Vrnite se k sodbi (Dan 13,49)

Vnebovzetje je vsekakor največji Marijin praznik za vso Cerkev, hkrati pa je Vnebovzetje velik praznik tudi za ves narod in za celotno državo. Zato že skoraj tri desetletja kot kristjani na ta dan slavimo Devico Marijo Vnebovzeto, hkrati pa kot državljani molimo za domovino in izročamo ves narod v njeno materinsko varstvo. Iz naštetih dejstev je nastala navada, da ob tej priložnosti spregovorimo tudi o vsebinah, ki nagovarjajo čim širši krog vernikov. Naj torej tudi naša današnja beseda nakaže razpoko v skali in zabije vanjo klin resnice in naj bo izraz vere, ki z velikostjo gorčičnega zrna prestavlja gore (Mt 17,20). 

Prerok Jeremija, ki velja med vsemi svetimi pisci za največjega rodoljuba, je svojim rojakom v babilonskem izgnanstvu poslal sledeče naročilo: ‘Zidajte hiše in prebivajte v njih, zasajajte vrtove in uživajte njih sad! Ženite se in rodite sinove in hčere, oženite svoje sinove in omožite svoje hčere, da bodo rodile sinove in hčere, da se boste tam množili in se ne boste manjšali! Skrbite za blaginjo dežele, kamor sem vas izgnal, in molite zanjo h Gospodu, kajti njena blaginja je vaša blaginja!’ (Jer 29,5-9). 

Prerokovo naročilo se je tudi marsikateremu Judu takrat verjetno zdelo popolnoma zgrešeno in pogubno in prerok Jeremija je zaradi tega pri marsikom veljal za prodano dušo in veleizdajalca: Namesto da bi pozival k uporu in pustošenju, k sovražnosti in napadalnosti, je vabil k delu in molitvi za deželo, v kateri so prebivali proti svoji volji in o kateri pravi psalmist na drugem mestu: ‘Hči babilonska, pustošnica, blagor mu, ki ti povrne tvojo storitev, ki si nam jo storila. Blagor mu, ki grabi in treska tvoje otročiče ob skalo!’ (Ps 137,8-9). Prerok pa je preudarno in modro ocenil, kaj je v danih razmerah možno in smiselno, in razumno podal svoj nasvet in svoje naročilo. In zgodovina je, kakor je vsem znano, njegovo izbiro in odločitev prepričljivo potrdila. 

Kot majhen narod, še manjši od Izraela, smo tudi mi vajeni razmišljati, kako se vklapljati in se ohranjati v tesnejših ali ohlapnejših povezavah s sosednjimi in drugimi večjimi in močnejšimi narodi. Braniti svojo samostojnost in ohranjati svojo istovetnost je mogoče na več načinov, prevladujeta pa vendar dva osnovna pristopa: ali z močjo in nasiljem ali s potrpljenjem in pogajanji. Zgodovina, ki je učiteljica življenja, nam kaže, da se samostojnost in istovetnost naroda običajno ohranja z uporabo obeh načinov: Tudi vsako nasilje se nazadnje namreč mora končati in se konča s pogajanji! 

Podobno je bilo tudi v naši zgodovini: v veliki drugi svetovni vojni, ki nas je zajela, in v območni krajši vojni, ki je bila potrebna za samostojno državo. V obeh primerih sta bila uporabljena oba načina, od zgodovinarja pa je odvisno, kateri način postavlja v ospredje: Bojevit zgodovinar vidi in ceni bolj moč in nasilje, miroljuben zgodovinar vidi in ceni bolj potrpežljivost in pogajanja. Uravnotežen zgodovinar torej vidi in ceni oboje in priznava vsakemu njegov pristop in njegov delež.

Ker sta torej za samostojnost in istovetnost naroda običajno potrebna in dejavna oba pristopa, ni pravega razloga, da bi predstavniki obeh strani potem drug drugemu lahkomiselno odrekali temeljno rodoljubje in pradedne časti in drug drugemu zanikali predano zvestobo in ustrezne zasluge ter drug drugega nazadnje izključevali iz poteka zgodovine in dejanskega dogajanja. ‘Roka roko umije,’ pravi naš pregovor. In modri Salomon svetuje: ‘Če je tvoj sovražnik lačen, ga nasiti, če je žejen, ga napoji! S tem mu žerjavico zbiraš na glavo in Gospod ti bo povrnil!’ (Prg 25,21-22). 

Ob bližajoči se 30-letnici pogosto poslušamo poročila o poteku naše osamosvojitve in o odločitvah in potezah, ki jih je sprejemala in vlekla ena ali druga stran: o precej bolj udarni tedanji ‘desnici’, ki se je kot nasprotnica obstoječega režima morala pogumno spopadati z osvajalsko vojsko, in o precej bolj miroljubni tedanji ‘levici’, ki se je kot predstavnica obstoječega režima morala previdno pogajati z osvajalsko vlado. Ob tem se sprašujem: Ali tedanja levica res ni naredila nobene poteze, ki bi jo bilo mogoče razložiti in razumeti kot pogajalsko taktiko in pristno rodoljubje za čim manj krvavo osamosvojitev naroda? Ali je res mogoče vztrajati na stališču, da je tedanja levica delala proti svojemu narodu? Mar nista obe gonilni sili imeli enak namen in isti cilj, samo način delovanja je bil različen: ena stran bolj z upravičeno močjo in nasiljem, druga stran bolj s potrebnim potrpljenjem in pogajanji! 

Podobno pa verjetno smemo reči tudi o odločitvah in potezah, ki jih je ena ali druga stran sprejemala in vlekla med drugo svetovno vojno, takrat v zamenjanih vlogah (!): o precej bolj miroljubni tedanji ‘desnici’, ki se je kot predstavnica obstoječega režima morala previdno pogajati z osvajalskimi vladami, in o precej bolj udarni tedanji ‘levici’ kot nasprotnici obstoječega režima, ki se je morala pogumno spopadati z osvajalskimi vojskami. Tudi ob tem se sprašujem: Ali tedanja desnica res ni naredila nobene poteze, ki bi jo bilo mogoče razložiti in razumeti kot pogajalsko taktiko in pristno rodoljubje za čim manj krvavo ohranitev naroda? Ali je res mogoče vztrajati na stališču, da je tedanja desnica delala proti svojemu narodu? Mar nista obe gonilni sili tudi takrat imeli enak namen in isti cilj, samo način delovanja je bil različen; ena stran bolj s potrebnim potrpljenjem in pogajanji, druga stran bolj z upravičeno močjo in nasiljem! 

Zato se ob obeh navedenih primerih sprašujem: Zakaj v obeh primerih, enkrat z leve, enkrat z desne, vidimo in cenimo in dajemo priznanje samo moči in nasilju in ne vidimo in ne cenimo in ne dajemo priznanja tudi potrpljenju in pogajanjem? In zakaj tudi zdaj, ko ni več ‘zunanjega’ nasprotnika, pozabljamo na potrpljenje in pogajanja in z vnaprejšnjim izključevanjem nasprotne strani izničujemo voljo večine volivcev? Apostol Pavel piše: ‘Kar kdo seje, to bo tudi žel’ (Gal 6,7). In prerok Ozej napoveduje: ‘Tisti, ki sejejo veter, bodo želi vihar!’ (Oz 8,7). Pregovor kralja Salomona pravi: ‘Kdor stepa smetano, naredi maslo, kdor tepe po nosu, pretoči kri, kdor tepe po obrazu, izzove spor’ (Prg 30,33). Evangeljski nauk je preizkušen: ‘Vsako kraljestvo, ki se razdeli zoper sebe, bo opustošeno in nobeno mesto ali hiša, ki sta zoper sebe razdeljena, ne bo obstala!’ (Mt 12,25).

Površno in krivično obsojanje tako z ene kakor z druge strani pa nam kliče v spomin tudi drugega preroka, to je preroka Daniela, ki je odločno in pogumno rešil po krivici obsojeno Suzano. Ko so jo vodili v smrt, je prerok Daniel stopil v sredo množice in zavpil: ‘Ste tako slaboumni, sinovi Izraelovi? Brez preiskave in zanesljivega spoznanja ste obsodili hčer Izraelovo? Vrnite ste k sodbi!’ (Dan 13,48-49). Dragi bratje, vprašanje preroka Daniela lahko velja tudi nam: ‘Smo res tako slaboumni, sinovi Slovencev? Brez preiskave in zanesljivega spoznanja smo obsodili in še vedno obsojamo svoje sinove in hčere? Vrnimo se k sodbi! – 

 

Msgr. dr. Jurij Bizjak
Koprski škof