Koprski škof msgr. dr. Jurij Bizjak je v soboto, 10. septembra 2016,  ob 11. uri maševal v spominski cerkvi Sv. Duha v Javorci v okviru spominske prireditve ob stoletnici izgradnje tega spominskega obeležja. V letošnjem letu mineva 100 let od postavitve cerkvice Sv. Duha v Javorci, verjetno najlepšega spomenika prve svetovne vojne v Zgornjem Posočju. Jubilej bodo letos obeležili številni dogodki, osrednjo prireditev pa bo Občina Tolmin v Javorci pripravila v mesecu septembru.

Slavnostni govornik je bil predsednik Republike Slovenije gospod Borut Pahor. Sledil je kulturni program, v katerem so lokalni kulturni izvajalci prisotne v besedi, pesmi in plesu popeljali skozi zgodovino cerkve. 

---

Nagovor koprskega škofa msgr. dr. Jurija Bizjaka

Spoštovani gospod predsednik, dragi bratje in sestre! Zbrani smo tu med temi vršaci, na tem grebenu kakor na kakšnem pomolu ali kakor na premcu ladje, na premcu ladje zgodovine, katere krmilo je v tem času zaupano nam. Vsi smo namreč poklicani, ne samo predsednik ali vlade, temveč vsi smo poklicani, da našo ladjo srečno popeljemo iz čeri, med katerimi se je znašla.

Bratje in sestre! Zbrani smo v svetišču na Javorci ob stoletnici njegove postavitve. Postavili so ga vojaki avstro-ogrske vojske v spomin tovarišem, ki so padli na okoliških bojiščih in so pokopani na Ločah pri Tolminu. Spominsko obeležje je bilo postavljeno brez slehernega odlašanja kar sredi vojne vihre: v času od 1 marca do 1 novembra 2016.

Nad vhodom v cerkev se dviga zvonik s sončno uro in grbom monarhije ter napisom PAX, kar pomeni MIR. Zunanjščino krasijo tudi grbi dvajseterice dežel, ki so sestavljale Avstro-Ogrsko monarhijo, v notranjosti pa je na hrastovih ploščah, ki ponazarjajo liste spominske knjige, po sistemu vojaške hierarhije vžganih 2564 imen padlih vojakov, ovekovečenih z njihovim imenom in priimkom.

Tukajšnja množica imen, bratje in sestre, nam kliče v spomin najprej besede današnjega evangelija: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi obilo sadu (Jn 12,24). In nam kliče v spomin besede mrtvega vojaka v tujini, ki mu jih na usta polaga naš pesnik Gradnik: »Zemlja tuja, zemlja tudi moja: zdaj ko konec srda je in boja, zemlja, mati sladka ti, če dosti storil hudega sem ti, oprosti. Naj moj grob bo zapuščen, brez cveta, in ko druge kitijo dekleta, naj brez znamenja bo in spomina, naj oran bo in ko ozimina čezenj zrasla bo in čas bo žetve, v zlati blagoslov spremeni kletve!« Vsaka žrtev spreminja kletve v blagoslov, to vsi čutimo, tudi vsaka žrtev, vpisana na Javorci!

Ista tu navzoča množica imen nam potem kliče v spomin tudi besede današnjega drugega berila iz Knjige razodetja: »Jaz, Janez, sem videl veliko množico, ki je nihče ni mogel prešteti, iz vseh narodov in rodov in ljudstev in jezikov: stali so pred prestolom in pred Jagnjetom, oblečeni v bela oblačila in s palmami v rokah« (Raz 7,9). Tudi tukaj ovekovečeni padli vojaki niso šli v nič, temveč so v belih oblačilih in s palmami v rokah pridruženi veliki množici, ki jo je videl apostol Janez. Tudi oni so namreč prišli tja iz velike bridkosti ter so oprali svoja oblačila v krvi krotkega Jagnjeta, ki jih vodi k virom živih voda in tudi njim je Bog obrisal vse solze z njih oči.

In isti dolgi seznami imen nam kličejo v spomin tudi besede današnjega prvega berila iz Knjige modrosti: »Duše pravičnih so v Božji roki in trpljenje jih ne zadene. Očem malovernih se zdijo mrtvi, njih odhod velja za ugonobitev in njih ločitev od nas za uničenje, oni pa so v miru … V času njihovega obiskanja se bodo zasvetili in kakor iskre po strnišču švigali. Sodili bodo narode in gospodovali ljudstvom in kraljeval jim bo Gospod na veke« (Mdr 3,2-3.7-8). Vsaka preizkušnja očiščuje in plemeniti človekovega duha, kakor peč očiščuje in plemeniti dragocene kovine: zgorijo in odpadejo primesi in žlindre, vse plemenito in čisto pa vedno ostane.

In nam seveda kličejo v spomin tudi nekega vladarja in nekega poveljnika, ki sta sredi vojne vihre brez odlašanja naredila seznam in podpisala, koga sta poslala v smrt in zakaj: »Kdor namreč dela dobro, prihaja k luči, da se njegova dela razodenejo, ker so storjena v Bogu« (Jn 3,20).

Dvignimo, bratje in sestre, za sklep tudi mi oko v nebo, kakor piše Župančič v pesmi Večer v pristanu: »A dvigni oko: tam, po vsemirja dvori mirnó razstavljeni nebeški kori!« Med nebeškimi kori svetlih zvezd bomo zagledali tudi imena padlih, ki so vpisana na Javorci. Amen.

msgr. dr. Jurij Bizjak, koprski škof