Škofovo pismo za postni čas 2026

POTREBUJEMO BLIŽINO

Spoštovani duhovniki, redovniki in redovnice, dragi bratje in sestre v Kristusu,

iz naše vere izvirajo mnoge misli, ki so usmerjene k Bogu in so misli upanja. Vsiljuje pa se tudi močno nadležna misel: konec je z nami, kristjani izginjamo. Prišli smo do točke izpuščanja. Občutek imamo, da nam vse polzi iz rok – rojstva, krsti, cerkvene poroke, obiski nedeljskih maš in posledično župnije.

Kaj zdaj? Kje je rešitev? Kje je cilj? Če sem čisto iskren, tudi sam iščem. Kljub vsemu pa še obstajamo in smo še na krovu cerkvene barke, ki pluje sredi viharjev izgubljanja. Ne vemo, kam nas nese, in ne vemo, kakšna je obljubljena dežela. Izgubili smo že veliko prtljage dosedanjosti in ustaljenosti. Čeprav nam je zanjo žal, je ne moremo dobiti nazaj. Čas odnaša tradicijo in varnost, množičnost in vplivnost v nepovratnost.

Plujemo proti novim deželam negotovosti in presenečenj. Ni odločilno, v kakšno prihodnost si želimo priti, odločilno je, kako se bomo notranje spremenili. To je preobrazba. Potujemo, da bi se rešili. Ne moremo ostati na istem mestu. V stalnosti in ustaljenosti ni razvoja.

Izbiramo med življenjem in smrtjo, pravi modri Sirah v prvem berilu. Zvestoba je krepost, ki izvira iz odločitve. Vedno se znajdemo pred ognjem in vodo, ki sta praelementa življenja in smrti. Roko stegujemo po tistem, kar si želimo. Če si želimo živeti, bomo storili vse, da bomo živeli. Če si tega ne želimo, bomo pač izbrali konec. Gospod vse to vidi. Vsa dejanja pozna že, ko so spočeta v naših mislih. Ne tolerira greha in ne dovoljuje brezbožnosti (prim. Sir 15,15-20).

Člani župnijskih pastoralnih in gospodarskih svetov so zelo dragoceni in pomembni. Z duhovniki so nosilci ohranjanja vere. Njihova osebna vera, pričevanje v svetu in pastoralna dejavnost še zmeraj držijo Cerkev v Sloveniji pri življenju. Napori so veliki. Mnogi izkazujete izjemen pogum in herojstvo. Zaradi vas nam je Gospod še naklonjen s svojo milostjo.

Prav tako nam je naklonjen zaradi vere in zvestobe članov župnijskih občestev, ki so odšli od nas v večnost. Oni so naš obstoj do tega časa. Njihova imena so zapisana v Božjem srcu. Čeprav se s težkim srcem poslavljamo od njih, ostajata hvaležnost in molitev, naj bo Gospod velikodušen s svojimi blagodejnimi darovi.

Dragi župljani, pri izbiri novih članov in članic župnijskih pastoralnih in gospodarskih svetov, ki bo naslednjo nedeljo, 22. februarja, na prvo postno nedeljo, upoštevajte, da mora biti njihova pomembna lastnost bližina z Jezusom. To je nujno. Jezus je s svojo bližino in delovanjem korenito spremenil miselnost učencev. To je trajalo precej časa. Učenci so sprva imeli posvetne poglede in so razmišljali po človeško, ne po Božje. Jezus jih je na to nenehno opozarjal. Poseči je moral Sveti Duh. Po Jezusovem vstajenju in po binkoštih se je njihova miselnost korenito spremenila. Sprejeli so miselnost križa, ki je dotlej niso mogli.

Apostol Pavel v Prvem pismu Korinčanom opozarja, da ne oznanjamo »modrosti tega sveta, tudi ne modrosti voditeljev tega sveta. Ti so minljivi. Mi oznanjamo Božjo modrost v skrivnosti, tisto prikrito, ki jo je Bog pred veki vnaprej določil za naše poveličanje« (prim. 1 Kor 2,6-10).

Zadnji referendumi in volitve nakazujejo nujnost korenite spremembe miselnosti na vseh ravneh družbenega življenja in zato tudi spreobrnjenja. Kristjani smo radi politično korektni. Zagovarjamo reči, ki jih zaradi svoje vere nikakor ne bi smeli. Volimo osebe, ki nas preganjajo. Molčimo, ko bi se morali oglasiti in braniti svojo versko svobodo in vrednote.

Jezus ne dovoljuje posvetne korektnosti. Kdor spreminja postavo, ne more upati na vstop v nebeško kraljestvo. Tudi glede ubijanja ne ostaja samo pri peti Božji zapovedi. Beseda »tepec« ali »norec« je dovolj za peklensko pogubo. Podobno je s prešuštvovanjem, saj že poželjiv pogled po ženski ali moškem pomeni izvršeno zlohotno dejanje. S prise-go svoji resnici se pred Božjim prestolom ne bomo mogli rešiti. Na koncu velja samo »da« dobremu in »ne« zlu (prim. Mt 5,17-37).

Spreobrniti se med potovanjem pomeni odkriti, kdo v resnici sem. Mojzes je potreboval štirideset let, Jezusovi učenci tri leta, mi pa …

Če ne odkrijemo, kdo v resnici smo, se ne bomo nikoli spremenili. Ostali bomo enaki. Če bomo ostali enaki, bo cilj za zmeraj oddaljen in mi bomo propadli. Postni čas vsakomur daje priložnost za zapuščanja starega človeka v sebi, da bi našel novega.

Pri izboru novih članov in članic pastoralnih in gospodarskih svetov ne glejmo samo na izobrazbo ali sposobnosti za analizo posameznih vprašanj, ampak bodimo pozorni tudi, kako kandidati živijo svojo vero. Potrebujemo ljudi, ki znajo tudi ob nasprotovanjih in neuspehih ohraniti notranji mir in dostojanstvo. S tem nam pomagajo, da tudi nam neuspehi in pretresi ne ukradejo notranjega miru in bližine z Jezusom. Potrebujemo ljudi, ki prinašajo upanje, izvirajoče iz vere v Boga in iz tesne osebne bližine z njim, saj brez bližine ne bomo obstali.

Pridi, Gospod Jezus, in potuj z nami.

msgr. dr. Peter Štumpf SDB
koprski škof