Dragi romarji in pohodniki, dragi bratje in sestre! Vse lepo pozdravljam najprej s pozdravom apostola narodov svetega Pavla: ‘Milost vam in mir!’ (Rim 1,7).

Nato pa s pozdravom zavetnika pohodnikov in romarjev apostola Jakoba: ‘Razkropljenim dvanajsterim rodovom: Pozdrav!’ (Jak 1,1) Lep pozdrav opajskemu župniku in vsem bratom mašnikom, gospodu županu in občinskim svetnikom, predstavnikom kulture in stroke, sestram usmiljenkam, ki molijo za mir, in vsemu zbranemu ljudstvu, ki dela za mir in sožitje, ter vsem ljudem, ki dobro v srcu mislimo!

Zbrani smo na Cerju pred spomenikom sožitja in miru. Leta 1981 je Generalna skupščina ZN razglasila, da bo prvi dan njenega septembrskega rednega zasedanja uradno mednarodni dan miru, 7 septembra 2001 pa je določila, da se bo od leta 2002 mednarodni dan miru vsako leto slavil 21 septembra, torej letos petnajstič, na tem čudovitem kraju pa se je mednarodni dan miru prvič slavil leta 2011. Letos se torej začenja druga petletka in Škofija Koper se z veseljem odziva vabilu pobudnikov, da bi mednarodni dan miru na Cerju proslavili tudi s krščanskim obredom.

V zbirki pesnika Župančiča je tudi pesem z naslovom Znamenja, ki se začenja z vzklikom: ‘Kdo je hodil po dolini soški? Milost Božja, kaj je znamenj tam!’ Tem številnim znamenjem po dolini soški se tu na obronkih kraške planote zdaj pridružuje tudi prijazen gradič sožitja in miru na Cerju, privlačen cilj številnim pohodnikom in romarjem, s svojim čudovitim razgledom po okoliških hribih in dolinah, po odprtem morju in gorovjih na obzorju. S svojimi trdnjavskimi obrisi pa nam gradič kliče v spomin tudi kakšen karavanseraj, po katerem so hrepenele popotne karavane in v njem našle svoje okrepčilo in zatočišče – kakor ga romarji in pohodniki najdejo na Cerju.

Priljubljeni pohodi in romanja v naravo postajajo vedno bolj pogosta navada medsebojnega srečevanja in povezovanja med ljudmi in med kraji. Človek je po svoji naravi nomad in popotnik in, če v veri pomisli na svojo spremenljivost, mu je popotno razvedrilo še večja spodbuda in izziv. Kakor pravi prerok Zaharija: ‘Prebivalci enega mesta pojdejo k prebivalcem drugega mesta in porečejo: ‘Pojdimo prosit milosti Gospoda in iskat Gospoda nad vojskami! Tudi jaz pojdem!’ (Zah 8,21). Očak Abraham je svojo veličastno pot začel z odgovorom na povabilo: ‘Pojdi iz svoje dežele in od svoje rodovine in iz hiše svojega očeta v deželo, ki ti jo pokažem!’ (1 Mz 12,1). ‘In Abraham je odšel, kakor mu je Gospod naročil’ (1 Mz 12,4).

Duhovno razsežnost vseh romanj in pohodov pa je čudovito označil tudi sedanji papež Frančišek v apostolski spodbudi ‘Veselje evangelija’, kjer pravi: ‘Danes, ko so mreže in sredstva človeške komunikacije dosegli neverjetne razvoje, čutimo izziv, da bi odkrili in posredovali ‘mistiko’, ki je v tem, da živimo skupaj, da se pomešamo med druge, se med seboj srečujemo, se držimo za roke, se opiramo drug na drugega, da smo deležni te nekoliko zmedene množice, ki se more spremeniti v pravo izkušnjo bratstva, v solidarno karavano, v sveto romanje. Na ta način se največje možnosti komunikacije lahko izkažejo za največje možnosti srečanja in solidarnosti med vsemi. Če bi mogli slediti tej poti, bi bilo to nekaj zelo dobrega, zelo zdravilnega, zelo osvobajajočega, velik izvir upanja! Blagodejno je, če gremo iz sebe, da bi se združili z drugimi. Zapiranje vase pomeni, da okusimo grenek strup brezizhodnosti. Zaradi vsake naše sebične izbire, ki jo storimo, bo človeštvo prikrajšano’ (Veselje evangelija, 87). – In gradič sožitja in miru na Cerju zagotovo sledi tej poti, na kateri smo vsi ‘deležni te nekoliko zmedene množice,’ ki vztrajno išče pravo smer in svojo pot.

Vsem, ki ste spomenik na Cerju zasnovali in načrtovali, vsem, ki ste ga gradili in opremljali, iskreno čestitam za žlahtno misel, ki vas je vodila, in za dragoceno pridobitev, ki stoji pred nami in nas plemeniti s svojo vsebino ter usmerja s svojim sporočilom, poglablja naše korenine in povečuje našo krošnjo, zabija vedno globlje temelje v našo zgodovino in odpira vedno nove poti v našo prihodnost.

Vsem tu zbranim in vsem drugim romarjem in pohodnikom pa želim, da bi v tem gradiču in na tem prostoru okrog njega vedno začutili in okrepili čar in lepoto svojega poklica in privlačnost svojega poslanstva in bi vsi, eni in drugi, brez pomisleka odpuščali svojemu sosedu, da je zategnjen, in svojemu bližnjemu, da je zarobljen. Kakor slišimo apostola v pismu Efežanom: ‘Živite, kakor se spodobi za poklic, v katerega ste poklicani, v vsej ponižnosti in krotkosti, s potrpežljivostjo; drug drugega prenašajte v ljubezni in se trudite, da ohranite edinost duha z vezjo miru!’ (Ef 4,1-3).

To je pot, ki nas vodi v domovino pesnika Župančiča, ko pravi: ‘Hotel nekdaj sem, da bi se razširila, da bi razpela svoj krog čez zemljo – glej, in zdaj vidim: silna, brezmejna si, v daljo kot seme razsipaš svoj plod’ (Duma). Med nami pa je seveda toliko resnične domovine, kolikor je med nami sloge in miru, kolikor je med nami soglasja in sožitja. Amen.

 

msgr. dr. Jurij Bizjak, koprski škof