Le pomni, pomni, to skrivnost

Znana velikonočna pesem ‘Raduj, nebeška se Gospa’ se v tretji kitici končuje z vabilom: ‘Le pomni, pomni, to skrivnost: čez Golgoto gre pot v radost!’ Naziv ‘velika noč’ dejansko označuje predvsem velikonočno jutro in dan vstajenja, vendar je za pravilno in globlje razumevanje vsebine velike noči treba upoštevati celotno velikonočno tridnevje, torej ne samo dan vstajenja, temveč tudi predhodna dva dneva, to sta dan križanja in usmrtitve, to je petek, in dan straženja groba, to je sobota. Smisel dneva vstajenja je namreč ravno v tem, da osvetljuje predhodna dva dneva, dan trpljenja in smrti in dan počivanja v grobu. Besedilo velikonočne pesmi tako pravilno  osvetljuje največjo in najglobljo človeško skrivnost: ‘Čez Golgoto gre pot v radost!’ 

Z drugimi besedami: Pot v radost gre preko križa! Zakaj preko križa? Zakaj ravno preko križa? Mar ni druge poti? Prvi odgovor na trdo postavljeno vprašanje nam daje že naše vsakdanje védenje in naša vsakdanja izkušnja, ki jo na kratko opisuje psalmist: ‘Sedemdeset let je dni našega življenja, osemdeset let, če smo krepki. In največ izmed njih je polnih truda in bridkosti, kajti hitro minejo in mi odletimo’ (Ps 90,10). Naša telesa v bolečinah rojevajo potomce, samo tako gre svet naprej, in naša telesa v slabostih umirajo! In niti možnost ‘vzemi ali pusti’ ne pride v poštev, ker se za življenje nihče ne odloči sam, ampak mu je podarjeno in bo zato zanj dajal račun! Piše modri Sirah: ‘Moj sin, z vsem svojim srcem spoštuj očeta in bolečin svoje matere ne pozabi!’ (Sir 7,27).

Naš razum, pogosto tudi veren razum, pa je bolj pripravljen sprejeti samo ‘tretji dan’, zavrača pa prva dva dneva in se upira nosilcu velikonočne skrivnosti, ki je hkrati tudi skrivnost učlovečenja in sprejetja križa in smrti, ter zahteva od njega dokaz ali razlago. Že njegovi sodobniki so od njega zahtevali znamenje, on pa jim je odgovoril: ‘Hudobni in prešuštni rod hoče imeti znamenje, pa se mu ne bo dalo drugo znamenje kakor znamenje preroka Jona. Kakor je bil namreč Jona v trebuhu velike ribe tri dni in tri noči, tako bo Sin človekov v osrčju zemlje tri dni in tri noči’ (Mt 12,39-40). Če je brezgrešnega nebeškega poslanca pot peljala v radost preko Golgote, kdo smo mi, navadni smrtniki, da bi takšni poti smeli ugovarjati? Zato apostol upravičeno piše Korinčanom: ‘Kajti Judje zahtevajo znamenja in Grki iščejo modrost, mi pa oznanjamo Kristusa Križanega, Judom pohujšanje in poganom norost, njim pa, kateri so poklicani, Judom in Grkom, Kristusa, Božjo moč in Božjo modrost’ (1 Kor 1,22-24). 

Velika noč s svojim tridnevjem tako ne odpravlja nobenega križa, daje pa vsakemu križu smisel in pomen. In s tem je pravzaprav vse rešeno: koliko žrtev in naporov, koliko bolečin in potrpljenja ljudje brez pomisleka jemljemo nase, če vemo, čemú in zakaj, če vidimo smisel in pomen! Kar te ne povozi, te okrepi. In vse gre vedno na odštevanje: Nikoli ni treba reči: Na, zdaj pa še ena! Vedno raje: Na, pa bo spet ena manj! Sam nosilec velikonočnega tridnevja je zelo oprijemljiv: ‘Vzemite moj jarem nase in učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen, in našli boste mir svojim dušam. Zakaj moj jarem je prijeten in moje breme je lahko!’ (Mt 11,29-30).

 

Msgr. dr. Jurij Bizjak, koprski škof