Letošnje geslo ‘Pojdi in popravi mojo cerkev’ nam kliče v spomin najprej vabilo, ki ga je leta 1181 sveti Frančišek Asiški zaslišal s Kristusovega križa: ‘Frančišek, pojdi in popravi mojo Cerkev, ki se ruši!’ Zlasti v Škofiji Koper pa nam isto geslo kliče v spomin podobno naročilo, ki ga je leta 1512 Devica Marija dala romarju v Strunjanu: ‘Popravi mojo hišo!’ V obeh primerih je bilo potrebno popraviti kamnito zgradbo Božje hiše, še bolj pa duhovno zgradbo Kristusove svete Cerkve.

Kamnitih stavb Gospod ne potrebuje, potrebujemo jih samo ljudje, potrebuje pa duhovno stavbo, ki jo tudi sam gradi in zida, kakor je obljubil apostolu Petru: ‘Ti si Peter (Skala) in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva in karkoli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih, in karkoli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih!’ (Mt 16,18-19). Naše letošnje geslo meri na to duhovno stavbo Kristusove Cerkve.

Vsi posvečeni duhovniki imajo oblast odpirati in zapirati nebeško kraljestvo. Zato je še kako potrebno moliti za svetost vseh posvečenih, da bi jih ne zadeval očitek, ki ga je Gospod izrekel ravno ‘posvečenim’ pismoukom in farizejem: ‘Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci: ker zapirate nebeško kraljestvo pred ljudmi; vi namreč ne greste noter, pa tudi tistim, ki bi šli, ne pustite, da bi vstopili!’ (Mt 23,13). Cerkev je zastopnica nebeškega kraljestva na zemlji, skoznjo vstopamo v nebeško kraljestvo.

Kdo torej more vstopiti in tudi druge voditi v nebeško kraljestvo? Najbolj preprost odgovor nam daje prvi od osmih blagrov: ‘Blagor ubogim v duhu, zakaj njih je nebeško kraljestvo!’ (Mt 5,3). Učenci so ugibali, kdo je največji v nebeškem kraljestvu, Gospod pa je poklical otroka, ga postavil v sredo mednje in rekel: ‘Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, ne pridete v nebeško kraljestvo’ (Mt 18,3). Apostol Jakob piše: ‘Bog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost!’ (Jak 4,6).

Cerkev je Božja in je sveta in je hkrati človeška in je grešna. ‘Kristus pa je Cerkev ljubil in zanjo dal sam sebe, da bi jo v vodni kopeli z besedo očistil in jo posvetil, da bi napravil sam sebi slavno Cerkev, ki bi ne imela madeža ali gube ali kaj podobnega, ampak da bi bila sveta in brezmadežna’ (Ef 5,25-26). Za takšno sveto in brezmadežno Cerkev si prizadevamo s tekočo sinodo, pa tudi z današnjim molitvenim dnevom. Za popravilo in dopolnilo naše Cerkve predlagam, da vzamemo v premislek tri ‘gube’:

Prva guba, ki jo predlagam v obravnavo, je naša duhovna okorelost in otrplost. Pregovor pravi: Človek se utrudi, navada ga podse vzame! Vsaka dobra navada je hvalevredna, postane pa duhovna cokla in zavora, če postane samodejna in brezosebna. Kdor ne napreduje, nazaduje! Kajti čas teče in svet gre naprej, vsak človek raste in se razvija na telesu, zato je nujen tudi duhovni napredek in razvoj: ‘Kdor je poučen o nebeškem kraljestvu, prinaša iz svojega zaklada novo in staro’ (Mt 13,52).

Druga guba, ki jo predlagam v obravnavo, je rodovitnost in učinkovitost naših zakramentov in presoja naših bližnjih samo po zakramentih. Ko so učenci nekemu prišleku branili izganjati hude duhove, jih je Gospod posvaril: ‘Ne branite mu; kdor namreč ni proti nam, je za nas!’ (Mr 9,40). In povedal jim je: ‘Ne vsak, kdor mi pravi Gospod, Gospod, pojde v nebeško kraljestvo, temveč kdor izpolnjuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih!’ (Mt 7,21). ‘Proč od mene, kateri delate krivico!’ (Mt 7,23).

Tretja guba, ki jo predlagam v obravnavo, je naše pojmovanje Cerkve, ki je pogosto zoženo preveč samo na klerike. Temelji kamni Cerkve so dvanajsteri apostoli (Mt 10,1-4) in temeljni kamni Cerkve so njihovi nasledniki, to so škofje in njihovi pomočniki, torej kleriki! Brez njih Cerkve ni! Vendar kleriki niso namenjeni sami sebi, temveč so v službi Božjega ljudstva in v službi Cerkve! Niso pastirji brez črede, ampak so vodniki Gospodove staje in oskrbniki Gospodovega hleva. Kakor piše apostol Peter: ‘Pasite Božjo čredo, ki je pri vas!’ (1 Pt 5,2).

Zato je potrebno moliti tudi na nove duhovne poklice. Kakor nam naroča Gospod: ‘Žetev je velika, delavcev pa malo. Prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev!’ (Mt 9,38). Naj se ponovi, kar se je zgodilo v bližini Kafarnauma, ko je Jezus zagledal veliko množico: ‘Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja!’ (Mr 6,34). In naj se v Gospodovi Cerkvi uresničuje napoved preroka Ageja: ‘Slava te druge hiše bo večja, kakor je bila slava prve, govori Gospod nad vojskami: in na tem kraju bom podelil mir, govori Gospod nad vojskami’ (Ag 2,9). Amen.