti. Kobariški dekan Rupnik pa je odkril v čedajskih arhivih latinsko listino, ki pripoveduje, da so 6. marca leta 1493 prišli h kanonikom v Čedad predstavniki volčanske fare s prošnjo, najjim dovolijo, da zgradijo v svoji fari cerkev Mariji v čast. Čedajski kanoniki so potem, ko so dobili zagotovila, da bodo Ijudje sami poskrbeli za vzdrževanje, prošnji ugodili.

O cerkvi, ki je tu stala v burnih letih turških vpadov, dandanes ni več sledu. V dokumentih je cerkev spet zapisana šele, ko je čedajski kanonik na praznik Marijinega imena leta 1658 blagoslovil nov  oltar. Odtlej pa do danes je v nedeljo po osmem septembru glavni romarski shod na Mengorah. Takratna cerkev je bila baročna stavba z dvema lesenima oltarjema: eden je bil Marijin, drugi pa sv. Antona Padovanskega. Na tem oltarju je bil v gornji niši kip sv. Ane, ki ima na kolenih Marijo, ta pa na svojih kolenih Jezusa. Od tod naj bi prišlo ljudsko ime za mengorsko Marijo: “Marija na kolencah”. S tem krajem pa je še posebej povezana zgodovina Tolminskega. V tej cerkvi so se po starem izročilu zbirali voditelji tolminskega kmečkega punta leta 1713. Od tod je zvon naznanil začetek boja “za staro pravdo”. To lepo svetišče, ki ga danes poznamo s starih razglednic, je prizadela tako kakor vse druge v Posočju soška fronta med prvo svetovno vojno. Konec vojne je dočakalo v ruševinah in kar enajst let je moralo počakati, da so ga prebivalci, ki so prišli domov v porušene kraje, obnovili.

Leta 1928 so se ljudje na pobudo župnika Alojza Kodermaca lotili obnove. Zvonik je bil porušen do tal, polovica cerkvenih zidov pa je bila še dobra in so jih pustili. Načrte za novo cerkev je napravil slikar Tone Kralj. Obnovljena cerkev ima skoraj enake mere kakor stara: dolga je 16 in široka 4 metre in pol. V njej je en sam oltar. Oltarna slika je delo Toneta Kralja in njegove žene Mare. Na njej je upodobljena stoječa Marija z Jezusom v naročju, v spodnjem delu pa reka Soča in volčanska stara farna (zdaj pokopališka) cerkev sv. Danijela s pokrajino proti Mengoram. Kralj je za to cerkev naslikal tudi križev pot in načrte za poslikavo stropa ladje in prezbiterija. Obnovljena cerkev je v tridesetih letih postala eno največjih romarskih središč. Zaradi velikega dotoka romarjev so za prezbiterijem dozidali še prečno kapelo, pod cerkvijo pa romarski dom, hišico za duhovnike in mežnarijo.

Stanovski shodi, ki so bili takrat edina oblika, kjer so si naši primorski ljudje, stiskani zaradi italijanskega fašizma, lahko krepili narodno zavest, so v poletnih mesecih pred vojno privabljali sem tisoče deklet, žena, fantov in mož. Mengore so takrat še enkrat po tolminskih puntih postale simbol slovenske samobitnosti.

Avtor: Franci Petrič