Pridiga škofa Petra pri krizmeni maši.

Spoštovani škof Jurij, generalni vikar Slavko, konkatedralni župnik Milan, škofovi vikarji, dekani, župniki, župnijski vikarji, drugi duhovniki, diakona, redovniki, redovnice, bogoslovci, dragi bratje in sestre !

Vse vas pozdravljam z velikim veseljem in hvaležnostjo, da ste prišli v konkatedralo Kristusa Odrešenika v Novi Gorici.

Krizmena sveta maša je maša duhovniškega bratstva. Bogu se zahvaljujemo tudi za jubilante v duhovniški službi.

Prerok Izaija nam sporoča: »Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da oznanjam dobro novico ubogim; poslal me je, da oznanim ujetnikom svobodo in slepim vid; da osvobodim zatirane, da oznanim leto Gospodove milosti« (Iz 61,1–2).

V Gospodu Jezusu je Izaijeva prerokba dobila svojo izpolnitev. V Jezusu so se izpolnile postava in preroki. Postava si je nadela ogrinjalo ljubezni, Sveti Duh pa je preroke ovenčal s krono služenja.

Jezusovi učenci nismo več dolžni ničesar storiti iz postave, vse pa smo dolžni storiti iz ljubezni (prim. Lk 4,16–21).

Svet je preplavljen z nasiljem in krvjo. Vojne in grozodejstva se širijo, ker se je izgubilo zavedanje o vrednosti vsega, kar je človeškega. V zablodi sebičnosti človečnost postaja ovira za mojo lastno srečo, pri tem pa si jemljem pravico, da postajam nečloveški. To se je med narodi razširilo kakor kuga. Rešitev iščem le zase, pogosto na najbolj destruktiven način. Toda nebesa pripadajo tistim, ki niso osredotočeni le na svoj ego.

Kdor misli, da bo srečen, če odstrani vse tekmece in zapolni svet samo s svojim jazom, je zgrešil svojo pot. Raj ni v tem, da smo zaposleni s svojim egom, temveč v tem, da smo v občestvu z drugimi. Krščansko bratstvo ni politični projekt, gospodarski sistem ali način upravljanja sveta, temveč globoko prepričanje, da bomo izpolnjeni le, če naredimo prostor za drugega.

Kako lahko duhovniki rešujemo človečnost v tem svetu? Samo tako, da se najprej mi sami med seboj razumemo, ljubimo, spoštujemo in skrbimo drug za drugega. Ljudje čutijo, kaj mislimo drug o drugem, in dobro slišijo, kako govorimo o sobratih. V tem jim lahko prinašamo veselje in upanje ali pa tudi bridkost in zaskrbljenost.

Naši bratski odnosi lahko nagovarjajo k sožitju v družinah, župnijah in škofiji. Če teh bratskih odnosov ni, potem izgubimo vse razloge za svoje duhovništvo.

Veselimo se naših treh bogoslovcev: Jurija, Jakoba in Alena. Naj vidijo, da smo veseli, zadovoljni in predani duhovniki. V tem je velik del njihovega navdušenja. Če med nami prepoznajo bratstvo, bodo lažje verjeli, da je vredno dati življenje za Kristusa in za ljudi.

Vztrajno prosimo Gospoda Jezusa, naj bo še naprej velikodušen tudi z novimi duhovnimi poklici. Za nove duhovne poklice delajmo skupaj z mladimi. Oni so protagonisti tudi v tej veliki zadevi Cerkve. Mladi imajo vrednote. Njihovi možgani niso »zaplombirani« z ideološkimi kovicami. Mladi v sebi nosijo veliko željo po evangeliju in njegovih vrednotah, zato so v sebi svobodni za Kristusa.

Mladi gledajo naprej in ne nazaj. Želijo si normalne družbe, ki jih razume in ustvarja dobre pogoje za njihovo življenje in napredek. Mladi so velika priložnost za Cerkev in te priložnosti ne smemo zamuditi. Tam, kjer Cerkev služi, je tudi veliko mladih. Tam se prebujajo novi duhovni poklici. Mladi čutijo, da je vredno darovati življenje znotraj Cerkve, da potem pridobijo večno življenje.

Če mi služimo mladim, bodo mladi služili Kristusu in Cerkvi – in to bodo delali z velikim veseljem.

Sveta olja imajo posebno, globoko sporočilnost. Niso le znamenja, temveč nosijo skrivnost dišavnosti po Bogu – Bogu, ki se sklanja k ranjenemu človeštvu, da ga ozdravi, posveti in utrdi.

V svet, ki diši po krvi, smrdi po požganem in se duši v smrti ter razkroju, Sveti Duh prinaša dišavnost življenja. To je isti Duh, ki je na veliko noč v Jezusu premagal smrt in odprl grob v jutro vstajenja. Sveta olja so zato kakor rosa tega velikonočnega jutra: prinašajo zdravilo v rane sveta in dišavnost nebes v naše človeške resničnosti.

Ko smo maziljeni, postajamo nosilci te dišave. Mnogi hrepenijo, da bi duhovniki med njimi širili vonj usmiljenja, odpuščanja in poguma – da prinesemo zaupanje tja, kjer je strah; spravo, kjer je razdor; upanje, kjer je smrt.

Mi, ki smo maziljeni, moramo tako zelo dišati po Bogu, da bo to dišanje odgnalo smrad po smrti, kajti Duh Gospodov je nad nami, da smo živo znamenje, da leto Gospodove milosti ne mine, temveč traja in da je življenje na veliko noč dokončno premagalo smrt.

Moč Gospodovega Duha in njegove dišavnosti po Bogu že 50 let napolnjuje duhovnike, letošnje zlatomašnike:
Pavla Bajca, misijonarja na Slonokoščeni obali,
Franca Kavčiča, župnika na Šentviški Gori, Ponikvah in Pečinah,

Msgr. Vincencija Lapajna, župnika v Hrenovicah in Velikem Ubeljskem,
mag. msgr. Alojza Milharčiča, župnika v Knežaku,
msgr. Vinka Paljka, župnika v Portorožu in Luciji,
p. Viljema Pustoslemška OFM, ki trenutno deluje v župniji Nova Gorica – Kostanjevica.

Moč Gospodovega Duha in njegova dišavnost po Bogu že 25 let napolnjujeta tudi p. Jožka Zajca SJ.

Dragi naši jubilanti, iz srca se vam zahvaljujemo za vsa leta vaše goreče duhovniške in pastoralne službe. S svojo globoko vero, oznanjevanjem Božje besede in obhajanjem zakramentov ste nas vodili bliže Bogu ter krepili našo krajevno Cerkev. V vašem služenju smo prepoznavali Kristusovo darujočo ljubezen do ljudi. Ob vas smo rasli v veri in se krepili v upanju. Naj vas Gospod še naprej ohranja pri močeh in blagoslavlja vaše delo ter vaša občestva.

Od lanske velike noči do danes pa so na vrata Očetove hiše v nebesih potrkali duhovniki: Marijan Rozman, Bogdan Vidmar, Jože Ličen, Gabrijel Vidrih, Silvester Čuk in Boris Kretič. S posebno bratsko pozornostjo in hvaležnostjo se jih spominjamo pri tej sveti maši za njihovo blagodejno večnost.

Marija, Mati Cerkve, in vsi prebivalci nebes naj prosijo za nas pri Bogu.

Voščim vam in vsem prebivalcem naše škofije upanja polne velikonočne praznike.

Večno življenje v raju je naše – veselimo se.