Med vsemi prazniki cerkvenega leta imata posebno mesto dva praznika: Božič in Velika noč. Oba sta povezana tudi z dvema najbolj pomembnima dogodkoma človekovega življenja, s prihodom na ta svet in z odhodom s tega sveta.

Božič osvežuje dostojanstvo rojstva in prihoda vsakega človeka, ki pride na ta svet, Velika noč pa osvežuje dostojanstvo slovesa in odhoda vsakega človeka, ki odhaja s tega sveta. Kakor je Gospod po Mojzesu obljubil izvoljenemu narodu: ‘Blagoslovljen boš pri prihodu in blagoslovljen boš pri odhodu!’ (5 Mz 28,6). In kakor pravi psalmist: ‘Gospod bo varoval tvoj odhod in tvoj prihod, od zdaj in na veke’ (Ps 121,8).

Velika noč torej usmerja naš pogled čez obzorje v onstranstvo in v presežnost. Vsakdo je željan življenja in beži pred smrtjo, kakor pravi pregovor: ‘Človek, ki mu je ogroženo življenje, do jame beži, da ga ne bi prijeli!’ (Prg 28,17). Glavno sporočilo Velike noči pa je ravno v tem, da se ‘s smrtjo človeškim otrokom življenje spremeni, ne pa uniči in, ko s smrtjo razpade šotor našega bivanja na zemlji, nam je že pripravljeno večno bivališče v nebesih!’ Zato lahko rečemo, da vsakdo, ki hrepeni po življenju, nosi Veliko noč v svojem srcu in mu je njena vsebina pisana na kožo.

Med največjimi pričami vstajenja Vstalega in našega vstajenja je apostol Pavel, ki piše Rimljanom: »Mislim namreč, da se trpljenje sedanjega časa ne more primerjati s slavo, ki se bo razodela nad nami!« (Rim 8,18). Kakor se torej veselimo spomladanskega brstenja in cvetenja narave okrog nas, tako se razveselimo tudi velikonočnega sporočila in oznanila; naj se naš duh otrese morečih skrbi in naj se nam oko zasveti in naj se zagleda v svetlo prihodnost. Vsem želim radostno doživetje velikonočnih skrivnosti.

Msgr. dr. Jurij Bizjak,
koprski škof