Preskoči na vsebino

Stališče Katoliške Cerkve do predloga Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja

|

Katoliška Cerkev v Sloveniji z zaskrbljenostjo spremlja razpravo o predlogu Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ki želi uzakoniti možnost t. i. asistiranega samomora. V luči krščanskega nauka, izkušenj zdravstvene stroke in etičnih načel, Cerkev tak zakon odločno zavrača, saj je v temelju neskladen z dostojanstvom človeške osebe in svetostjo življenja. Enako stališče imajo tudi vse druge večje Cerkve in verske skupnosti v Sloveniji. Želimo izpostaviti nekatere ključne dejavnike glede zaščite človekovega življenja.

Spominjamo, da 17. člen Ustave Republike Slovenije jasno določa: »Človekovo življenje je nedotakljivo.« Ta določba je odraz temeljnega etičnega in civilizacijskega konsenza, da ima vsako človeško življenje – ne glede na starost, bolezen ali stanje – neodtujljivo vrednost. Legalizacija asistiranega samomora pomeni resen odmik od tega načela in vzpostavlja nevaren precedens za nadaljnjo relativizacijo življenja.

Predlog zakon spreminja temeljno poslanstvo zdravstvenih delavcev in jih sili v delovanje, ki nasprotuje njihovemu etičnemu kodeksu. Zdravniška stroka je že večkrat izrazila jasno nasprotovanje predlogu zakona. Asistirani samomor ni zdravljenje. Zdravniki, katerih poslanstvo je ohranjati življenje in lajšati trpljenje, bi bili po zakonu prisiljeni sodelovati pri smrti bolnika – kar je v nasprotju z njihovimi etičnimi načeli, zapisanimi v Kodeksu zdravniške etike.

Bolni in umirajoči spadajo med najbolj ranljive skupine, ki se bodo ob novem zakonu znašli pod pritiskom, da izkoristijo svojo pravico in predčasno končajo svoje življenje. Legalizacija asistiranega samomora ustvarja nevarno družbeno klimo, kjer se lahko starejši, bolni ali osamljeni počutijo kot breme. Občutek odvečnosti in socialni pritiski lahko vodijo do tega, da se možnost smrti ne doživlja več kot pravica, temveč kot dolžnost. Cerkev svari pred kulturo, ki človeka ocenjuje po njegovi uporabnosti, in poziva h kulturi solidarnosti.

Odgovor na stisko ni samo-usmrtitev, ampak dodajanje življenja dnevom, ki so bolniku še namenjeni. Strah pred bolečino, trpljenjem in odvisnostjo je razumljiv. A odgovor nanj ni uzakonjena smrt, temveč okrepitev družbene skrbi za ranljive. Namesto samomora s pomočjo potrebujemo sistemsko okrepitev paliativne oskrbe, več medčloveške bližine, psihosocialne podpore in duhovnega spremljanja.

V luči vere v Boga, ki je naš stvarnik, je življenje dar, ki nam je bil zaupan. Nihče nima pravice, da bi z njim samovoljno razpolagal. Kot učita papež Leon XIV. in celotna tradicija Cerkve, ostajamo trdno zavezani varovanju življenja – od spočetja do naravne smrti. Smrt ni pravica, ampak prehod, ob katerem človek ne potrebuje pospešitve konca, temveč ljubečo in zvesto bližino.

Slovenska škofovska konferenca podpira delovanje in prizadevanja vseh civilnodružbenih organizacij, ustanov in posameznikov, ki se zavzemajo za zaščito človekovega življenja.

Škofje pozivamo poslanke in poslance Državnega zbora, da z vso odgovornostjo in vestjo zavrnejo predlog zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Namesto zakonodajnih rešitev, ki omogočajo neposredno končanje življenja, naj država investira v sistemsko, človeško in duhovno podporo življenju – še posebej tam, kjer je to najbolj ogroženo.

Ljudem ne smemo pomagati, da si vzamejo življenje – pomagajmo jih, da bodo lahko sprejeli tudi svojo krhkost in ranljivost in ohranili dostojanstvo do izteka svojega življenja.

 

Andrej Saje, novomeški škof ter predsednik Slovenske škofovske konference

Peter Štumpf, koprski škof, administrator murskosoboške škofije ter podpredsednik Slovenske škofovske konference

Stanislav Zore, ljubljanski nadškof-metropolit

Alojzij Cvikl, mariborski nadškof-metropolit

Maksimilijan Matjaž, celjski škof

Anton Jamnik, ljubljanski pomožni škof

Franc Šuštar, ljubljanski pomožni škof

Janez Kozinc, imenovani škof soboške škofije

 


 

Posizione della Chiesa cattolica sul disegno di legge sull’aiuto al suicidio assistito

La Chiesa cattolica in Slovenia segue con preoccupazione il dibattito riguardante il disegno di legge sull’aiuto al suicidio assistito, che mira a legalizzare tale possibilità. Alla luce dell’insegnamento cristiano, dell’esperienza del personale sanitario e dei principi etici fondamentali, la Chiesa respinge con fermezza questa proposta legislativa, in quanto è in contrasto con la dignità della persona umana e la sacralità della vita. La stessa posizione è condivisa anche dalle altre principali Chiese e comunità religiose in Slovenia. Desideriamo mettere in evidenza alcuni elementi chiave in merito alla tutela della vita umana.

Ricordiamo che l’articolo 17 della Costituzione della Repubblica di Slovenia afferma chiaramente: “La vita umana è inviolabile.” Questa disposizione riflette un consenso etico e civile fondamentale: ogni vita umana – indipendentemente dall’età, dalla malattia o dalla condizione – possiede un valore inalienabile. Legalizzare il suicidio assistito rappresenterebbe un grave allontanamento da questo principio e stabilirebbe un pericoloso precedente per una successiva relativizzazione del valore della vita.

La proposta di legge altera la missione fondamentale degli operatori sanitari, costringendoli ad agire in modo contrario al loro codice etico. Il mondo medico ha più volte espresso chiaramente la propria opposizione alla proposta. Il suicidio assistito non è una cura. I medici, la cui vocazione è salvaguardare la vita e alleviare la sofferenza, verrebbero costretti a partecipare alla morte del paziente – in diretto contrasto con i principi etici sanciti nel Codice deontologico medico.

I malati e i morenti sono tra i gruppi più vulnerabili e, con l’approvazione di tale legge, si troverebbero sotto pressione per esercitare il “diritto” a porre fine anticipatamente alla propria vita. La legalizzazione del suicidio assistito genererebbe un clima sociale pericoloso, in cui anziani, malati o persone sole potrebbero percepirsi come un peso. Il senso di inutilità e la pressione sociale possono trasformare questa possibilità di morte da diritto percepito in un dovere morale. La Chiesa mette in guardia contro una cultura che misura il valore dell’uomo in base alla sua utilità e richiama invece a una cultura della solidarietà.

La risposta alla sofferenza non è la morte volontaria, ma l’aggiunta di vita ai giorni che restano. È comprensibile avere paura del dolore, della sofferenza o della dipendenza dagli altri. Ma la risposta non può essere una morte legalizzata, bensì un rafforzamento dell’attenzione della società verso i più vulnerabili. Al posto del suicidio assistito, abbiamo bisogno di un rafforzamento sistemico delle cure palliative, di maggiore vicinanza umana, sostegno psicologico e accompagnamento spirituale.

Alla luce della fede in Dio, nostro Creatore, la vita è un dono che ci è stato affidato. Nessuno ha il diritto di disporne arbitrariamente. Come hanno insegnato papa Leone XIII e tutta la tradizione della Chiesa, restiamo fermamente impegnati nella difesa della vita – dal concepimento alla morte naturale. La morte non è un diritto, ma un passaggio nel quale l’essere umano ha bisogno non di un’accelerazione, ma di vicinanza amorevole e fedele.

La Conferenza Episcopale Slovena sostiene l’attività e l’impegno di tutte le organizzazioni della società civile, istituzioni e singoli cittadini che si battono per la tutela della vita umana.

Noi vescovi esortiamo i deputati dell’Assemblea Nazionale ad agire con responsabilità e coscienza, respingendo il disegno di legge sull’aiuto al suicidio assistito. Invece di adottare soluzioni legislative che permettono di porre fine direttamente alla vita, lo Stato dovrebbe investire in un sostegno sistemico, umano e spirituale alla vita – soprattutto là dove essa è più minacciata.

Non dobbiamo aiutare le persone a togliersi la vita – aiutiamole piuttosto ad accogliere la propria fragilità e vulnerabilità, e a conservare la propria dignità fino alla fine.