Na Mrzlem vrhu nad Tolminom je v soboto, 19. avgusta 2017, potekala sveta maša in slovesnost v spomin na umrle vojake med prvo svetovno vojno. Sveto mašo, pred Madžarsko kaverno, kjer stoji oltar, ki so pred sto leti postavili madžarski vojaki, je daroval koprski škof msgr. dr. Jurij Bizjak. Območje Mrzlega vrha je urejeno v muzej na prostem. Greben je prepreden s številnimi jarki in kavernami.

---

Nagovor škofa Bizjaka

Dragi gospod apostolski nuncij v RS, dragi gostje in domačini, vikarji in škofijski duhovniki, predstavniki civilnih in cerkvenih oblasti, predstavniki diplomatskega zbora, dragi bratje in sestre!

Kraj, na katerem stojimo, nam kliče v spomin Mojzesovo zgodbo o gorečem grmu, iz katerega je Gospod opomnil Mojzesa, da stoji na sveti zemlji: ‘Mojzes, sezuj si čevlje z nog, kajti kraj, ki na njem stojiš, je sveta zemlja’ (2 Mz 3,5). Tudi zemlja, na kateri smo zbrani, je posvečena in sveta zemlja. Posvečena s tisoči in tisoči žrtev, ki so umrli po teh vrhovih in pobočjih in njihove kosti počivajo pod rušami in kamni Mrzlega vrha in sosednjih vrhov.

Sočustvujemo s trpljenjem ranjenih in umirajočih, s trpljenjem lačnih in žejnih, s trpljenjem ozeblih in zmrznjenih, in občudujemo pogum in junaštvo njihovih tovarišev, ki so jim stali ob strani in jim skušali olajšati njihove bolečine in bridkosti. Težke razmere so dajale na stotine priložnosti za opravljanje vseh sedmerih telesnih del usmiljenja in pripravljati odgovor na vseh šest vprašanj, ki jih bomo slišali na poslednji sodbi: tu so bili lačni in žejni, popotniki in goli, bolni in vojni ujetniki.

Široki bregovi in strma pobočja so tukaj eno samo veliko pokopališče, ena sama velika božja njiva, posejana s kostmi vseh umrlih in padlih in zalita s krvjo vseh pobitih in razmesarjenih. Suhe kosti nam kličejo v spomin preroka Ezekiela in njegovo dolino mrtvaških kosti, ki po prerokovi besedi čudežno oživijo, prelita kri pa nam kliče v spomin Gospoda in njegovo grožnjo, da se bo vsa prelita kri terjala od tega rodu: ‘Da, povem vam, terjala se bo od tega rodu!’ (Lk 11,51).

Zato nas kri teh svetih krajev opominja in svari pred prelivanjem krvi, ki tudi v današnjem svetu teče v vedno večjih potokih. Judovski učitelji poučujejo vsakogar izmed nas in pravijo: ‘Nikar ne ugašaj lučke, ki je ne moreš več prižgati!’ Nikar ne prelivaj krvi, ki je nosilka življenja in je ne moreš ponovno spraviti v obtok: ‘Življenje človeka je v njegovi krvi’ (1 Mz 9,5). Kosti teh svetih krajev pa nam kličejo v spomin Vstalega Gospoda, ki je na dan vstajenja povabil učence: ‘Potipljite in poglejte, kajti duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da imam jaz’ (Lk 24,39).

In smo pri današnjem evangeliju in tudi mi smo podobni svetim ženam, ki so k Božjemu grobu nesle dišave, da bi z njimi mazilile Gospoda. Naše dišave so naše molitve, ki z njimi mazilimo brate, ki počivajo in čakajo vstajenja v teh krajih. In tudi nam na nek način že veljajo besede, ki sta jih angela povedala ženam: ‘Kaj iščete žive med mrtvimi?’ Tudi naši bratje so trpeli s Kristusom in bili z njim križani in tudi oni so slišali Gospodovo tolažbo: ‘Danes boste z menoj v raju!’

In trdno verujemo, da so med tistimi v množici iz vseh narodov in rodov in ljudstev in jezikov, ki je nihče ni mogel prešteti, in jih je apostol Janez videl pred prestolom in pred Jagnjetom. To so tisti, ki so prišli iz velike bridkosti in so oprali svoja oblačila ter jih pobelili z Jagnjetovo krvjo. Ne poznajo več ne lakote ne žeje, ne vročine ne pripeke. Pod Jagnjetovim šotorom počivajo in Jagnje jih pase in vodi k izvirom živih voda, obrisane so solze z njih oči.

Začutimo na tem svetem kraju bližino vseh pokojnih bratov, ki počivajo v teh hribih, in se spomnimo, da smo vsak dan korak bliže nebeškemu kraljestvu, ki ga naši rajni že uživajo. Gospod naj podeli vsem rajnim večni pokoj, živim pa blaginjo trajnega miru. – Amen.

msgr. dr. Jurij Bizjak, koprski škof