Naše misli tudi nocoj hitijo v Jeruzalem, na vrh gore Sion, v dvorano zadnje večerje. Tam je naš Gospod in z njim so njegovi učenci. V svojo zadnjo večerjo Jezus nazorno povzema vse svoje življenje, vso preteklost in prihodnost, ves svoj nauk in vse svoje delo. Pri tej večerji se skrivnostno zgodi vse, kar se v naslednjih treh dneh zgodi javno, in vse, kar se skrivnostno dogaja do konca sveta. Izroča jim ta obred kot svojo oporoko in jim naroča: ‘To delajte v moj spomin!’ (Lk 22,19).

Letošnja nadloga, s katero se otepamo sami in z nami ves svet, pa nas iz dvorane zadnje večerje še dodatno usmerja v vrt Getsemani, kamor se je Jezus po večerji podal s svojimi učenci, in kjer se je to, kar se je v obredu zgodilo pri večerji, že začelo dejansko uresničevati. ‘Ta kelih je nova zaveza v moji krvi,’ beremo v nocojšnjem drugem berilu in v vrtu Getsemani že slišimo Gospoda, ki prosi Očeta, naj gre ta kelih mimo njega. Prikaže se mu angel iz nebes in ga krepča, njegov pot pa postaja kakor kaplje krvi, ki padajo na zemljo. 

Kakor je nebeški Oče za veliko noč natočil grenek kelih trpljenja svojemu Sinu, tako je letos za veliko noč nebeški Oče tudi nam natočil trpko čašo preizkušnje z nalezljivo okužbo. Tako se tudi na nas uresničuje Pavlova beseda Kološanom: ‘Zdaj se veselim, ko trpim za vas in po svoje dopolnjujem v svojem mesu, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev’ (Kol 1,24). Naj bo tudi naša prošnja, da bi ta trpka čaša preizkušnje šla mimo nas in naj se zgodi njegova sveta volja!

Naš Gospod je svoje rešilno delo opravil sam, v krogu svojih najožjih učencev. Tudi njegovi rojaki so veliko noč skozi vso zgodovino slavili predvsem po hišah in družinah. Letošnja nadloga preusmerja tudi naša slavja iz naših cerkva v naše hiše in v naše družine. Sprejmimo ta premik in to spremembo rade volje iz Očetove roke in ga goreče prosimo, naj blagoslavlja naše domove in naša domača ognjišča. Amen.

 

Msgr. dr. Jurij Bizjak, koprski škof