Priromali smo danes na Sveto Goro, da na tem svetem kraju prosimo Gospoda, naj nam na priprošnjo Svetogorske Kraljice da novih duhovnih poklicev. Naša škofija še nikoli ni imela tako malo bogoslovcev: ima jih samo pet.

Geslo letošnjega molitvenega dneva je V družini je usmiljenje doma.

Nekateri ste prišli danes sem kot družina: oče, mati in otroci. Kako pomembno je, da hodimo skupaj, da romamo skupaj, da skupaj molimo in doživljamo trenutke veselja in tolažbe pa tudi različnih preizkušenj. Tu smo v jubilejnem letu Božjega usmiljenja in vsaka družina mora biti kraj, kjer njeni člani okušajo veselje usmiljenja in odpuščanja. Odpuščanje je bistvo usmiljenja, ki zmore priznati napako in jo pozabiti. Dostikrat je treba stvari v družini staviti tudi na usmiljenje med možem in ženo, med starši in otroki, med brati in sestrami in drugimi družinskimi člani. Pri reševanju raznih problemov v družini je pomembno usmiljenje. Usmiljenje je ženska in moška lastnost. Kako lepo je vedno odpreti srce drug drugemu. Kjer je ljubezen, tam je tudi razumevanje, usmiljenje in odpuščanje.

Kot vsak poklic tudi duhovni poklici pridejo navadno iz krščanskih družin, ki so zgrajene na trdnem temelju cerkvene poroke, kjer se redno moli, goji duhovno življenje in so njeni člani dejavni v domači župniji. Mladi morajo biti dejavni v različnih skupinah in dejavnostih po župnijah ali v medžupnijskem prostoru: kot mašni strežniki in strežnice, kot bralci Božje besede, kot člani pevskega zbora, oratorija, kot pritrkovalci, skavti, člani mladinske, študentske, molitvene ali kake druge skupine ali gibanja. Vsaka krščanska družina je soodgovorna za poklice. Ta skrb za nove poklice mora postati sestavni del naših prizadevanj, nič manj pomembno, kakor je prizadevanje za kvaliteten verouk ali lepo bogoslužje.

Če je duhovnih poklicev dovolj, pomeni, da je naša vera živa in rodovitna. Če jih ni, pomeni, da vera usiha in da je preveč površinska.

Urejeno in zavzeto krščansko življenje po družinah je, tudi če izjeme so, še vedno najbolj ugodno okolje za odločitev mladih za duhovništvo ali redovništvo. Mlade moramo doma, v družini in župniji vzgajati tako, da jim misel na duhovništvo ali redovništvo ne bo tuja. Naj se zavedajo, da je vsak poklic, ki si ga bodo izbrali, velikodušno in požrtvovalno služenje bratom in sestram z darovi, ki so jih prejeli. Ljudem ne moremo storiti nič bolj koristnega, kakor da jim pomagamo spoznati Jezusa Kristusa in da zanj čim bolj verodostojno pričujemo.

V preteklosti se je dogajalo, da so starši včasih preveč močno želeli, da bi njihov sin, hči, postal duhovnik, redovnik, redovnica. Danes pa se žal pogosto dogaja ravno nasprotno, da starši branijo otrokom duhovni poklic. Starši, ki imajo svoje otroke gotovo radi, jim ne morejo želeti večje sreče, kakor je ta, da uresničijo poklic, v katerega jih Bog kliče. Tudi če je glede tega kaka bojazen pri starših ali mladih, kot poroča prerok Jeremija v 1. berilu, se je na Božji klic treba odzvati in nanj odgovoriti. Pozabimo, kar je za nami in se stegujmo za tem, kar je pred nami (prim. Flp 3, 13).

Družina je zibelka življenja pa tudi zibelka vsakega duhovnega poklica.

V domačih družinah in iz prijateljstva z Jezusom je zrasel poklic naših jubilantov, pa tudi poklic naših katehistinj in katehistov. Iz prijateljstva z Jezusom, ki naj se goji po naših družinah, naj vzklijejo novi duhovni poklici na njivi naše škofije.

Naj naše molitve in naše delo za nove poklice spremlja mogočna priprošnja Svetogorske matere Božje, saj še nikdar ni bilo slišati, da bi bila ona koga zapustila, ki je pod njeno varstvo pribežal in je pomoči prosil.

 

msgr. Metod Pirih, upokojeni koprski škof