Spoštovani gospod škof Jurij, gospod župnik Ciril, vsi duhovniki koprske škofije, ki ste prišli danes sem, da olepšate to slavje, sorodniki Božjega služabnika Antona Mahniča (Dora Čehovin) ter verniki iz župnije Štanjel in od drugod.

Veseli me, da smo se danes zbrali v rojstni župniji in v župnijski cerkvi sv. Danijela, v kateri je pred sto sedemdeset leti vaš rojak in naš škof Anton Mahnič pri krstu postal Božji otrok. S tega majhnega kraja, iz Kobdilja, iz svoje hiše je odšel zaradi Božjega kraljestva v Božji svet, v katerem je neutrudno delal za Resico, za Jezusa Kristusa, za vsakega človeka.

Njegove začetke vidimo v njegovi rodni Sloveniji, toda Mahnič je služil kot škof v škofiji Krk in njegovo delo se je razlilo na področje cele Hrvaške. Pa tudi takrat ni pozabil področja svojega prvega delovanja – Slovenijo. To opazimo tudi pri besedah, ki jih je iz Gorice v marcu 1897. namenil prebivalcem krške škofije.

„Mir od Boga puku ovom. Ovaj mir neka nas sve obaspe, neka siđe u vaša srca i donese radost, neka vas učini sretnima na zemlji, da vas usreći kasnije na nebesima (…). Narod Božji kojemu sada zaželih mir razdijeljen je pred svijetom u dvoje. Razlika u podrijetlu, koja je osobito danas tako daleko doprla, postala je zidom neprijateljstva i razdora. Pitanje narodnosti – to je jedno od onih tolikih pitanja koja uznemiruju naš vijek. No, pitam vas: Je li Krist razdijeljen? U Isusu Kristu nije nikakve razlike. Eto dakle u njemu ćete naći riješeno pitanje narodnosti.“

Pred leti sem našel zelo lepo pismo, ki ga je Božji služabnik Anton Mahnič pisal duhovnim bratom v Sloveniji. V tem pismu opazimo lepoto in toplino Antona Mahniča, Kristusovega vernika, preprostega in svobodnega kraškega človeka vizionarja. Odkrivamo toplino srca in misli do rodne domovine in ljudi, od katerih ga je Bog vzel in ga poslal na novo njivo delovanja, v Krku. Bil sem navdušen!

Po petih letih (1902) svojega bivanja v novi škofiji in novi domovini, Božji Služabnik takole pravi:

„Prešlo je pet let, odkar sem Vam zadnjič javno govoril, predragi mi duhovni bratje. V novembru 1896 razposlal sem bil zadnjo številko »Rimskega Katolika«; nekaj dnij potem je sledilo moje imenovanje za škofa krškega. Previdnost Božja je hotela, da zapustim ljubo domovino in Vas, predragi bratje v Kristusu, ter da idem med bratski narod sicer, vender v kraje meni tuje in nepoznane. Težka je bila ločitev. Veste, zakaj. Mi smo se razumeli, mi smo se ljubili in spoštovali.

Da kako ste me ljubili, pokazali ste v času moje ločitve. Na pot iz domovine ste mi poklonili dragocenih darov na spomin: prekrasen kelih, zlato verižico z križem, dva draga prstna, sijajno vezane pontifikalne knjige, in v srebro bogato okovan – glagoljski misal. Ali prepričan sem, da so me spremljale i Vaše goroče molitve.

Ko mi je došel od Boga klic, da se preselim iz domovine, tedaj sem na se vpotrebil svetopisemske besede: »Pozabi na narod svoj in na dom svojega očeta« (Ps. 45.) In Bog, kateremu živim, mi je priča, kako resno, kako vestno sem vzel te besede. Ali vender pozabiti na narod tako veren tako zvest katoliški Cerkvi, pozabiti na Vas, bratje v Kristusu — kdo bi mogel? Ne! i jaz sem od daleč gledal in občudoval, kako se hrabro bojujete za sveto stvar, kako narod otimate pogubnemu liberalizmu, a sovražne čete kako se uplašene pred Vašimi bojnimi vrstami čedalje bolj umikajo. Gledal sem in občudoval, pa i sam ob Vašem izgledu se bodril, navduševal. O kako častno je biti boje Gospodove! Mora se reči, da u nobenem drugem narodu avstrijskem se ni v zadnjem času s toliko odločnostjo in vstrajnostjo, a tudi s tolikim vspehom šlo v ogenj za katoliško stvar kakor v narodu slovenskem Zatorej ne morete verjeti, častiti bratje v Kristusu, kako srečnim se smatram, da se mi po petih letih ponuja tako lepa priložnost zopet z Vami spregovoriti, in to v listu, katerega namen je širiti slavo Jezusovo in njegovo božje kraljestvo.

Ko je Mahnič napisal te besede, so bila za njim komaj prva leta, v katerih je spoznaval svojo novo krško škofijo, toda veliki koraki. Srečal se je z verniki z otokov svoje škofije, učil se je hrvaškega in staroslovanskega jezika. Začel izdajati škofijski list Acta Curie Veglensis, pripravil in vodil prvo krško sinodo, v kateri je omogočil svobodno uporabo staroslovanskega jezika v bogoslužju in številne druge stvari na socialnem in družbenem področju dela.

V tem pismu, ki ga je objavil v prvi številki SS. Eucharistie, novega vesnika duhovnikov častilcev sv. Evharistije, ki ga Mahnič začne izdajati v Krku za hrvaške in slovenske duhovnike. Svoje pismo takole končuje: „Molite, duhovni bratje po Slovenskem, za duhovne brate po Hrvatskem) kakor borno mi za Vas molili: naj nas Jezus v svojem božanskem Srcu vse objame in v svojem duhu pobrati, da ne borno imeli druge želje nego za Njega se boriti in trpeti!“

Izrazil sem zgoraj svoje občudovanje, da katoliška stvar na Slovenskem obhaja sjajno zmagoslavje. Prva in poglavitna zasluga za to gre Vam, častiti bratje. Nihče ne bo tega taji. Vprašam pa: kdo Vas v tem boju bodri in spodbuja, kdo Vas razsvitljuje in krepi, da ostanete trdni, dosledni, neupogljivi? Dajmo čast Njemu, ki mej nami prebiva, ki se po naših rokah vsaki dan Očetu daruje za zveličanje sveta. On je naša moč, naša zmaga, vstajenje naše.

To obeleževanje 100. letnice rojstva za nebesa Božjega služabnika Antona Mahniča in to naše skupno slavje danes v Štanjelu je dokaz, da Mahničevo delo, trud in duh povezujejo naša naroda, še posebej naši škofiji in naše župnije.

Mahnič ni važen samo kot velikan, ki ga more zgodovina označiti na ta ali oni način, ampak je za nas pomemben, ker se je v svojem življenju trudil biti svet, to je, se je trudil živeti po Evangeliju, ljubiti Jezusa in Cerkev, graditi edinost na resnici (pa naj je zanjo še tako drago plačal) in biti vzor ljubezni do bratov in sester, posebno do tistih, ki v so potrebah.

Naj bo v nebesih naš priprošnjik in naj nam izprosi sveto srce, da bo Evangelij luč našega življenja, mi pa naj gledamo na življenje, na ljudi in na stvarnost okoli sebe v večji Svetlobi, zato Več luči! Hvala dragi škof Jurij, hvala župnik, hvala vsem za vse.

Imate vsi podobice z molitvijo. Molimo se skupaj škofu Antonu.

In vedno ste vsi dobrodošli na Krk v Mahničevo stolnico.