Dragi škof Metod, dragi oče Bojan, dragi bratje duhovniki in diakoni, bogoslovci, uslužbenci duhovniškega doma v Šempetru, predstavniki ŠG in DD Vipava, predstavniki škofije in Ognjišča, uslužbenci Pastoralnega doma v Strunjanu, Strunjančani in vsi drugi navzoči bratje in sestre: Prisrčno vas vse pozdravljam z božičnim voščilom: Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem njegovega veselja, njegove radosti in njegove naklonjenosti do nas ljudi. 

Zbrali smo se na povabilo našega današnjega slavljenca župnika in častnega prelata, profesorja in rektorja, zgodovinarja in arhivarja Franca Kralja, ki je prav na dan Gospodovega rojstva slavil tudi svoj častitljivi devetdeseti rojstni dan in torej tudi o njem že lahko rečemo, da je kakor današnji godovnjak sveti Janez Evangelist, preživel številne svoje vrstnike in se držal navodila, ki ga daje modri Pridigar: ‘Tudi če človek živi veliko let, naj se vseh veseli!’ (Prd 11,8).

Življenje današnjega slavljenca nam ponuja dolgo vrsto izkušenj in preizkušenj, dobojevanih bojev in doseženih zmag, ki kot sveta znamenja ob naših poteh krasijo njegovo življenjsko pot in številne delavnice njegovega ustvarjanja. Tudi on namreč še vedno lahko govori s svetim Pavlom: ‘Jaz torej tako tečem, ne kakor na slepo, se tako borim, ne kakor bi mahal po zraku’ (1 Kor 9,26). Naj ob tej priložnosti v zahvalo in priznanje za njegovo vztrajno in požrtvovalno delo omenim tri odlična znamenja njegovega življenja: 

Začnimo kar z današnjim vabilom in današnjo slovesnostjo, ki prav lepo razodeva njegovo gostoljubnost. Sam sem zlasti ves čas svojega bivanja v Vipavi, zlasti kot duhovni voditelj v letih 1983-97, bil tolikokrat deležen njegove pristne in iskrene gostoljubnosti. Profesor Kralj je v tistem času bil med drugim tudi župnik na Slapu in je vsako leto za svoj god povabil na večerjo tudi semeniško vodstvo. Bili smo različnih starosti in dolžnosti, naš gostitelj pa nas je vsakega posebej in vse skupaj vedno tako prijazno pričakal in gostoljubno sprejel, da je jedilnica v župnišču na Slapu ves večer žuborela v prijetnem ozračju in živahnem pogovoru. Zvesta gospodinja Pepca je svoje prispevala iz kuhinje, naš profesor in gostitelj pa svoje iz župnijskega hrama. Nepozabni večeri v župnišču na Slapu! Kakor pravi psalmist: ‘Glej, kako dobro je in prijetno, če bratje prebivajo skupaj’ (Ps 133). In kakor pravi apostol: ‘Gostoljubje gojite!’ (Rim 12,13).

Kot drugo značilnost njegovega življenja lahko brez pomisleka navedemo miroljubnost: ‘Blagor miroljubnim, zakaj tisti bodo Božji otroci!’ (Mt 5,9). Najprej miroljubnost, ki je sad Gospodove naklonjenosti: ‘Dobro vem, kaj nameravam z vami, govori Gospod: misli rešitve in ne pogube, da vam dam upanja polno prihodnost’ (Jer 29,11). Takoj za tem pa tudi miroljubnost, ki jo opisuje psalmist: ‘Ne poganjam se za velike reči. Marveč sem utešil in umiril svojo dušo, kakor otrok v naročju svoje matere, kakor otrok, tako je v meni moja duša’ (Ps 131,2). Mir je običajno sicer sad pravičnosti, ker pa pravičnost pogosto ni zlahka dosegljiva, je mir vedno znova in znova sad prizanašanja in odpuščanja. Kdor hoče živeti v miru, mora znati in uspeti potrpeti in pozabljati. Kakor piše Marko v svojem evangeliju: ‘Imejte v sebi sol in živite v miru med seboj!’ Mr 9,50). In kakor nam razlaga apostol Jakob: ‘Sad pravičnosti pa se v miru seje tistim, ki delajo za mir!’ (Jak 3,18). 

In kot tretjo značilnost njegovega življenja naj navedemo krepost, ki jo knjiga Makabejcev opisuje pri znanem Eleazarju, tudi devetdesetletniku, to pa je resnicoljubnost. Tako piše o slavnem Makabejcu: ‘On pa je naredil časten sklep, vreden njegovih let, ugleda njegove starosti, njegovih častitljivih in v naporih osivelih las, vreden njegovega vzornega življenja od mladosti, še bolj pa svetih postav, ki jih je utemeljil sam Bog. Hitro jim je odgovoril in rekel, naj ga raje pošljejo v podzemlje: ‘Naši starosti se prevara ne spodobi. Sicer bi veliko mladeničev mislilo, da je devetdesetletni Eleazar prestopil v tujo vero. S svojim pretvarjanjem, ki bi le za las podaljšalo moje življenje, bi jih zbegal, svoji starosti pa nakopal zaničevanje in sramoto!’ (2 Mkb 6,23-25). Kakor je tudi naš Gospod pogumno izpovedal pred Pilatom: ‘Jaz sem za to rojen in sem za to prišel na svet, da izpričam resnico!’ (Jn 18,37).

Dragi naš brat gospod Franc, naš današnji slavljenec, ob Vašem devetdesetem rojstnem dnevu se Vam iskreno zahvaljujemo za Vaše delo in za Vaše molitve in žrtve, za župnijo in škofijo, za vso cerkveno pokrajino in vso vesoljno cerkev in Vam goreče voščimo, naj Gospod tudi v prihodnje milostno dodaja življenje Vašim letom, naj mu še naprej ugajajo vaše daritve in molitve, naj milostno posluša Vaše prošnje in blagoslavlja Vaše delo in Vaša opravila. Vsi tu zbrani Vam kličemo: Gospod naj Vas ohranja zdravega in krepkega med nami.

Msgr. dr. Jurij Bizjak, koprski škof