Vremska dolina

Cerkev Marijinega Vnebovzetja v Vremski dolini

V tistem delu slovenskega sveta, kjer se v skrivnostnih globinah zemlje že tisočletja snujejo najlepše umetnine narave, leži Vremska dolina. Notranjska Reka si je med Vremščico in brkinskim gričevjem utrla pot in v njej naplavila rodovitno zemljo, preden je poniknila v skrivnostne globine Škocjanskih jam. Tistih, ki so prištete med svetovno dediščino, za katero pa zaradi naše malomarnosti premalo skrbimo. Tu na tej zemlji, kjer se križata sredozemsko in celinsko podnebje, srečujeta kraška burja in primorsko sonce, je slovenski človek napravil rodovitne njive, si pozidal slikovita gručasta kamnita naselja in postavil značilne božje hrame. Najpomembnejši med temi stoji na polotoku, katerega obliva Reka. To je starodavno svetišče Marije vnebovzete v Vremah.

Vremski Britof, Dolnje in Gornje Vreme, le od kod ta imena, ki jih srečujemo ob poti iz Divače proti notranjski Ribnici? Po stari razlagi ima beseda vreme koren v staroslovanski besedi reme, kar naj bi pomenilo naplavljen kraj. Reka Reka, ki že tisočletja naplavlja ta kraj, je najboljše potrdilo za to razlago. Vremska dolina je bila že v davnini prehodna. Tod je vodila ena od treh največjih poti od morja v notranjost celine. Ostanki stare vojaške ceste mimo kraja, kjer zdaj stoji božjepotna cerkev proti Podgradu, še dandanes pričajo za to. Tudi izkopanine potrjujejo staro poselitev.

Romar se bo čudil, le zakaj je cerkev Marije vnebovzete tako daleč zunaj Vremskega Britofa in drugih naselij. Takrat, ko so jo zidali, je bil njen položaj važen. Postavili so jo na križišče cest, ena je vodila ob reki v notranjost, druga pa v Brkine. Zanimivo je, da je sredi polja le malo stran od te cerkve stala prva prafarna cerkev sv. Jurija. V njej naj bi po pripovedovanju starih Vremcev duhovnik ob nedeljah maševal šele takrat, ko so na belih konjih prijezdili k službi božji vsi kmetje iz okolice. To so bili časi, ko tod še ni bilo veliko prebivalcev. Ob jožefinskih reformah konec 18. stoletja je cerkev sv. Jurija propadla. O njenem patronatu pa govorijo freske v božjepotni Marijini cerkvi – kar na več mestih je umetnik upodobil starega farnega patrona na konju z zmajem. Kdaj je bilo župnijsko središče prenešeno k Marijini cerkvi, ni ohranjenih pričevanj. Uničil jih je ogenj leta 1700, ko je pogorelo staro župnišče.

Med ljudmi je o nastanku Marijine cerkve ohranjena legenda. Pravijo, da je bila v tistih časih dolina še poraščena z grmovjem in je služila pastirjem, ki so pasli črede ovac po njej. Enemu od njih je ovca rada uhajala iz tropa in hodila po svoje. Da bi jo lažje sledil, ji je navezal na nogo prejo. Tako ga je pripeljala na mesto, kjer je stal Marijin kip. Ovca gaje oblizovala. Pastir je vzel kip, ovco pa pognal v čredo ter se zvečer vrnil v vas. Drugo jutro je po stari navadi gnal ovce na pašo. Ponovno mu je ista ovca izginila. Spet je našel na istem mestu ovco in tudi kip! Dogodek je opisal vaščanom. Razumeli so ga kot znamenje, s katerim jim Marija dopoveduje, naj na kraju, kjer se je to dogajalo, postavijo cerkev in jo v njej častijo.

Današnja vremska cerkev najbrž ni tista, o kateri govori legenda, a treba je reči, da je prav privlačna s svojo obnovljeno zunanjščino. Zvonika z baročnima kapama in obokano preddverje kar vabijo v njeno notranjščino. Ta nas preseneti najprej zaradi svetle baročno okrašene ladje, predvsem pa zaradi poslikanega gotskega prezbiterija. Tudi vsa oprema, pet oltarjev in prižnica, je kamnita in okrašena z raznobarvnim marmorjem. Za ljubitelje umetnosti je zanimanja vreden prezbiterij. Zaradi celovite poslikave, ki naj bi nastala sredi
15. stoletja, sodi med najboljše ohranjene pri nas. Da so sem romali že takrat, so zgovorne priče glagolski napisi na steni za oltarjem, o današnjih romarjih pa pričajo votivna srebrna srca. Med zanimivostmi velja omeniti grobnice pod tlakom cerkve z lepimi nagrobnimi ploščami. Tu so pokopavali plemenitnike, ki so bili dobrotniki tega svetišča. Našo pozornost pa posebej pritegne majhen kip Marije z Jezusom v naročju v niši pred slavoločno steno na desni strani. Narejen je iz kamna in sodi v začetek 15. stoletja. Morda je prav ta tisti, ki so ga naši predniki častili v glavnem oltarju, dokler ga ni zamenjala sedanja skupina Marijinega kronanja. Kako lepo bi bilo, ko bi na glavni shod ob velikem šmarnu zopet zaživel samotni prostor pred cerkvijo v senci lip, s prazničnim pritrkavanjem, semanjim vrvežem in z glasno molitvijo romarjev…

Avtor: Franci Petrič