Slavimo vnebovzetje Device Marije in se veselimo njenega poveličanja, premišljujemo njene kreposti in posnemamo njen zgled, krepimo našo vero, upanje, ljubezen, in se veselimo poveličanja, ki čaka tudi nas. Kristus se je dvignil v nebo, da nam prostor pripravi, in svojo mater Devico Marijo je vzel k sebi, da nam potrjuje obljubo, ki jo je dal svojim apostolom in vsem, ki izpolnjujejo njegove zapovedi.

V času med obema sinodama o zakonski zvezi in družini se zdi primerno, da osvetlimo vlogo, ki jo na poti proti našemu poveličanju ima človeška družina, ki ni mati samo našega časnega življenja, temveč tudi mati našega večnega življenja, pa ne samo mati, temveč tudi hraniteljica in vzgojiteljica, zvesta spremljevalka in kraljica našega duhovnega življenja in našega večnega poveličanja. V sedanjem času je našim družinam potreben zlasti trojni duh: duh molitve, duh odpuščanja, duh veselja.

Duh molitve: Družina je prva šola molitve. »Družina, ki skupaj moli, ostane skupaj,« je zapisal sveti oče Janez Pavel II. Potreben nam je duh molitve, želja po molitvi, hrepenenje po stiku z Gospodom, s presežnim in nebesnim svetom, potrebno nam je ozračje molitve. Ni mogoče ves dan preživeti brez misli na Gospoda, potem pa zvečer s težavo in slabe volje nekaj odžebrati kot zoprno nadlogo in odvečno početje.

Duh molitve zahteva skoraj stalen stik z Gospodom, življenje in delo v njegovi navzočnosti, po njegovem navdihu, kakor pravi psalmist: »Sedemkrat na dan ti opravljam molitve zaradi tvojih pravičnih sodb. Velik mir uživajo vsi, ki ljubijo tvojo postavo, ob ničemer se ne spotikajo« (Ps 119,164-65). In kakor piše apostol Pavel: »Neprenehoma molite!« (1 Tes 5,17). »Nikar ne bodite v skrbeh, ampak v vsem razodevajte svoje želje Bogu v molitvi in prošnji z zahvalo« (Flp 4,6).

Duh odpuščanja: Družina je prva šola odpuščanja. »Kolikor glav, toliko misli,« pravi naš pregovor, zato ni mogoče, da bi ne prišli navzkriž in ne bili različnih mnenj. Znan pa je tudi pregovor, da na odpuščanju svet stoji! Ko moj brat greši proti meni, se na njegov greh lahko odzovem na različne načine: sem užaljen, se jezim, se maščujem, mu privoščim, ga sramotim, ga zasmehujem… V vseh primerih grešim in se pohujšujem najprej sam, nato pa s tem povečujem krivdo tudi svojemu bližnjemu… Edina pot, ki se izogne pohujšanju in ne povečuje krivde bližnjemu, je pot odpuščanja!

Tudi vsakega izmed nas Gospod sprašuje kakor predrznega hlapca: »Ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega tovariša, kakor sem se tudi jaz tebe usmilil?« (Mt 18,33). »Pojdite in se poučite, kaj se pravi: ‘Usmiljenja hočem in ne daritve!’ Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike!« (Mt 9,13). »Bodite torej usmiljeni, kakor je tudi vaš Oče usmiljen!« (Lk 6,36). »Bodite pa drug do drugega dobri in usmiljeni in odpuščajte drug drugemu, kakor je tudi Bog po Kristusu vam odpustil!« (Ef 4,32).

Duh veselja: Družina je prva šola veselja, zlasti veselja do življenja. Je prva šola veselja do življenja, ker je izvor življenja in ker brez družinskega veselja ni nobenega veselja! Kaj pomaga toliko lepih uspehov in dragocenih dosežkov, če pa je doma vse narobe in svojega veselja nimaš s kom deliti. V družini se najprej in najlepše bridkost porazdeljuje, veselje pa podvaja. Piše modri Pridigar: »Preganjaj jezo iz svojega srca, odganjaj hudobijo iz svojega telesa!« (Prd 11,10). »Veselega darovalca je Bog vesel« (2 Kor 9,7). Apostol Pavel nas spodbuja: »Veselite se vedno v Gospodu. Zopet pravim: Veselite se! Vaša blagost bodi znana vsem ljudem. Gospod je blizu!« (Flp 4,4-5). Razveselimo se danes z Nebeško Kraljico in zapojmo z njo: »Moja duša…«

 

msgr. dr. Jurij Bizjak, koprski škof