Skupaj gradimo hlev – advent z družinami 2019
Adventne spodbude 2-2019.pdf
Adventne spodbude 1-2019.pdf
Adventne spodbude 3-2019.pdf
3. adventna nedelja (veseliti se in potrpeti)
Misijonar Ignacij ima domotožje, lahko bi se vrnil, doma je vse že urejeno. Vera mu daje veselje v tem, kar Bog šele pripravlja. Kristjan ne naseda trenutnim občutkom. (Adventni koledar)
Kristjanova osebna izkaznica je veselje evangelija. Kristjan brez veselja ne obstaja!« Lahko pravi, da je kristjan, vendar ni, ker mu nekaj manjka. (papež Frančišek)
Nedelja »gaudete« nas spominja na veselje. Morda smo nanj pozabili.
V tem tednu na deščico zapišite ali upodobite dvoje: drobna veselja v vašem domu, vsakdanjem življenju in drobne potrpežljivosti.
– Kaj vse vam prinaša pravo veselje za razliko od veseljačenja. Česa se razveselite drug na drugem. Komu lahko ta teden mimogrede prinesete drobno veselje brez velikih pričakovanj.
Poskušajte najti vsaj nekaj poti. Zaznamujte jih na deščico lahko samo z eno besedo ali simbolom.
– Katere stvari ne pridejo takoj in je treba potrpeti. Kje vse je treba vsak dan »potrpeti«. Advent je čas nosečnosti, čakanja. Ni vse odvisno od nas. Čakanje v kuhinji, prometu, šoli … Čakanje ob nekaterih osebah v tvojem življenju. Čakanje, ko nečesa še nimaš, drugi pa že imajo …
Janez Krstnik je bil v ječi, samici, temi. Ko smo v temi, je težje čakati in potrpeti. Začnemo dvomiti.
»Glejte, poljedelec pričakuje dragocen sad zemlje in potrpežljivo čaka, dokler ne prejme zgodnjega in poznega dežja. Potrpite tudi vi; utrdite svoja srca, kajti Gospodov prihod je blizu.«
Neki cesar je izbiral naslednika in dal vsem mladeničem v kraljestvu semena, naj jih zalivajo in gojijo. Čez leto so prinesli nazaj rastline, da bi med njimi izbral naslednika. Le eden je prinesel prazno posodo z zemljo. Seme je bilo mrtvo. Vsi drugi so si poskrbeli druga semena, ko so videli, da ni zraslo. Za naslednika je bil izbran mladenič, ki je bil pošten in iskren. Tako si tudi kristjan izbira drugo veselje, ko ne vidi takoj sadov in se ne zanese na Božjo besedo.
Advent v temi. Včasih je učil hoditi skozi temo in se veseliti luči. Danes si kar sami prižgemo luči. Veselje pa prihaja iz odrešenosti.
»Ali si tisti, ki mora priti ali naj čakamo drugega?« Kdor je noseč, se zanese da bo rodil. Ne prehiteva. Še ne vidi in se veseli. Tako je s kristjanom misijonarjem. Kdor vero spravi v predal za vsak primer, išče nadomestne vire veselja. Kdor je noseč, nosi veselje s seboj.
Veselimo se, ker so naša imena zapisana v nebesih in ne zato, ker bodo napisana na spomenikih, zgodovinskih knjigah, spominskih ploščah …
Kaj vse je treba potrpežljivo čakati in se zanesti vsak dan pri delu. Zakaj bi bilo drugače, ko Bog potrpežljivo upošteva druge ljudi pri gradnji doma, ki ni vedno po naših predstavah.
2. Brezmadežno spočetje Device Marije, 2. adventna (Marija – Bog gradi dom z nami)
Misijonar zapusti dom in gre v neznano. Toda Bog poskrbi in dom postane večji. Tako je bilo s Knobleharjem, tako je s kristjanom, ki ni »parkiran«. (Adventni koledar)
Kristjan brez Marije je sirota. Prav tako kristjan brez Cerkve je sirota. Kristjan potrebuje ti dve ženi, materi, devici: Cerkev in Marijo. Cerkev ni carinska postaja, je Očetova hiša (papež Frančišek)
Marijo je Bog vnaprej pripravil. V tem tednu na deščico zapiši/te ali upodobi/te: Dan, datum tvojega krsta, dneve članov vaše družine. Morda boste prav v tem tednu poiskali, se pozanimali.
Imena vaših krstnih zavetnikov. Lahko tudi kakšen simbol, s katerim ga upodabljajo.
V tem tednu se spomnim/o, kaj vse mi je že dano. Do vere ne morem priti sam. Roditi se ne morem, tudi krstiti se ne morem sam. Kaj vse mi je že vnaprej dano po drugih, po skupnosti Cerkve, po zakramentih… Tudi to lahko z besedo ali simbolom zapišemo na deščico.
Vse zapisano gradi dom, kjer vstali Kristus danes zares živi, se uteleša.
LUČ na adventnem vencu spominja tudi na luč, ki so jo prižgali pri krstu.
»Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila …« Bog v Mariji že naredi to, kar bo kasneje naredil pri našem krstu. To je zgovornost tega pomembnega praznika. Pri krstu nas nekdo rodi. Ne morem se roditi sam. Marija je primer, kako je to ne uspava, ampak sodeluje. Gre na pot.
Krst ni mrtev datum. Ni spominek. Ni darilo otroku, potem pa se bo že sam odločil.
»Kača me je zapeljala in sem jedla.« Človek postane to kar jé. »Pred stvarjenjem sveta nas je v njem izbral, da bi bili sveti in brezmadežni pred njim.« Ustvaril nas je za odnos, vmes je prišel greh. Hudič je človeka zapeljal, da se hrani z naravo. Da bi hranil svoj »jaz«. Jesti veliko in jesti še več.
Kristus je zato postal HRANA. Da bi »jedli« njega in se ne polnili z naravo. Se trudili izpopolniti samega sebe. Tako je krst povezan s sveto mašo. Rodil seje v živalskih jaslih. Tam, kjer se živali hranijo. Da bi mi ne bili kakor žival v sedanjem potrošništvu. Sodobno poganstvo so kakor jasli, kamor hodimo polnit svoje potrebe.
KRST (na 2. adv. n. običajno nastopi Janez Krstnik) Marija je najlepši primer, da razložimo krst. Pri krstu smo že odrešeni, ne da za to kaj naredili. Z Jezusom smo se znašli v Očetovi hiši. In v isti sapi smo že poklicani in poslani. Kakor Marija.
Krst ni vstopnica ali vozovnica za v žep, da jo boš na koncu pokazal. Cerkev ni carinska postaja, je Očetova hiša (papež Frančišek). S krstom te Bog v Jezusovem telesu vključi v večjo zgodbo. Bog je v Jezusu začel Cerkev. Mi krščeni pa smo poklicani, da do konca sveta iz te stavne delamo dom. Dom za mnoge. Ne rešitev zase.
1. adventna nedelja 2019 (zgradba – dom)
Vsakdo je poklican, da postane bivališče za Boga, tabernakelj, kjer kraljuje Bog. (Adventni koledar, 31)
V tem tednu na deščico zapišite ali upodobite: S čim vse zgradba lahko postane dom. Kako lahko tvoje vsakdanje navade, tvoja družina, poklic, telo … postane ne le zgradba, ampak dom. Kako lahko Cerkev postaja dom. Napiši, nariši, ko ste/si med tednom manj ukvarjali s seboj in rajši razodevali drugega.
Deščico prinesite naslednjo nedeljo k maši in jo položite na mesto, kjer bomo zidali hlev.
Zgledi: Ignacij Knoblehar, papež Frančišek, otroci za otroke, luč na adventnem vencu …
LUČ sama zase nima smisla. Adventni venec lahko kaže nase (mnogo okraskov, sveča kot okrasek) ali na druge (goreča sveča, zelenje). Letos želimo Jezusu pripravljati hlev, zgrajen iz naših deščic. Ni treba da je deščica sama »najboljša«, daleč bolj pomembno je, da misli na druge, da se pusti vgraditi.
Papež nas je letos povabil, da pomagamo Cerkvi, da »gre ven«, da bo bolj »na poti«, bolj misijonska.
Najboljši misijonarji smo takrat, KO SMO SVETI. Svet ni tisti, ki je popoln, ampak tisti, v katerem živi Jezus.
»Pač pa si oblecite Gospoda Jezusa Kristusa!« (Rim 13,14) Sleči starega človeka, slabe navade, grešnost .. je premalo. V adventu se lahko osredotočimo le na sebe ali samo na svojo družino. Samo z trudom in vajami bomo razodeli le »sebe« ali pa »nas«. Ko pa postanemo dom, se bo Jezus brez naše vednosti razodeval drugim.
»Kakršni so bili Noetovi dnevi, tako bo tudi ob prihodu …« (Mt 24,37). Lahko se zelo ukvarjamo s svojim življenjem, kako naj živimo. A s tem še nismo budni. Lahko se trudimo graditi čim boljši dom, vendar v stavbi še nihče ne prebiva. Bolje nedokončan in nepopolna zgradba, vendar DOM Z NEKOM. To je Cerkev.
Papež Frančišek: »Če Cerkev ni ni misijonska, potem to sploh ni več Cerkev.«
Molitev (iz platnice adventnega koledarja):
Gospod, pomagaj mi širiti tvojo vonjavo … Luč, o Jezus bo prihajala od tebe, ne od mene … Dovoli mi, da te oznanjam brez pridiganja … (sv. J. H. Newman)
Dodatni namigi ob Božji besedi:
»Takrat bosta dva na polju eden bo sprejet, drugi puščen …« Delo na polju predstavlja sodobno tekanje, potopljenost v delo za preživetje. Beseda »sprejet« je ista, kot jo Matej uporabi samo še na enem mestu (Mt 1,20) »Ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene.« Ni samo vzet ampak je nekam sprejet, v dom. Drugi pa so tako zelo zaposleni z delom in so »puščeni«. Pomeni, da je ostal zadaj, ni opazil še nekaj drugega poleg vsakdanjega tekanja po obveznostih. Lahko se počutimo kot predmet, ki je samo za uporabo in ga potem odvržejo. Danes zelo velika želja po domu, sprejetosti, osebi. Da bi bili budni ni treba, da pobegnemo iz tega vsakdanjega življenja. Lahko pa iz tega tekanja naredimo dom. To je sodobni hlev.
»Bratje, poznate čas, v katerem smo.« kajti ob uri, ko ne pričakujete, pride …« Danes tako hitimo, ker čas doživljamo kot »kronos«. Tukaj pa je rabljena beseda »kairos«. Kronos je tisti las, ko živino »zaporedno«, ko smo sami. Kairos je čas, ko smo v odnosu z nekom. »Dom« je edina rešitev v sodobni bitki s časom in predlog za advent, ko kljub dobrim željam, ne bomo imeli časa.
Zazrtost v sebe lahko predstvlja tudi adventni venec, ki je le okrasek. Tak potrebuje veliko pozornosti. »Pač pa si oblecite Gospoda Jezusa Kristusa«. Obleči Kristusa pomeni obleči luč. Ko si v luči, ne iščeš več pozornosti zase. Začneš videti drugega.
