Log pri Vipavi

Vipavska dolina je eden najpomembnejših prehodov iz srednje Evrope na Apeninski polotok. Prometne vezi in rodovitna polja so vabili ljudi, da so se od prazgodovine naprej naseljevali v teh krajih. Tu se je pisala že zgodovina rimskega imperija in v teh krajih so se pisale tudi mnoge strani zgodovine slovenskega naroda.

Po mnenju antičnih zgodovinarjev sta se na ravnici ob Mrzli reki, nekje pod Planino ob Hublju ali Vipavi, 5. in 6. septembra leta 394 po Kristusu spopadli vojski rimskega krščanskega cesarja Teodozija in poganskega proticesarja Evgenija. Legenda pripoveduje, da je na mestu, kjer danes stoji Marijina cerkev, bila že takrat kapelica. V njej naj bi cesar Teodozij na večer pred velikim spopadom molil. Kljub sovražnikovi premoči je krščanski cesar zmagal. K tej zmagi naj bi pripomogla burja, kije čudežno zapihala s Teodozijeve strani ter tako s svojim pišem obračala zagnana kopja in puščice nazaj na Evgenijeve vojake in jih pognala v beg.

Prvič je v listinah omenjena cerkev v Logu pri Vipavi leta 1430, ko je župnik na Igu pri Ljubljani zamenjal z duhovnikom iz Šentvida pri Vipavi kapelo Device Marije v Logu pri Vipavi. Najbrž je bila ta kapela preprosta gotska podružnica, kakor jih srečamo še dandanes po naših vaseh. V levem malem zvoniku sedanjega loškega svetišča sta vzidana gotska reliefa, ki sta najbrž sodila v to cerkev. Ljudje pa vedo še drugo zgodbo – o goriškem grofu, ki naj bi sredi 15. stoletja podrl majhno cerkev in sezidal večjo. To naj bi ob prvih turških vpadih požgali Turki. Vaščani s Planine naj bi k sreči v naglici rešili milostni Marijin kip v tabor pri sv. Pavlu nad Planino. Ker pa tudi tu ni bil varen, so ga raje prenesli v bolje utrjeni tabor v Vipavi. Ko je nevarnost minila, naj bi kip vipavska dekleta v procesiji ponesla nazaj v Log. Tako naj bi tudi nastala stara navada, ki se je ohranila vse do šestdesetih let našega stoletja, ko so jo komunisti prepovedali. Vipavska dekleta so za praznik sv. Rešnjega telesa prinesla v procesiji Marijin kip v farno cerkev v Vipavo. Pri procesiji so nosila kip pred Najsvetejšim, naslednjo nedeljo pa so ga po isti poti ponesla ponovno v Log, kjer ima svoj prostor v majhni niši poleg prve kapele na levi strani. Pred tem kipom moli največ romarjev, ki pridejo v Log. čeprav je v glavnem oltarju lepa slika, ki predstavlja Marijo Tolažnico in jo je naredil Mihael Stroj, eden najboljših slovenskih portretistov tistega časa, se romarji v molitvi obračajo k temu kipu.

Vojske pa so se še vrstile. Vipavci vam bodo pokazali steber pri loški cerkvi, kjer je nekoč stal kip v spomin na čase francoske okupacije. Na stebru je napis z imenom madžarskega huzarja Pavla Rostasa, ki je umrl v tem kraju v zasedi. Po ljudskem izročilu je Rostas podil pred seboj kar sedem francoskih konjenikov in trideset pešcev!

Sedanja stavba v Logu sega v začetek 17. stoletja. V svoji osnovi naj bi po sodbi strokovnjakov nastala okrog leta 1620, saj je v zaključni steni prezbiterija vklesana letnica 1622. To je bila dvoranska cerkev z dvema ladjama, s hodnikom ali galerijo nad njima in z dvema zvonikoma ob prezbiteriju. Pozneje je doživela nekaj pomembnih predelav. Prva je bila v začetku 19. stoletja, ko je beneški kipar Geraldon predelal glavni oltar v klasicističnem slogu. Beli kararski marmor mu daje izredno lep videz. V dvajsetih letih istega stoletja so nato stranski ladji prezidali v osem kapel, kjer so postavljeni starejši, še baročni oltarji. Zadnji in najbolj mogočen pečat loški cerkvi je dal vipavski župnik in dekan, kulturni delavec in obnovitelj cerkva Jurij Grabrijan. Cerkev
je dal poslikati slikarju Francu Goldensteinu, nato pa je še sam naredil načrt za pevski kor ter novo pročelje z mogočnim zvonikom, ki sega kar šestdeset metrov visoko. Vanj so obesili veliki zvon, težak 2408 kg, ki je prestal vse vojne vihre in še danes v družbi treh drugih zvoni ob romarskih shodih in ob raznih škofijskih slovesnostih. Božjepotna cerkev v Vipavi je zaradi svoje velikosti (sprejme kar 4000 ljudi) večkrat prizorišče mašniških posvečenj in drugih večjih slovesnosti in je zato ne le vipavsko, ampak tudi širše središče koprske škofije. V zvezi z zvonikom je ohranjena zgodba o mojstru Blažku iz Lokavca pri Ajdovščini, ki ga je zidal. Ko je zapičil vrh strehe križ, je nesrečno zdrsnil z zvonika in se smrtno ponesrečil. Njemu so zvonovi iz obnovljene cerkve prvi zapeli žalostinko…

Avtor: Franci Petrič