Na praznik Gospodovega razglašenja je Bog poklical v veličastvo svoje slave
duhovnika Koprske škofije, g. Jožefa Antona Berceta,
ki je bival v duhovniškem domu Petrov dom v Šempetru pri Gorici.

Pokojni Jožko, kakor smo ga klicali, je bil rojen 9. 1. 1932 v Dornberku. Duhovniško službo je opravljal v Malem semenišču v Vipavi, v Idriji, na Vojskem, v Otaležu, v Vrhpolju in na Ustju. Povsod, še najbolj pa prav v Vrhpolju, kjer je bil župnik 39 let, je pustil pečat s svojo živahno naravo, dobro voljo in veliko ljubeznijo do petja.

Osebno slovo od pokojnega bo v Vrhpolju v župnijski cerkvi možno v tihi molitvi v soboto, 9. 1. 2020, od 9.00 do 11.30.
Pokojni bo nato prepeljan v rojstno župnijo Dornberk, kjer bo v župnijski cerkvi možno slovo do njega v tihi molitvi od 12.00 do 14.00.

Pogrebna sveta maša, ki jo bo daroval škof Jurij Bizjak bo ob 14.30 ob upoštevanju določil za varovanje pred širjenjem virusa.

Pogrebno sveto mašo za pokojnega Jožka Berceta bo mogoče spremljati preko spleta. Dostop do povezave je na voljo na spletni strani župnije Dornberk.
Povezava je: http://zupnija-dornberk.rkc.si/2020/11/02/prenos-tedenskih-sv-mas/

Združimo se v skupni molitvi za miren pokoj rajnega Jožkota in v tolažbo rodnemu bratu duhovniku Bogdanu ter drugim sorodnikom pokojnega.

Bog, ki ga je obdaril s talentom glasbe, naj mu nakloni milost peti večno hvalo v nebeški slavi.

---

Nagovor škofa Jurija pri pogrebu duhovnika Jožefa Antona Berceta

Bratje in sestre, ob odhodu našega brata duhovnika Jožefa v večno domovino izražam njegovemu bratu duhovniku Bogdanu in vsem njegovim domačim in sorodnikom iskreno sočutje in globoko sožalje. Zahvaljujem se vam za prijazno podporo in ljubečo povezanost, ki ste mu jo vedno tako velikodušno izkazovali in mu je bila v veliko uteho in tolažbo. Gospod naj pokojnega sprejme k sebi na večno gostijo, vam pa njegovo izgubo nadomesti s svojo bližino in ljubeznijo.

Duhovnik Berce Jožef je bil rojen 9 januarja 1932 v Dornberku. Štiriletno osnovno šolo je opravil v domači vasi, osemletno srednjo šolo pa dve leti v semenišču v Gorici (1945-1947) in šest let v gimnaziji v Šempetru in v Novi Gorici (1947-1953). Bogoslovje je študiral na Reki (1953-1954) in v Pazinu (1957-1959). V času študija bogoslovja je po redni obveznosti bil poklican v vojsko v Makedonijo v Titov Veles, kjer je zaradi verskega prepričanja bil obsojen na tri leta in pol vojaškega zapora in nato pomiloščen na dve leti in pol, ki jih je prestal med drugimi kaznjenci v najstrožjem zaporu v Idrizovem v okolici Skopja. Po vrnitvi iz vojske je nadaljeval študij bogoslovja v Pazinu in bil posvečen v duhovnika 29 junija 1959 v Ljubljani.

Služboval je najprej kot prefekt v Malem semenišču v Vipavi (1959-1960), od koder je poleti 1960 tri mesece upravljal Štjak in Vrabče; nato je služboval kot kaplan v Idriji (1960-1964); nato kot župnik na Vojskem (1964-1965) in v Otaležu (1965-1974) in končno v Vrhpolju (1974-2013), od koder je 25 let upravljal tudi Ustje (1988-2013). Po vseh župnijah je zaradi svoje priljubljenosti in svojih uspehov pri ljudeh bil trn v peti tedanji oblasti, ki mu nikjer ni prizanašala. Iz Vrhpolja se je vrnil v domačo župnijo, kjer je zvesto opravljal službo duhovnega pomočnika in se nato preselil v Petrov dom v Šempeter, kjer je tudi dozorel za večno domovino.

Bil je duhovnik resnično po Jezusovem srcu, z vso dušo in z vsem mišljenjem in z vso močjo. Živahne narave in veselega značaja, mož pokončen in jeklen, velikodušen učitelj in velikopotezen pastir, pojoč oznanjevalec in navdušen pridigar, uspešen gradbenik in podjeten gospodar, odločen bojevnik za vero in zvest budilec upanja, vedno blizu ljudem in pripravljen pomagati slehernemu človeku. Kakor piše apostol Pavel, da Bog ljubi veselega darovalca (2 Kor 9,7): in župnik Jožko je bil takšen. Kakor pravi tudi kralj David pred gradnjo templja: ‘Vem, moj Bog, da preskušaš srce in ljubiš odkritosrčnost. Z iskrenim srcem sem rade volje daroval vse to in zdaj z veseljem gledam, kako ti tvoje tu pričujoče ljudstvo rade volje daruje’ (1 Kr 29,17).

Svoje gradbeno poslanstvo je začel izvajati že v novoustanovljenem semenišču v Vipavi, kjer je bilo treba marsikaj predelati in prezidati, da se je župnišče spremenilo v  prebivališče za fante in v šolo za dijake. Kot kaplan v Idriji in nato župnik na Vojskem je nadvse uspešno skrbel za žive kamne, zlasti za kamne mladine, in gradil duhovne trdnjave in gradiče sredi povojne hladne vojne proti veri. Potem se je preselil v Otalež, kjer je temeljito popravil župnišče in še bolj temeljito preuredil cerkev, ko je oltar proti ljudstvu premaknil v ladjo med vernike. V božičnem času so ljudje od blizu in daleč obiskovali in občudovali velike otaleške jaslice, ki so na njegovo pobudo bile narejene iz škatlic od vžigalic.

Največja gradbena dela pa je opravil v Vrhpolju in na Ustju. V Vrhpolju je najprej sezidal veliko novo župnišče, potem pa večkrat temeljito prenovil župnijsko cerkev: streho in zvonik, nove orgle in klopi, na koncu pa dodal še preureditev prezbiterija z veličastnim mozaikom Marka Rupnika. Obnovil je tudi podružnično cerkev in cerkveno hišo ter s spominskimi ploščami ovekovečil zaslužne Vrhpoljce. Na Ustju je v cerkvi prenovil kor in orgle in obnovil umetniški križev pot ter z odstranitvijo starega župnišča in postavitvijo novega uredil lep trg sredi vasi. Prav tako je v njegovem času bila obnovljena tudi cerkvica Svetega Janeza evangelista nad vasjo.

Za svoje novomašniško geslo si je izbral Gospodovo vabilo: ‘Pojdite tudi vi v moj vinograd!’ (Mt 20,7). Gospodovemu vabilu ni bil samo sam poslušen, ampak je v Gospodov vinograd in v Gospodovo žetev ob vsaki uri in ob vsaki priložnosti vabil tudi druge, mlade in odrasle, bližnje in daljne, bolj pobožne in bolj brezbrižne, tiste, ki so ga podpirali, in tiste, ki so bili ravnodušni; za vsakega je imel prostor v svojem srcu.

K večnemu počitku ga polagamo na njegov devetinosemdeseti rojstni dan. Dočakal je visoko starost in držal se je besede modrega Pridigarja, ki pravi: ‘Tudi če človek živi veliko let, naj se vseh veseli!’ (Prd 11,8). Bil je velik apostol, zato naj mu veljajo besede Gospodove: ‘Vi ste tisti, ki ste vztrajali z menoj v mojih preizkušnjah. In jaz vam prepuščam kraljestvo, kakor ga je moj oče prepustil meni, da boste jedli in pili pri moji mizi v mojem kraljestvu, sedeli na prestolih in sodili dvanajst Izraelovih rodov!’ (Lk 22,28-30). Gospod, daj mu večni pokoj in večna luč naj mu sveti. Naj počiva v miru! Amen.