Pridiga škofa Jurija Bizjaka med krizmeno mašo v Kopru 2020
Bratje in sestre.
Točno sedem tednov po velikem četrtku smo letos na veliki četrtek pred binkoštmi zbrani v koprski stolnici za krizmeno mašo. Prisrčno pozdravljam škofa Metoda in ves zbor duhovnikov, pa tudi vse redovnike in redovnice, diakone in bogoslovce, vse zbrano Božje ljudstvo. Lani smo tri dni po krizmeni maši slavili veliko noč, letos pa bomo čez tri dni slavili binkošti in prihod Svetega Duha.
Zadnji štirje tedni letošnjega postnega časa in vsi sedmeri tedni letošnjega velikonočnega časa so potekali v znamenju vsem dobro znane koronapreizkušnje, ki je še kako zaznamovala življenje tako celotne družbe kakor tudi življenje Cerkve in vseh njenih skupnosti. Odpadle so zlasti vse množične prireditve in slovesnosti pa tudi številna srečanja v manjših krogih so bila omejena in na različne načine okrnjena.
Gospodu smo hvaležni, da nam je za te težke čase, tako na področju zdravstva kakor tudi na področju politike, naklonil veliko število izjemno zavzetih in sposobnih ljudi, ki so nas s svojo oblastjo in s svojim znanjem nadvse uspešno vodili skozi težke čase. Lahko rečemo, da smo z nekaj praskami odnesli celo kožo. Preizkušnja nikakor ni končana, sprejemamo pa jo že veliko lažje, ker vemo, kako se ji zoperstavljati.
Izkušnje, ki nam jih je preizkušnja prinesla, pa niso samo slabe in boleče, ampak nas je naučila tudi marsikaj dobrega in koristnega. Naj ob današnjem slavnostnem srečanju na kratko omenim samo tri reči:
Koronanas je spomnila, kako smo krhki: S svojim vedno večjim znanjem in s svojimi vedno hitrejšimi in vedno močnejšimi pripomočki, s katerimi razpolagamo, vedno bolj in vedno lažje obvladujemo naravo in svet okrog sebe, uspešno kljubujemo številnim naravnim pojavom in nadlogam, ki jih srečujemo, kar povečuje našo samozavest, včasih pa tudi našo objestnost. Po drugi strani pa se pojavljajo tudi vedno nove nadloge in bolezni, ki predstavljajo hudo breme za človeštvo in velik izziv za vso zdravstveno stroko. Takšen izziv in takšno breme je tudi korona, ki nas še vedno spominja, da je Gospod tisti, ki jemlje in daje življenje, ki vodi v grob in dviga iz njega. Dar modrosti in razumnosti nam pomaga zavzemati prave drže pred Gospodom.
Koronanas je opozorila na pomen in vrednoto družine: Sodobne družbene obveznosti in ureditve so nam v veliki meri izpraznile in raztrgale nekdaj vsakdanje življenje in sožitje številnih družin in njihove člane v boju za vsakdanji kruh razmestile po večjih družbenih skupnostih do te mere, da so se mnogi med njimi med seboj preveč odtujili in ostali brez pravega doma. Koronapa nas je v veliki meri vrnila v naše domove in v domača gnezda, da smo marsikje ponovno lahko začutili, kar poudarja tudi papež Frančišek, da je namreč družina prostor, ki združuje tri rodove, očete in sinove in vnuke. Kakor pravi modri Salomon: ‘Krona starcev so otrok otroci, slava otrok so njihovi očetje’ (Prg 17,6). Kakor je zase in za svojo družino razglasil Mojzesov naslednik Jozue: ‘Jaz in moja hiša pa bomo služili Gospodu!’ (Joz 24,15). Dar svéta in moči nam pomaga ohranjati in ustrezno vzdrževati osnovno celico naše blaginje in našega obstoja.
Koronanas je usmerila navznoter: Tudi nam včasih veljajo besede preroka Izaija: ‘Nehajte mi prinašati ničeve daritve, kadilo mi je gnusoba. Nehajte z mlaji, s sobotami in sklicevanjem shodov, ne prenesem zlagane slovesnosti. Vaše mlaje in vaša praznovanja sovraži moja duša. Postali so mi nadležni, ne morem jih več prenašati!’ (Iz 1,13-14). Največji Gospodov očitek njegovim sodobnikom je bil, da govorijo, pa ne delajo, da so njihovi obredi pozunanjeni in brez učinka: ‘To ljudstvo me časti z ustnicami, njihovo srce pa je daleč od mene’ (Mt 15,8).
Koronapa je naš pogled preusmerila navznoter, od zunanjih slovesnosti k notranjemu spreobrnjenju in češčenju, k molitvi v duhu in resnici. Najprej se namreč s srcem veruje za opravičenje, potem se z usti priznava za rešitev! (Rim 10,10). ‘Kjer je namreč tvoj zaklad, tam je tvoje srce!’ (Mt 6,21). Tudi prvi kristjani so vsak dan enodušno prihajali v tempelj, po hišah pa lomili kruh in uživali jed z veselim in preprostim srcem (Apd 2,46). Dar spoznanja in strahu Gospodovega nas napolnjuje in razsvetljuje: Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni!
Dragi bratje! Kot zbor duhovnikov se nismo mogli zbrati kot po navadi pred začetkom velikonočnega časa, zbrali pa smo se pred koncem velikonočnega časa. Nismo se pridružili apostolom pri zadnji večerji, pridružujemo pa se jim, ko v isti dvorani zadnje večerje pričakujejo prihod Svetega Duha. Naj se torej, dragi bratje, v teh in v prihodnjih dneh tudi med nami izpolni beseda preroka Joela: ‘In v poslednjih dneh, govori Gospod, bom izlil od svojega Duha na vse človeštvo!’ (Jl 3,1-5). O Gospod, pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in prenovil boš obličje zemlje! Amen.
Msgr. dr. Jurij Bizjak
Koprski škof