Na praznik svetih bratov Cirila in Metoda, 5. julija 2025, je v koprski stolnici potekalo slovesno bogoslužje ob srebrnem jubileju škofovskega posvečenja upokojenega koprskega škofa msgr. dr. Jurija Bizjaka. Škofovsko posvečenje je prejel 5. junija 2000, pred natanko 25 leti.
Pri sveti maši sta skupaj z navzočimi duhovniki somaševala koprski škof msgr. dr. Peter Štumpf ter upokojeni novomeški škof msgr. Andrej Glavan, ki letos prav tako obeležuje 25-letnico škofovskega posvečenja.
Homilijo je imel strunjanski župnik msgr. dr. Bojan Ravbar, najstarejši duhovnik v koprski škofiji in tudi njen najstarejši župnik.
Pridiga msgr. dr. Bojana Ravbarja
Zbrani smo na ta izreden dan za Koper, za Slovenijo, za Cerkev in tudi za svet. Srebrna obletnica posvečenja našega škofa Jurija in drugih treh naših bratov, ki so v istem letu prejeli škofovsko posvečenje. Z veseljem pozdravljam vse zbrane! Kakor pred 25. leti, je sveto leto tudi danes.
Un cordiale saluto a voi tutti qui presenti per ringraziare per i 25 anni dei quattro nostri Presuli. In ordine delle loro consacrazioni vorrei ricordare i loro nomi, con il moto sul loro stema, ossia il loro programma di vita. Mons Stanislav Hočevar: »Servite a Dio con gioia.« Mons Andrej Glavan con il suo: »Quello che vi dira, fatelo!« L’Arcivescovo Anton Stres ci si presenta col: »Tutto opero per il Vangelo«. Infine il nostro Vescovo Jurij Bizjak col suo »Coraggio, voi tutti, o popolo nel Paese!«
Kaj naj si rečemo za ta lep jubilej? Pomislil sem na štiri gesla, ki so našim jubilantom vodilo, in hranijo izjemno bogastvo. Naj postanejo tudi »luč na naši poti«.
Pojdimo po datumih izpred 25. let.
Nadškof Stanislav Hočevar: »Služite Bogu v veselju.« Služiti. Misel obstane pri Jezusu: »Nisem prišel, da bi mi stregli, ampak, da bi stregel in dal svoje življenje za mnoge.« Smo že pomislili, daje zapustil nebesa in prišel med nas, da bi stregel? Ne samo, ko nasiti množice in slepemu podari vid, in vdovi materi obudi sina ter apostolom umije noge… Največje dejanje služenja zagotovo, ko da življenje za nas, za vse brez razlike. Služiti torej Bogu, ki ga srečam v bližnjem, v sočloveku, najprej v ubogem. To je prava in zahtevna revolucija, za ceno krvi in srca. Vzor je Marija. Božjemu poslancu se predstavi kot služabnica, tista, ki streže. In prvo dejanje po oznanjenju je njena pot k sorodnici Elizabeti. Tako rekoč »pozabi« na Boga v sebi, da bi služila Bogu v bližnjem. A v tem škofovskem geslu je še druga plat: veselje. Kar storiš dobrega bližnjemu, kateremu koli človeku, se ti povrne z veseljem. In v bližnjem, ki mu služiš, je Jezus, zato je veselje, kakršnega svet ne pozna. Poskusimo! Naj veselje napolni sleherno srce!
Drugi je škof Andrej, Andrej Glavan s svojim: »Kar koli vam reče, storite!« Besede, kijih Marija reče strežnikom, ko na svatbi v Kani zmanjka vino. Ko to opazi, obzirno opozori Jezusa, ki brez hrupa poseže vmes, skoraj neopazno, “za kulisami”. Tako ravna naš Bog, z bližino in obzirno. To nam pove prizor v tej naši stolnici: tak je Jezus: pomaga, služi na skrivnem, v trenutku, ko drugi ne opazi. Saj vemo, da so pohvale za dobro vino šle na račun ženina. A strežniki to opazijo in v njih se začne razvijati kal vere, se pravi, da verujejo, daje v Jezusu Bog, njegova ljubezen… Ne pozabimo: ta prvi Jezusov čudež je izzvala Marija. Materinsko srce vidi vse, ker Mati gleda s srcem. Vidi in posluša s srcem. Zato je vsaka naša zdravamarija tako dragocena, posebej ko prosimo za najbolj pomembno: »zdaj« edini trenutek v naših rokah; in »ob naši smrtni uri«: ta, ki bo odločil našo večnost. O, ko bi mogli še petdesetkrat, stokrat, tisočkrat ponoviti te besede!
Nadškof Anton Stres nam postreže z geslom: »Vse zaradi evangelija. – Vse (delam) zaradi evangelija.« Izzivajoče. Ta »vse« vzbuja najprej željo, da bi storili vse, da veselo oznanilo, kar je evangelij, pride do slehernega človeka, doseže njegovo srce in preplavi svet. A Jezus najprej pova-bi: »Ostanite v moji besedi«, naj živimo Besedo. Zato ni izguba časa, če vzamemo evangelij kot »knjigo življenja« (papež Frančišek bi rekel, to malo knjižico v torbico ali v žep) ter dan za dnem iz nje črpamo za življenje. Saj je nujno, da Besedo najprej živimo in jo nato prinašamo drugim. Pa ne z modrimi in prepričljivimi besedami, ampak nevsiljivo, skromno, ker moč Besede je Jezus. In tisti, ki mu odpre srce, pride do modrosti, ki jo prinaša Beseda. Se več: napolni ga Božji Duh, napolni ga življenje, ker »moje besede -pravi – so Duh in Življenje«. Hvala za to spodbudo, gospod nadškof, hvala za nauk in življenje, kiju prinašate med nas.
In še naš škof Jurij Bizjak s svojim »Pogum, vse ljudstvo v deželi!« Da, pogum za ta naš tako zapleteni čas! Nikoli nisem pomislil, da bom imel srečo živeti pod isto streho s škofom Jurijem. Znanstvenik, strokovnjak v Božji besedi, a najprej umetnik bližine, prijateljstva in bratstva, ki se ti približa s preprostim srcem. Beseda, ki postane meso! Pot do tega mu je brez dvoma znanje. A to ne zadošča, ker se Bog razodeva preprostim in malim. Enkratno, ko se škof Jurij znajde pred človekom, tudi pred otrokom in zna pozorno poslušati. Beseda, kiji zna prisluhniti, in Beseda, ki jo zna podarjati. Tak je njegov pristop k človeku. In še prej, pristop do Boga. Hočeš, nočeš: navda te s pogumom. Podobno, ko stopiš pred našo strunjansko cerkev, nebogljen ob Materi in začuden nad prostranstvom, ki ga odpira morje in se nad njim pne nebo: najraje bi objel ves svet. Vrhu vsega je škof Jurij Božji maziljenec. Dar, ki gaje prejel ne zase ampak za druge, za »vse ljudstvo v deželi«, za ta naš svet.
To je dan, so dnevi, ki nam jih naklanjajo nebesa: da se za naše pastirje zahvalimo, jim zagotovimo bližino v molitvi, se z njimi bolj povežemo za naloge, ki so jim zaupane. Je pa tudi nova priložnost, da se Jezusu zahvalimo, ker je za svojo navzočnost v Cerkvi poskrbel na mnoge načine. Podarja se nam v maši in obhajilu, vanj se potopimo v Božji besedi, z Njim pridemo v stik v molitvi, srečamo ga v bratu, posebej obljublja svojo navzočnost, če sta dva ali jih je več zbranih v njegovem imenu; umirajoči na križu se razodeva v vsakem trpljenju. Izrazito pa je hotel ostati v svojih služabnikih. Na to nas spomni z obljubo: »Kdor vas posluša, mene posluša.« Naj bo ta Jezusova navzočnost v njegovih služabnikih za Cerkev, za nas vse bolj in bolj odsev svete Trojice in nadaljevanje nebeških stvarnosti tu na zemlji. Zato smo, dragi naši školje, še bolj veseli, da z vami doživljamo ta sveti trenutek in ga kot dragocen kamenček vgrajujemo v mozaik tega svetega leta, ko nas vabi, da polni upanja gremo novim časom naproti.
dr. Bojan Ravbar, župnik v Strunjanu
Voščilo svetega očeta papeža Leona XIV
Spoštovanemu bratu
JURIJU BIZJAKU
upokojenemu koprskemu škofu
ob praznovanju srebrnega jubileja škofovskega posvečenja čestitamo za
službo v dolgoletnem pastoralnem prizadevanju in se spominjamo evangeljskega
dela za oznanjevanje resnice v ljubezni in cenjene skrbnosti, s katero se je v
službi nenehno trudil za dobro Cerkve in zveličanje duš. Ko mu voščimo vse
najboljše, ga rade volje spremljamo s prošnjami, da bi s svojim apostolskim
blagoslovom, ki mu ga iz srca podeljujemo, izprosili nebeške dobrine in Božje
poplačilo.
V Vatikanu, dne 3. julija v svetem letu 2025.
Papež Leon XIV.
Čestitka ljubljanskega nadškofa
Spoštovani gospod škof msgr. dr. Jurij Bizjak,
dragi slavljenec!
Mineva petindvajset let, odkar Te je papež sv. Janez Pavel II. imenoval za pomožnega škofa v Kopru. Teh petindvajset let je zaznamovalo Tebe, zaznamovalo Tvojo škofijo in zaznamovalo tudi Cerkev v Sloveniji.
Najprej se Ti želim zahvaliti za Tvoj zgled pastirja, ki stopa pred svojo čredo, v njeni sredini in za njo; pastirja, ki se je kalil na pobočjih nad Vipavsko dolino, ob trdem delu, ob spoznavanju življenja in njegovih zahtev, pa tudi ob spoznavanju ljudi in njihovih src. Takega Te poznam: kot odločnega moža, ki ve, kaj hoče, in to tudi uresniči, obenem pa kot moža, katerega pogled sega v daljavo, do Jadrana in naprej, in nosi v sebi tudi milino in mehkobo primorskega človeka.
S Teboj je skozi našo Cerkev in skozi slovenski prostor zadihala svetopisemska modrost in njene obljube. »Pogum, vse ljudstvo v deželi!« Klic k pogumu ni prihajal samo iz Tvojega škofovskega gesla, ampak tudi iz Tebe, iz Tvojega vernega srca in iz Tvoje prepojeni s Svetim pismom in njegovim sporočilom. Ob tem klicu k pogumu pa je bilo večkrat slišati še drugo povabilo: »Če se spreobrnete in ostanete mirni, boste rešeni, v mirovanju in zaupanju je vaša moč.« Za mirovanje in zaupanje je potreben še drugačen pogum, kot si ga običajno predstavljamo. Gre za pogum, ki izvira iz Božje obljube.
Dragi škof Jurij, v veliki hvaležnosti za petindvajset let pogumnega služenja Bogu in njegovemu ljudstvu, prosim Vsemogočnega, naj te obdaja z vsemi svojimi blagoslovi, obenem pa se obračam na Svetogorsko Kraljico, naj ne odmakne svojega plašča od Tebe.
Mir in dobro ob srebrnem škofovskem jubileju.
Tvoj hvaležni brat v škofovstvu
msgr. Stanislav Zore OFM
nadškof
Voščilo koprskega škofa
Dragi naš škof Jurij, očak koprske krajevne cerkve, ki si jo mnogo let vodil kot prvi pastir po božjih poljanah setve, da zajameš in pobereš mnogo sadov, ki si jih shranil v Očetove kašče, in kjer zakladi ostanejo.
Naj te dobri Bog razveseli ob 25-letnici škofovskega posvečenja, ki jo obhajaš na praznik sv. Cirila in Metoda skupaj z brati duhovniki, redovniki in redovnicami, škofi in verniki v tvoji stolnici, kjer si bil s polaganjem rok škofa Metoda in drugih škofov, in s posvetilno molitvijo ter z maziljenjem s sveto krizmo, potrjen v apostolstvu, in tako pridružen zboru škofov, ki skupaj s papežem vodijo Cerkev do njene končne slave v nebeškem Jeruzalemu.
Naj te Gospod blagoslovi; naj razjasni svoj obraz nad tabo; naj ti daje moči, da boš še naprej pastir božje črede skupaj z menoj in skupaj s slovenskimi škofi kot trdna skala, ki se ne drobi, ampak ostane na svojem mestu, ker na tej skali Kristus gradi in utrjuje Cerkev, in na tej skali počiva vera prebivalcev naše drage dežele.
Hvala, da si, kot si. Po svetopisemskem Jobu poln modrosti tudi v trpljenju in spoznanju Gospoda, ki v vsakem času daje pravo poživitev, ki daje moč in veselje, da lahko vsak, tudi v preizkušnji, izpolni svojo poklicanost in dospe v tisti pokoj, ko dobi od Gospoda sadove, ki jih je iskal v dnevih stiske in bolečine.
Hvala, da si me bratsko sprejel kot škofa, svojega naslednika, na starodavnem in častitljivem sedežu koprske škofije.
Hvala, da si z menoj; da skupaj hodiva v molitvi, setvi in izkušnjah tvoje modrosti.
Hvala, da sva skupaj pri oltarju – pri sveti evharistiji.
Hvala, da imaš srce še zmeraj odprto za duhovnike. Pri tebi najdejo počitek duha, veselje in spodbudo za oznanjevanje Božje besede.
Hvala, da še zmeraj imaš rad vse vernike, zanje moliš in prosiš Gospoda za njihovo blagodejno večnost.
Marija Pomočnica kristjanov te krepi, saj vedno hodi s teboj, krepi tvojo dušo in ti namenja materinsko pozornost.
Dragi škof Jurij, naš jubilant,
bodi blagoslovljen in poživljen.
V imenu duhovnikov, redovnikov, redovnic in vsega Božjega ljudstva,
tvoj mlajši in hvaležni brat,
Peter Štumpf SDB
škof
Zahvala škofa Jurija
Dragi naš škof Peter in vsi bratje škofje in nadškofje, dragi bratje škofje, srebrni jubilanti, dragi bratje mašniki in diakoni, dragi bratje sošolci, biserni maturanti, dragi bogoslovci in mašni pomočniki, dragi redovniki in redovnice, dragi bratje in sestre verniki, domačini in gostje! Milost vam in mir, trajna blaginja in veselje v Svetem Duhu!
Med zahvalnimi psalmi, ki so jih naši starejši bratje Judje peli ob vseh treh velikih praznikih, to je za veliko noč in za binkošti ter za šotorski praznik, je tudi Ps 116, v katerem se nahaja tudi ta vrstica: ‘Kaj naj povrnem Gospodu, za vse dobro, kar mi je storil? Kelih zveličanja bom vzdignil in klical bom ime Gospodovo!’ (Ps 116,13).
Bratje in sestre, to vrstico tudi mi danes jemljemo za svojo in vzklikamo: ‘Kelih zveličanja bom vzdignil in klical bom ime Gospodovo!’ In dodajamo: ‘Gospodovo naklonjenost bom na veke opeval, rodu za rodom bom s svojimi usti oznanjal tvojo zvestobo!’ (Ps 89,2). ‘Gospod je milostljiv in usmiljen, počasen za jezo in velik v naklonjenosti’ (Ps 145,8).
Prisrčna hvala škofu Petru za pozornost in pripravo današnjega slavja in hvala vsem njegovim sodelavcem za njihov prispevek. Prisrčna hvala škofu Janezu Jenku, ki me je posvetil za duhovnika, in škofu Metodu Pirihu, ki me je posvetil za škofa. Prisrčna hvala vsem, ki ste se udeležili današnje slovesnosti.
In posebna zahvala velja gospodu msgr. Bojanu Ravbarju, župniku strunjanskemu, za današnjo tako zelo navdihujočo homilijo in še dodatno za prijazno gostoljubje, ki sem ga vsak dan deležen pod njegovo streho. Resnično ga je Gospod postavil nad svojo družino, da ji ob svojem času odmeri živež. Vsak dan: Živež za telo in za dušo!
Naj povzamem svojo službo z besedami Antona Exuperyja: ‘Če hočeš narediti barko, zbujaj ljudem hrepenenje po morju!’ Ni jih treba učiti sekati les in izdelati gredelj za barko, ni jih treba učiti tesati doge za trup in za krov, ni jih treba učiti postavljati jambor in napenjati jadra. Če hočeš narediti barko, zbujaj ljudem hrepenenje po morju! Zbujaj ljudem hrepenenje po potovanju čez morje, željo po spopadu z morskimi valovi, željo po boju s silnimi vetrovi in besnečimi viharji. Zbujaj jim hrepenenje in željo po presežnem, po pogledu čez obzorje, po razgledu za obzorjem! Človek je presežno bitje in je človek samo toliko, kolikor presega samega sebe! Postavi si cilje visoko, najvišje, kar vidiš! Kakor piše apostol Pavel: ‘Pozabljam, kar je za menoj, in se stegujem za tem, kar je pred menoj’ (Flp 3,13). Prisrčna hvala vsem, in vsem želim prijeten in uspešen dan! ‘Pogum, vse ljudstvo!’
Foto: Ubald Trnkoczy
