Strunjan

Slovenci se ne moremo pohvaliti z obsežno obalo in veliko morja, zato je tisto, kar imamo, zaradi svoje lepote in zgodovine za nas dragocenejše. V teh krajih so se od zdavnaj križali kulturni, etnični in politični vplivi. Tukaj že dolga stoletja domujejo drug ob drugem Italijani in Slovenci. S pridnim delom so skupaj ustvarili zakladnico naravne in kulturne dediščine. Pri tem jih ni povezovala zgolj skrb za vsakdanje preživetje, ampak tudi vera v Stvarnika, ki je bil tako radodaren po teh obalnih gričih in dolinah, in seveda sadeži morja.

Nekje sredi med slikovitima Izolo in Piranom se nad znanimi solinami v razkošno zelenje odetem griču dviga cerkev Marijinega prikazanja v Strunjanu. Pot k njej nas popelje med rodovitnimi vrtovi in vinogradi, kjer so si ljudje postavili svoja bivališča in zadnje čase tudi počitniške domove. Izpred cerkve se pogled sprehodi po širnem morju in še posebej ustavi na slikovitih solinah s Piranom v ozadju. Ta pogled je zadosti, če hočemo razumeti, zakaj so si ta kraj že pred več kot osemsto leti izbrale benediktinke in postavile vrh griča cerkvico. Ko so okrog leta 1212 odšle od tod, so skrb za cerkvico prevzeli benediktinci, ki so živeli onkraj strunjanskih solin. V njej so se radi zbirali k molitvi, ko so obdelovali okoliške vrtove in vinograde. Za benediktinskimi menihi so prihajali v svetišče duhovniki iz Pirana. V 16. stoletju pa se je ob cerkvici že naselil stalni duhovnik.

Za božjepotno zgodovino tega kraja je pomembna letnica 1512. V noči pred velikim šmarnom tega leta se je pri vratih cerkvice prikazala Marija dvema čuvajema vinogradov, Janezu Grandiju in Petru iz Zagreba. Prav zaradi tega dogodka, ki je tudi upodobljen na današnji milostni podobi, je cerkev dobila ime Sveta Marija od prikazanja ali italijansko Santa Maria della Visione. Hitro je postala najpomembnejša istrska božja pot, ki se je priljubila tudi oddaljenim romarjem in obiskovalcem. Sem so prihajali iz vse Goriške in Furlanije. Prav zato so v naslednjih letih svetišče povečali in ga bogato opremili. Tomaž Gregolin, župnik v Piranu in odličen slikar, pa je napravil za to cerkev več slik, ki še danes zbujajo pozornost. Najlepše med njimi so tiste o Marijinem življenju od rojstva do poveličanja.

V začetku tega stoletja, leta 1907, so cerkev začeli oskrbovati frančiškani. Ob štiristoletnici prikazovanj, leta 1912, je tedanji tržaško-koprski škof Andrej Karlin ob navzočnosti škofa Jegliča slovesno kronal strunjansko Marijino sliko. Na tem milostnem kraju ob naši obali se hočemo spomniti vseh naših mornarjev, ki plovejo po morjih in oceanih sveta. Naj jih varuje strunjanska Marija, da se bodo srečno vračali domov! Votivne podobe ob oltarju pričajo, da je njihova velikodušna priprošnjica in pomočnica.

Avtor: Franci Petrič